Scarlett Johansson - lepa in bistra zvezda

Potem ko je leta 2003 zablestela v filmih Izgubljeno s prevodom in Dekle z bisernim uhanom ter nato posnela še sedem filmov, si je za trenutek zaželela nekaj miru in zimskega spanja. Oditi v posteljo ob polnoči in poležavati do poznih dopoldanskih ur. Peči jabolčno pito. Lenobno se prepuščati nepredvidljivim majhnim radostim, ki jih prinaša tok življenja, daleč od filmskih prizorišč, glamuroznih podelitev nagrad in nadležnih novinarjev, v naročju svojega Josha Hartnetta.

In daleč proč od paparacev. Lansko poletje jo je med vožnjo blizu Disneylanda zalezoval trop amaterskih fotografov, zato je bočno zadela ob mimovozeči avtomobil in bila prisiljena poklicati policijo. In potem ko se je že zdelo, da se je zadeva zaključila z navidez nedolžnim telefonskim pogovorom z dispečerjem, se je zapis tega pogovora z bliskovito hitrostjo pojavil v časopisih . .

Takšni dogodki porajajo njeno željo po povsem običajnem življenju. »Če ne bi snemala filmov, bi bila arheologinja in iskala fosile, « nam je zaupala. »Obožujem stari Egipt.« Nekaj trenutkov se je poigravala z mislijo, nato pa zavila z očmi in se porogljivo zasmejala. »Predstavljajte si me, kako pri 50 oC brskam po kameninah z desetcentimetrsko iglo. To mi ni pisano na kožo. Uživam v snemanju filmov.«

Lansko pomlad je prvič zaigrala v akcijskem filmu z naslovom Otok ob Ewanu Mc- Gregorju. »Film smo snemali v opuščenem Boeingovem skladišču, in ko sem se ponoči sprehajala po njem, me je prešinilo, kakšna čast me je doletela – dobila sem življenjsko priložnost. Od samega razburjenja sem se spet počutila kot dekletce.«

Najina miza ob oknu v restavraciji Soho House na Manhattnu ni bila daleč od njenega stanovanja v West Villageu. Večina imenitnih gostov, ki so obedovali v restavraciji, je že odšla. Naročila je ledeni čaj z limonado. »Če to naročim v New Yorku, me natakarji le začudeno gledajo.«

Da bi zbujala čim manj pozornosti in se zavarovala pred dežjem, je bila obuta v rjave škornje, modre kavbojke in siv pulover s kapuco. Od daleč – vendar zelo daleč – bi jo lahko zamenjali za enega izmed gradbenih delavcev, ki v tej četrti spreminjajo stara, razpadajoča podstrešja hiš v razkošna stanovanja z vrtoglavo zasoljenimi cenami.

Od blizu, na nekaj sto metrov razdalje, pa je bilo to igralko, ki sije v vsej svoji lepoti in ki ni več dekle, temveč ženska, z dolgimi, skodranimi lasmi, elegantnim vratom (to popoldne ga je krasila ogrlica, ki je lepo poudarjala njen dekolte), velikimi zelenkasto modrimi očmi, poudarjenimi ličnicami in čarobno zapeljivimi ustnicami, težko zamenjati za kogarkoli drugega.

Čeprav so našteti darovi, s katerimi jo je obdarila mati narava, pri njenem izražanju čustvenih stanj obrobnega pomena, pa zagotovo začinijo njen najnovejši film Match Point, dramo o prešuštvu, ki jo je režiral Woody Allen. Odkar ji je uspel preboj med filmske zvezde, ima Scarlett Johansson neverjetno malo težav z dokazovanjem, da ni le lepo, temveč tudi bistro dekle, čeprav za Hollywood že skorajda pregovorno velja, da si lahko bister, a ne seksi, ali pa seksi in ne preveč bister.

Na naslovnicah revij in v televizijskih oddajah z vso močjo udari na plan njena sekundarna, seksi narava. Vendar pa je bila v filmih, ki so jo izstrelili v orbito slave, njena seksualnost izražena na zelo prefinjen način; je prava mojstrica prikrite strasti. V filmu Izgubljeno s prevodom je prekipevala od želje po moškem, ki bi bil glede na starost lahko njen oče, vendar je bila tako sramežljiva, da jo je morala režiserka filma Sofia Coppola dolgo pregovarjati, naj obleče prosojne hlačke, ki so v uvodu filma razkrivale pogled na njeno zadnjico. Čeprav je v filmu Dekle z bisernim uhanom nosila staromodno obleko služkinje iz sedemnajstega stoletja, je znala izraziti divjo silovitost strasti, ko so ji prebadali uho v enem izmed najbolj seksualnih prizorov filma. V obeh filmih je zadušljiv zrak erotičnega naboja posledica strasti, ki jo brzdajo razum, okoliščine ali družbeni položaj.

Zgodba filma Match Point je postavljena v London, kjer je bil film tudi posnet. Scarlett igra usodno žensko Nolo Rice, ameriško igralko, ki si na vsak način želi prodreti med filmske zvezde, ki ničesar ne skriva in katere razmerje s povzpetniškim nekdanjim profesionalnim igralcem tenisa se konča kot krvava noč v Bronxu. V uvodu filma, po zmagi v partiji namiznega tenisa, se njene besede glasijo: »Kdo je naslednja žrtev? « Woody Allen je bil tako navdušen nad njeno igro, da ji je že dodelil vlogo v svojem novem filmu, komediji, ki jo bodo prav tako snemali v Londonu.

»Ko mi je dal v roke novi scenarij, je rekel: ‘Če se ti katerakoli beseda zdi neprimerna, jo preprosto spremeni, ’« pripoveduje Scarlett. »Bila sem presenečena. Zelo veliko se je ukvarjal s podobo glavnih junakov. Opazil je tudi najmanjše podrobnosti pri kostumih, ki jih po mojem ni opazil nihče drug. Za vsak film, v katerem igram, natanko vem, kako si želim biti oblečena, vendar pa je tokrat obleke, ki sem jih nosila, želel izbrati Woody. Rekla sem mu, da če se bova morala pojaviti na kateri izmed podelitev nagrad, mi bo obleko lahko izbral on. Vendar pa je bilo to zanj po mojem tako ali tako samo po sebi umevno.«

Glede na to, da ni skoraj nikoli okusila neuspeha, je vloga igralke, ki si na vso moč prizadeva uspeti v svetu filma, zanjo veliko težja od vseh drugih vlog z izjemo, morda, vloge morske deklice po imenu Mindy, kateri je posodila glas v filmu The SpongeBob SquarePants Movie (2004). Večino igralskih spretnosti se je naučila sama. »Že zgodaj sem se naučila manipulirati s svojimi čustvi, « nam je razkrila, medtem ko ji je natakarica postregla z njenim ‘limonadnim čajem’, ki ga je nato srkala skozi dolgo črno slamico. »Že od nekdaj sem zelo dobro zaznavala različne odtenke človeškega vedenja, ki sem jih znala tudi odlično posnemati. Zato tudi lahko opravljam ta poklic. Vendar če na to zadevo pogledaš z druge plati, je naše delo – vživljanje v vsa ta čustveno ranljiva stanja – nekoliko bizarno. Ne vem, ali je to zdravo, vendar se počutim dobro, kadar je pristno in kadar svojo vlogo zares dobro odigram.«

Scarlett se je kot igralka prvič preizkusila pri devetih letih, ko je zaigrala v filmu Roba Reinerja North. Nato je odigrala stranske vloge v petih filmih in leta 1996 pritegnila pozornost s svojo vlogo v filmu Manny & Lo, v katerem je igrala mlajšo od dveh sester, ki pobegneta od krušnih staršev. Vendar pa se je na vrh svetovne slave zavihtela šele s filmom Roberta Redforda iz leta 1998 Šepetati konjem, v katerem je odlično upodobila Grace McLean, najstnico, ki po nesreči s konjem izgubi desno nogo. »

Vse do filma Šepetati konjem nisem vedela, kaj je pristno in kaj ne, « je povedala. »Vedela sem samo, kako se počutim, in v skladu s tem sem se tudi odzivala. Bila sem otrok. In zato sem lahko zares dobro odigrala svoje vloge, saj se je vse odvijalo popolnoma nagonsko. Mislim, da se vsak igralec vedno skuša vrniti v nekakšno prvotno stanje nedolžnosti.«

Scarlett je mestni otrok. Rojena je bila v New Yorku, kjer je tudi odraščala, čeprav sedaj živi v Los Angelesu, v hiši z vrtom, polnim kaktusov. Poleg brata Hunterja, ki je na svet privekal tri minute za Scarlett, ima starejšo sestro, Vanesso, ki je prav tako igralka, in starejšega brata, Adriana, borznega posrednika na Manhattnu. Njen oče Karsten se je rodil na Danskem. Kot arhitekt in podjetnik dela in živi v New Yorku. Ko so bili otroci še majhni, je njena mati Melanie skrbela za dom in družino; zdaj skrbi za njene posle in dela kot producentka v Los Angelesu.

Po materi je Scarlett podedovala navdušenje za broadwayske predstave in že zgodaj pokazala vnemo za igranje. Pri osmih letih je prvič zaigrala v igri z naslovom Sophistry, v kateri je nastopil tudi Ethan Hawke. Vendar je kmalu spoznala, da jo bolj privlači film. Medtem ko je vsako leto posnela približno en film, je na Manhattnu obiskovala posebno strokovno šolo za otroke, namenjeno širjenju obzorij mladih plesalcev, igralcev in glasbenikov. »V kino sem se odpravljala tako, kot se nekateri otroci odpravljajo na taborjenje, « je povedala.

Ko je bila stara trinajst let, sta se starša ločila. »Takrat nisem razumela, zakaj počneta določene stvari, « se spominja, »toda zdaj ju vidim v drugačni luči. Še vedno si želim izpolniti njuna pričakovanja kot oseba z določeno mero dostojanstva.«

Previdnost, ki jo je bilo mogoče prebrati iz njenih oči, ko sva sedli za mizo, se je počasi razblinila. Raztrgala je nekaj vrečk rjavega sladkorja in jih odvrgla na mizo, nato pa je, kot otrok v peskovniku, začela grebsti po sladkornih kristalih in jih razporejati po mizi s črno slamico, ki si jo je ovila okrog prsta. »Tole je videti kot rdeča krvnička, « je ugotavljala. Dodala je še nekaj sladkorja in začela ustvarjati svojo sladkorno umetnino.

Veliko je bilo že napisanega o njeni prezgodnji dozorelosti. Njena mati jo je nekoč opisala kot ostarelo dušo, Robert Redford pa je izjavil, da je Scarlett trinajstletnica, ki se bliža tridesetim. To osebo je težko enačiti z žensko, ki je svoj dvajseti rojstni dan praznovala v Disneylandu, enem izmed svojih najljubših krajev, in katere najljubši film je Čarli in tovarna čokolade. Ko je pripovedovala o svoji igralski karieri (»To je edino, kar znam. Je nekakšna stalnica, nekaj, na kar se lahko zanesem.«), sem se zalotila med razmišljanjem, ali so kariere uspešnih mladih igralk vedno nadomestilo za njihova razočaranja iz preteklosti. Pri Scarlett Johansson se zdi, da njeno zgodnje razočaranje, ki ga je doživela ob ločitvi staršev, ne odseva le v njeni želji in apetitu po delu, temveč tudi v njenem obvladovanju same sebe, njeni sposobnosti vzpostavljanja predirljive tišine in preprostih dialogov s prikritim zaničevanjem nedolžnih laži odraslih. In njena prezgodaj dosežena umirjenost in samostojnost – nastala iz potrebe, ker so ji odrasli spodnesli tla pod nogami. Ne nazadnje je veliko bolj zaželeno izpolniti pričakovanja staršev, kot lomiti se pod kopji nedoumljivih psiholoških pritiskov. Kakor hitro pa dosežeš polnoletnost, se moraš osvoboditi vpliva staršev. Nedvomno je to nekaj, kar je Scarlett opravila že pred leti in kar je zaznamovalo njen paradoksalni značaj. »Otroci so tako prefinjeni, « pravi Scarlett. »Odrasli jih vedno podcenjujejo. Kakršen si pri dvanajstih ali trinajstih, takšen si vse življenje.«

Medtem ko sem molila, da to ne bi bilo res, je vzela v roke črno slamico. »Lepo, kajne? « je vprašala, sklanjajoč se nad papir na mizi. Pred nama je ležala njena umetniška stvaritev popoldneva: domiselno izdelan rjavo-bel cvet, sestavljen iz sladkih kristalov in sladkornega posipa. In ko sem že mislila, da bom nekaj trenutkov lahko občudovala njeno izvirno kreacijo, sem osupnila, ko je iztegnila roko in umetnino v hipu uničila. Nasmehnila se je kot boginja, ki razpolaga z vsem časom tega sveta in v odgovor na moj osupel izraz na obrazu pripomnila: »Vedno lahko naredim novega.«

Chip Brown

Fotografije Gilles Bensimon

Stiliranje Isabel Dupré

ELLE marec 2006