Peter Movrin: "Nikoli nisem želel postati Zara ali H & M"

Če bi uspešnost mladega kreativca lahko merili v dolžino, bi nam kaj kmalu zmanjkalo metra. Preciznost, odločnost in naprednost se kažejo skozi njegov pronicljivi značaj, ki ga vodi po poti odličnosti. Veliko smo že slišali o Petru Movrinu, a nikakor še ni povedal vsega.

Peter Movrin: "Nikoli nisem želel postati Zara ali H & M" - Foto: Primož Predalič

Zdaj se je mladi oblikovalec znašel na samem Olimpu, saj se bo čez nekaj dni predstavil na letošnjem modnem bienalu MoBA 2013, ki bo v Arnhemu na Nizozemskem.

Peter si bo predstavitveni oder delil z modnimi velikani, kar je za tako mladega ustvarjalca velikega pomena. Med sodelujočimi na razstavi kuratorke Li Edekoort so uveljavljena in zveneča imena, kot so Prada, Damir Doma, Jean Paul Gaultier, Iris van Herpen, Pam Hogg, Bas Kosters, Maison Martin Margiela, Moschino, Rick Owens, Kosuke Tsumura, Undercover, Viktor & Rolf, Yohji Yamamoto, Juun.J ...

Ste v Londonu. Kakšen je namen vašega obiska in kaj se kuha v vašem ustvarjalnem loncu?

V Londonu je super, vreme je prekrasno. Sicer pa sem ravno delal pri projektu, ki sem ga oddal 15. maja, gre za mini kolekcijo. Zdaj pa se posvečam projektu, zaradi katerega sem tudi prišel v London. Ministrstvo za kulturo mi je dodelilo umetniško rezidenco za projekt, ki izhaja iz ideje: "Ko belokranj-ska perica sreča Jamesa Bonda". Zamislil sem si zgodbo o ženski, ki na roke pere perilo v Kolpi in pride domov, zagleda svojega nesposobnega moža, ki po televiziji gleda film o Jamesu Bondu. Perica je tako očarana nad tem, kar vidi, da pusti vse, se usede na motor, belokranjska oblačila zamenja za motoristična in se odpravi v London. Morda se bo še kje ustavila in vzela kak detajl iz druge noše, ampak bistvo je, da raziskujem etnografska belokranjska oblačila, pri katerih prevladuje bela barva, po drugi strani pa, kar se tiče Londona, krojenje, značilno za Jamesa Bonda. Tukaj sem, ker raziskujem stare kroje in promoviram Slovenijo. Kolekcija bo narejena in predstavljena v Sloveniji.

Izbrani ste bili za sodelovanje na bienalu MoBA 2013, kjer boste svoje kreacije predstavili ob boku največjih imen modne industrije. Kaj se vam podi po mislih v tem hipu?

To je noro izjemno. Da me je izbrala kuratorka Li Edekoort, sem vedel že nekaj časa in bil sem izredno navdušen, sploh ker me je izbrala že drugič, kar si štejem v veliko čast. Drugo pa je, da je zdaj postalo jasno, kdo vse sodeluje pri projektu, česar prej nisem vedel. Popolnoma sem šokiran in še desetkrat bolj vesel, tako da res zelo lepo, res.

Zdaj nam boste lahko povedali, kakšen je videz Martina Margiele, ki tako skrbno varuje svojo identiteto ... (smeh)

(smeh) Dvomim, da bo tam, drugi delajo zanj. O njegovem misterioznem nepojavljanju obstaja celo knjiga oziroma dokumentarec, ki temelji na čistem marketingu, saj je bil na začetku, pred svojim uspehom in preden je padel v roke dobrega menedžerja, povsem običajen oblikovalec.

To so gotovo oblikovalci, ki so vam bili pri srcu že od nekdaj, z njimi ste tako rekoč odraščali. Čigave predstavitve oziroma kolekcije se najbolj veselite?

Prada mi je po eni strani izredno komercialna, po drugi pa zelo raziskovalna. Dejansko je edina, ki se zabava z modo, nima nobene kontinuitete med kolekcijami. Gre za stil in Prada je večna, kar se mi zdi super. Seveda tudi Rick Owens s svojim androgenim slogom, poetiko, romantičnostjo ... Potem Damir Doma, Juun.J ...Vsi so mi pri srcu in res je malo neverjetno, ker so na kupu zbrane moje najljubše znamke. To se mi zdi zelo lepo in je potrditev zame glede vsega.

Katere kose iz svojih kolekcij boste predstavili širnemu svetu in kdo jih je izbral?

Predstavil bom belo in široko svileno obleko, največji kos iz kolekcije Franz Madonna in burko. Vrhunsko je, ker so te kose izbrali odlični kuratorji iz že obstoječih oblačil, tako da ni bilo treba narediti novih oblačil, ki bi morali stilsko ustrezati določenim željam ali merilom.

V kratkem času vam je uspel velik preboj v svet, opazili so vas pri Not Just a Label, ki je platforma za mlade oblikovalce, potem so tu izjemna kuratorka in napovedovalka trendov Edekoortova ter številne nagrade. Ste presenečeni nad svojim uspehom?

V bistvu je kar noro. Hec je v tem, da se to dogaja vse od leta 2008, ko sem zmagal na izboru Elle za naj stilista, potem me je prvič izbrala Edekoortova in nato sem vsako leto dobil po nekaj nagrad, kar sploh ne gre za lastno postavo. Zdaj sem prvič po treh letih na 'dopustu', čeprav nenehno delam. Vsakič, ko nekaj dobim, me samo še bolj žene naprej, da sem še boljši, da še več pozornosti posvetim kakovosti, izraznosti identitete in da razmišljam še bolj na široko. Seveda je težko biti oblikovalec, ker moraš sam izbirati materiale in vse drugo, ampak tudi Damir Doma je najprej začel tako.

Pa imate kdaj tremo pred pričakovanim?

Ne, treme sploh nimam, ker se mi zdi, da sem, kar sem. Nikoli se nisem oziral na mnenja opazovalcev, rad sem poslušal mnenja, ki so prišla od Nataše Peršuh, Zorana Garevskega, Almire Sadar in še marsikoga iz likovne smeri na našem faksu. Sam pri sebi sem premlel stvari, ki so mi jih svetovali, saj mi vedno želijo pomagati. Vsak ima seveda svoje mnenje, kar je povsem normalno.

Kako se ukvarjate s problematiko distribucije, produkcije in koliko je povpraševanja po vaših kolekcijah?

V tujini se veliko pojavljam v medijih in na blogih, tako da mi ljudje veliko sami pišejo. Imam pa tudi nekaj strank z Dunaja, iz Hrvaške in od drugod. Nikoli nisem šel na široko proizvodnjo in moje stranke vedo, da sta kvečjemu narejena dva kosa. Če ima kdo željo po enakem kosu, vedno pokličem in vprašam, ali jim to ustreza. Nikoli pa nisem želel postati Zara ali H & M. Gre za bolj umetniške kose, saj je moj namen biti hkrati v muzeju in na ulici.

Kdo so vaše stranke, kakšni so ljudje, ki nosijo oblačila Petra Movrina?

Odvisno, a v veliki večini moje kose, sploh te najmočnejše, nosijo starejši. To pomeni Slovenke in tujke, stare čez 50 let. Prav zdaj sem imel stranko, ki živi v Los Angelesu in je naročila zgornji del, pa je stara okoli 70 let in ima živo rdeče lase in svetlo polt. Všeč mi je, ko mi kakšna stranka reče, da najbolj uživa, ko pije kavo in potrebuje pol ure, da si vse obleče in pritrdi. Nekateri ljudje to tako cenijo in to se mi zdi res lepo.

Če bi imeli možnost koga oblačiti, kdo bi to bil?

Zelo mi je lepo, ko vidim, da moje stvari nosijo Grošljeva, Nataša Peršuh, Judita Treppo ... ženske, ki jih res poznam. Zabavno pa se mi zdi, ko ljudje moje kose mešajo s čisto drugačnimi stili.

Kaj mislite, da se bo zgodilo po bienalu?

Sploh ne vem, delam že druge projekte in ta je že nekako končan, še preden se je sploh začel ...

Manja Plešnar za revijo Story

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri