Kjara: Ples je kot življenje v malem

28. 4. 2012
Kjara (foto: Aljoša Rebolj)
Aljoša Rebolj

»Z njim se naučiš spopadati se z bolečino, neuspehi, razočaranji ... Zdi se mi, da te ples pripravi na življenje, na izzive, ki prihajajo s časom.«

Kjara je predana plesalka, sočutna ženska in navdihujoča sogovornica, predvsem pa je 100-odstotno prisotna v svojem življenju. »Vse, kar delam, delam na polno. In najpomembneje se mi zdi, da ostaneš v stiku sam s seboj, vse drugo pride v paketu. Verjetno se staram!« (smeh) Do koder ji seže spomin, se spomni želje po baletu. Danes, pri svojih 32 letih, živi ples z dušo in telesom. »Šele zdaj je na površje prišla čista ljubezen do njega,« pravi. »V preteklosti je bilo predvsem veliko nekega dokazovanja in ambicioznosti, zdaj pa je res ostala le ta čista strast.«

Hvaležna je predvsem mami, ker ji je vedno stala ob strani: »To se mi zdi izjemno pomembno, da že v mladih letih opogumljaš otroka, naj sledi svojim željam, ne glede na pot, ki si jo izbere.« Starši naj bi otrokom pomagali poiskati pravo pot, ne pa je določali namesto njih. »To je tisto, kar naredi življenje lepo. Da ne živiš izgubljen v neki sivini.«

Compassion

Predstava govori predvsem o sočutju. Poleg prikazovanja transformacije vseh karakterjev, od hladnosti do sočutja, se ji zdi pomembno predvsem to, da je vanjo vpleteno občinstvo. »Ni mi toliko pomembna formalna uspešnost predstave, kot mi je pomembno to, da bi ljudje odšli z vsaj nekaj mislimi v glavi, z določenimi občutki.« Navdih je našla predvsem v osebni izkušnji: »V ZDA me je moški, lepo oblečen in urejen, prosil za denar. Tam se to lahko hitro zgodi – da na primer kdo zboli in je čez noč ob vse premoženje zaradi izjemnih stroškov zdrav­ljenja. Ko sem mu dala nekaj, kar sem imela pri sebi, mi je odgovoril: »Hvala. Sem imel občutek, da sem neviden.« To me je res pretreslo, veliko sem premišljevala o tem dogodku in tem, kako grozno je, če sediš na cesti, ljudje pa hodijo mimo in te sploh ne opazijo. Koliko ljudje sploh še zaznavamo drug drugega na tej, čisto človeški ravni?«

Mladi plesalci so, pogojev zanje ni

Delala je že s številnimi slovenskimi in tujimi koreografi, vendar v tem ni bilo sreče, saj pri nas na področju modernega baleta ni bilo ničesar, kar bi bilo ustrezno zanjo kot plesalko. Ko je, kot pravi, malo odrasla, se je odločila, da bo poskušala pomagati mladim v tej smeri. »Težko je gledati mlade talente, ki opustijo ples ali gredo v tujino. Seveda, tujina je odlična prilož­nost, ni pa fino, če moraš iti, ker nimaš druge možnosti. Modernega plesa tukaj tako rekoč ni, vsaj ne na primerni ravni.« In na moje vprašanje, zakaj, za­miš­ljeno pravi: »Ne vem, verjetno zato, ker ni tradicije. Upam, da bo kdo nadaljeval, kar sem jaz vsaj začela; gre pa za ogromno dela, za 24 ur dela na dan. Malo moraš bit nor.« (smeh) Zanimalo nas je, kaj je tisto, kar ima tujina, Slovenija pa ne: »Ogromno profesionalnih združb, kjer so plesalci zaposleni. Tega je v tujini res veliko, slog pa je blizu ljudem, tudi če so nepoznavalci.«

In kje se mlada plesalka vidi v prihodnosti? »Ne vem. Končno sem v fazi, ko o tem ne premišljujem. Energijo, ki sem jo prej porabila za skrbi in načrtovanje, zdaj usmerjam v delo. Še najbolj me je strah, da bi izgubila to, kar imamo s skupino. Izjemno se razumemo, nihče ne dela tega zaradi denarja, vse je tako pristno, z eno veliko skupno željo po premiku. To je moj kupček genialcev, individualcev. Prekrasni so!«

Na sveže zaljubljena plesna mačka se za konec skrivnostno nasmehne: »Vsi v življenju doživimo ogromno težkih stvari, vendar ne obupajte, saj nas vedno za tem čaka tudi kopica lepega.«

Pripravila Polona Pajk,
fotografija Aljoša Rebolj

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc