Založnica z avtorskimi pravicami za tigraste vzorce.
»Barve!« se ji zasvetijo oči ob vprašanju, katera je njena šibka nakupovalna točka. »Ni treba imeti v omari ne vem kaj, da se lepo oblečeš, toda ženske bi lahko bile malo bolj drzne, lahko bi dale nase malo barv. Pravijo mi, da si to lahko privoščim, češ da mi vse pristaja, pa ni res, navajeni so, da si upam marsikaj nositi.«
Garderoba Edvine Novak je tako kot njen dom nekje iz romana Georgesa Pereca – bolj ko brskaš, več stvari še lahko odkriješ, polna je kotičkov, v katere lahko pokukaš ter tam pobožaš in zagrabiš kaj nepričakovanega, na primer bomber Versace za H & M, pa Burberryjev črn trenčkot, sončna očala Linda Farrow, kultno torbico znamke Luella, plašč Oktober, ali petke, ki jih čevljar vedno skrajša za kak centimeter.
Mahnjena je na vse, kar se sveti, in na tigraste vzorce, o čemer so dobro obveščeni tudi vnuki, ki ji poročajo, kje so videli krasne tigraste škornje. »Hecamo se, da imam v družini avtorske pravice za tigra, ne moreta ga nositi ne moja hči ne snaha.«
Težko se upre gedžetom, bleščečim drobnarijam, na bolšjakih pa išče zavese, vezenine, prte, ki jih ima še od mame in none. Že njena mama je bila 'blazno za modo', tako ima v svoji omari, razdeljeni med hišo v rojstnih Dekanih, stanovanjem v Ljubljani in ogromno skrinjo v spalnici, kjer trenutno počivajo poletna oblačila, tudi nekaj maminih vintidž kosov s konca 30 letih prejšnjega stoletja.
S sinom Luko Novakom in snaho Valentino Smej Novak je imela založbo, knjigarne in butike Vale-Novak, zadolžene, da so na ljubljanske ulice pogumno spustili znamke, kot so Diane von Furstenberg, By Malene Birger, DAY Birger et Mikkelsen, Lara Bohinc, Tara Jarmon, s katerimi je dobro založena njena zbirka. Še danes zagovarja slogan 'kupujmo doma', prek spleta ne kupuje, čeprav ni nikdar daleč od mobilne tablice, na kateri bere tudi Elle.
Živela je tako v Franciji kot Italiji: »Rim je lep za življenje, je kot ena velika vas. Pariz je zelo težak, Parižani so vzvišeni, imajo pa krasno mesto.« In boljše možnosti za šoping kot Rim.
Čeprav jo navdušuje načelo iz knjige Umetnost preprostosti, po katerem bi morali imeti le sedem kosov, sedem kompletov, nekaj več majčk, nekaj plaščev, v praksi še ni povsem tam. Kadar je v dilemi, kaj obleči, jo reši hlačni kostim, o katerem pravi, da je treba zanj zapraviti malo več in da mora biti čim bolj moški. »To je bilo zame odkritje: ko nam je Yves Saint Laurent prinesel smoking kostim!« Nekaj v tem slogu je nameravala obleči tudi za fotografiranje, a na koncu ji je bilo še kako jasno, da to ni trenutek za zadržanost. Ne nazadnje je sama rekla, da si, ko si starejši, lahko privoščiš več.
Pripravila Urša Jerkič,
fotografije Matevž Paternoster
