‘Green babe’ modnega sveta ne mara kompromisov. Od nekdaj je vegetarijanka. Za svoje kreacije ne uporablja ne usnja ne krzna, in vendar ne zna nihče bolje od nje v obleke ukrojiti vsakodnevnega luksuza, ki ga ženske ljubimo.
Na intervju pride nenaličena, lase ima nonšalantno spete v čop, na njej ni nič zvezdniškega. Njena kariera se je začela strmo vzpenjati leta 2001, ko je pod okriljem modne hiše Gucci ustvarila prvo kolekcijo pod svojim imenom. V devetih letih je nato odprla kar 16 trgovin z lastno blagovno znamko, njene obleke so zavzele obešalnike 600 prodajaln z oznako 'multimarka', svoje mesto pod modnim soncem je dobila vsaj v 50 državah, v resnici pa jo je spoznal ves planet: usoda, ki bi se ji hči Paula in Linde McCartney težko ognila … pa čeprav v življenju ne bi niti mignila s prstom.
A Stella ne miruje, in tako je za vse aktivne v sodelovanju z adidasom ustvarila tudi sofisticirano športno linijo adidas by Stella McCartney (na trgu od leta 2004), parfume Stella (od 2003) in Stella for Two (od 2006) ter absolutno čudovito kolekcijo spodnjega perila (od 2008).
Še ne 40-letna ženska, ki je videti kot dekle, je ujela energijo trenutka in oblikovala oblačila, ki jih ženske zares hočejo nositi. V imenu 'nosljive revolucije' je ustvarila nosljive sanje, v katerih je vsaka ženska lahko videti sanjsko in se sanjsko tudi počuti. »Zame resnično šteje le to, da so ženske v mojih oblačilih srečne in da jih lahko nosijo vse življenje. Zato uporabljam le blago najvišje kakovosti in sem, kar zadeva izdelavo, prava perfekcionistka. To je edino zagotovilo, da ne bom oblekla le telesa, temveč tudi osebnost.«
Trening v ulici vrhunskega krojaštva Savile Row
Da je Stellina vizija oblačenja popolnoma jasna, je razvidno že iz kroja njenega suknjiča iz šantunga. Za študentko na prestižnem kolidžu Central Saint Martins, kjer je diplomirala leta 1995, je bilo potikanje po studiih ulice Savile Row najboljša naložba. »Raje kot bodoče modne oblikovalce sem na kolidžu obiskovala kolege s kiparstva, h krojačem v ulico Savile Row pa sem običajno hodila zvečer, po predavanjih. Tam sem imela tehnični trening – malokdo ve, da so potrebna kar tri leta, da se ramo suknjiča naučiš pritrditi tako, kot se spodobi.«
Strast do krojaštva je podedovala po mami in očetu, ki sta nosila le obleke, narejene po meri. »Že ko sem začela delati, sem verjela, da je tudi v ženski garderobi najpomembnejši krojaški pristop. Nekaj zelo vznemirljivega je v psihologiji ženske, ki je sposobna dobro interpretirati moško obleko, se vam ne zdi? « In nato našteje nekaj pravih žensk, ki so v moških oblekah videti božansko: Anjelica Houston, Charlotte Ramling, Meryl Streep, Chloé Sevigny, Naomi Watts, Sam Taylor Wood, med njimi pa seveda tudi njena draga prijateljica Gwyneth Paltrow.
Njena muza
Fotografinjo, borko za pravice živali, pionirko vegetarijanstva in javno osebnost Lindo McCartney najbolje opišejo drzne pričeske v slogu Ziggy Sturdust in ekscentrične modne kombinacije: etno krila, pajaci in hlače na zvonec. V najbolj naličenih časih je naokoli hodila nenaličena, vendar nihče ni dvomil, da se v svoji koži ne počuti fantastično. »Njena samozavest in svoboda sta močno vplivali name. Danes so ljudje preveč paranoični glede videza. Ja, mama je bila moja muza, a s tem zagotovo nisem povedala ničesar izvirnega – enako bi vam povedali številni modni oblikovalci.
In kako je videti običajen dan modne oblikovalke s tremi otroki, Millerjem (5 let), Bailey (4) in Beckettom (2), rojenih v njenem zakonu z Aladshairjem Willisom, ustanoviteljem znamke Established & Sons in nekdanjim urednikom Wallpaperja? Glede tega stoji z obema nogama trdno na tleh in zares se ne zdi, da bi imela sindrom superženske. »Skupaj se zbudimo, zajtrkujemo, nato najstarejšega odpeljem v malo šolo, grem delat, in če dovolj zgodaj končam, ga grem še iskat v šolo, nato vse tri odpeljem v park, skuham … Vsi trije dobro vedo, kaj delam, saj so z mano na modnih revijah. In seveda najraje nosijo oblačila, ki sem jih oblikovala za Baby Gap – vsem ponosno razlagajo, da jih je naredila njihova mama.«
Ob vsem tem je Stella seveda tudi borka za pravice živali, v modnem svetu pa najbrž ni prav lahko biti 'green babe'. »Zame to ni bilo nikoli vprašanje izbire. S to filozofijo sem odrasla, je del mene in vanjo zares verjamem. Življenje je kratko, zato je treba živeti svoj moto in biti popolnoma zvest samemu sebi.« Prizna pa še, da je imela srečo: ko je leta 1997 postala kreativna direktorica francoske znamke Chloé, je dosegla, da so v pogodbo o sodelovanju vstavili člen, ki je zagotavljal, da se ji ne bo treba podpisovati pod kreacije iz usnja ali krzna.
Izzivi, pravila, zmage
Nenadoma ji uide grenka misel: vsako leto zaradi modne industrije ubijejo kar 15 milijonov živali, svoj davek pa zahteva tudi okolje, saj se za obdelavo kož uporabljajo zelo strupene kemične snovi, živali umirajo, delavci obolevajo, ostanki pa končajo v rekah in morjih.
Že dolgo obstajajo etične in estetske alternative, vendar se industrija luksuza še vedno boji sprememb. »Usnje je nedvomno trpežno in se lepo stara, meni pa je izziv ponuditi ljudem škornje iz umetnega usnja, ki bi bili enako lepi in poželenja vredni kot tisti iz kozjega ali telečjega usnja, če ne še bolj. Vendar tudi jaz nisem popolna! Nadzor vsakega člena verige v proizvodnji izdelka ni šala. Eko modni dodatki povprečno stanejo 17 odstotkov več, a so kljub temu najbolj navdihujoča plat mojega modnega popotovanja.«
A takšna je Stella, peklensko dosledna, ko gre za njene vrednote. Ker ne uporablja plastičnih vrečk, zahteva, da se oblačila iz razstavnih sob in s fotografskih snemanj pospravijo v vreče, ki jih izdelujejo iz koruze. In kaj občuti, če se katera od njenih zvezdniških prijateljic na zabavi pojavi v kratkem krznenem plaščku? Prizna, da ji za hip vsakič zmanjka poguma, saj ne more verjeti, da se kljub tolikšni izbiri na trgu ženske še vedno odločajo za to. Prizna, da ne prenaša njihovih patetičnih izgovorov in naštevanja 'dobrih' razlogov, vendar obenem ni poklicana, da bi kogarkoli obsojala.
