Veliki Wang

Alexander Wang se je lahko 'zgodil' samo v New Yorku. Evropske modne prestolnice, kot sta Pariz in Milano, ne bi nikoli dovolile tega, kar danes določa njegov uspeh. Evropa je kruta, nesposobna prilagoditi se novi generaciji kreativcev, ki svojo podporo množično iščejo prav v New Yorku.

Belgijski genij Haider Ackermann je potreboval deset let prisotnosti na pariškem tednu mode, da si je izboril naklonjenost pariškega modnega občinstva in s tem posledično preostalega modnega sveta. Pariz, Milano in London niso mesta, kjer lahko svojo srečo iščejo zanesenjaki, kot je Wang.

Skrivnost velikega jabolka je, da hitro pozablja, a enako hitro ponudi tudi možnost.

Wang je z 18 leti prišel iz San Francisca v New York, da bi postal novi Yves Saint Laurent ali Rei Kawakubo. Najprej je zašel na slavno modno šolo Parsons, a je kmalu ugotovil, da kompleksen učni sistem ni zanj.

Večino časa je stažiral pri Marcu Jacobsu in Teen Vogue, kjer je verjetno prekladal škatle od jutra do mraka. Prav ti stiki pa so mu ponudili možnost, da spozna nove ljudi, pripadnike urbane scene, ki jim je bilo povsem vseeno za Guccija ali Puccija.

Wang se ni niti dobro obrnil, že je postal heroj tega mitskega, frajerskega središča sveta. Iz svoje sobe je lansiral uniseks linijo nenavadnih puloverjev in jop, ki so jih opredeljevali udobne mere ter originalni in nevsiljivi detajli. To pa sploh ni bila njegova prva mini kolekcija ...

Na poroki brata je že kot najstnik priredil pravo malo modno revijo, a New York je vendarle resnejša in precej bolj kritična liga kot družinsko občinstvo. Alex je to zelo dobro vedel, saj so njegovi razvlečeni puloverji postali svojevrstna uniforma njegovih prijateljev. To uniformo so sestavljale skinny kavbojke, motoristični škornji in Wangovi puloverji ali majice. Puloverji, večinoma iz kašmirja, niso bili nikakršna nuklearna fizika, bili so kosi, ki so jih 'dekleta iz centra' lahko nosila od jutra do mraka. Na krilih tega uspeha je Wang, star komaj 24 let, v New Yorku prikazal svojo prvo uradno kolekcijo. Javnost jo je pričakala z adrenalinskim aplavzom.

Alexander Wang pripada generaciji oblikovalcev, ki je v New Yorku spretno zapolnila prazen prostor, čakajoč na kul modo.

Te je tu namreč kritično primanjkovalo. Na eni strani sta bila Oscar de la Renta in Ralph Lauren – titana elitnega Upper East Sidea – na drugi strani pa 'razvlečena' imena, kot sta Marc Jacobs in Anna Sui. Med tema dvema poloma pa do tedaj ni bilo oblikovalcev, ki bi privlačili novo bando newyorških kreativcev. Armada mladih galeristk, menedžerk in preostalih hipsterskih navdušenk se ni imela kje obleči.

Uporniški 'downtown' je klical po dnevni uniformi in Wangu je ta klic ulice uspelo slišati. Opazoval je prijateljice, ki so zvečer hodile ven, čez dan pa pridno delale v kateri od trendnih agencij ali modnih hiš. Njegov estetski urbanizem ni sledil pravilom, temveč potrebam mladih, ki jih ni zanimal logotip, ampak udobna, preprosta oblačila v omejenem številu.

Mogoče so prav zato Wangove osnovne barve, kot sta črna in bela, z občasnim dodatkom sive (vendar ne katerekoli sive, temveč sive, značilne za športne bombažne majice na ameriških univerzah in srednjih šolah), še vedno del njegovega modnega opusa. Njegova zmagovalna kolekcija za pomlad in poletje 2010 je bila navdihnjena prav s temi športnimi majicami in detajli ameriškega nogometa. Manekenke na brvi so v sivih majicah in oklepni silhueti ščitnikov izžarevale kul faktor, ki je starejšo gardo urednikov in kritikov dobesedno zamrznil, saj so ugotovili, da Wang vlada trenutku. Kar je še pomembnejše, Wangove oboževalke niso bile bogate deklice iz visokega družbenega sloja, niso ga podpirali niti pripadniki newyorške gejevske mafije – njegove stranke so postala običajna dekleta.

Torbe in čevlji s podpisom Alexander Wang so postali hit prav zaradi preprostosti. Vse je izdelano iz minimalističnega črnega usnja, z le nekaj šivi, brez kristalov in preostalega kiča, ki je pogost na modnih dodatkih. Kot bi Alexander namerno oblikoval uniformo za urbana dekleta. V njegovem delu imajo lahkotne nesimetrične linije pomembno vlogo.

Uživa v dekonstrukciji malih črnih suknjičev, ki jih kombinira z modrci v kožni barvi in črnimi hlačami. Njegov seksapil je hladen kot led, a veliko bolj privlačen kot vsi leopardji potiski skupaj. Če bolj podrobno pogledamo njegov modni DNK, lahko ugotovimo, da Wang sledi filozofiji, ki jo je na newyorškem asfaltu zapečatil Helmut Lang s svojo stilistko Melanie Ward. Na vrhuncu slave je bil Lang protistrup za številne evropske oblikovalske hiše, ki so ženske spremenile v karikature z globokim dekoltejem.

Tako kot Lang nekoč Wang ženske danes oblači tako, kot si same želijo, in ne tako, kot si jih oblečene zamišlja on. To mu je prineslo tolikšno instant slavo in bogastvo, da so njegovi starejši kolegi začeli hiperventilirati. Od leta 2007 do danes je Wang zgradil modno hišo, ki letno pridela dobiček, ki merjen v sto milijonih dolarjih, razvil je hvaljeno linijo T by Alexander Wang ter modne dodatke, katerih dobiček pravljično raste iz meseca v mesec.

Danes se njegova oblačila in modni dodatki prodajajo na več kot 700 lokacijah po vsem svetu, vse to pa je dosegel brez prave oglaševalne politike. Seveda so pomembno vlogo odigra­le podpora glavne urednice ameriškega Voguea, Anna Wintour, ter številne nagrade ameri­ške zbornice oblikovalcev CFDA. Prinesle so mu tako veliko pozornost medijev kot tudi skeptičnih modnih oblikovalcev.

Wang je proizvod prebrisanega Manhattna, ki vam bo omogočil vse, če pozorno poslušate, kaj želijo njegovi prebivalci.

Finančni in tudi modni uspeh mladega Wanga, ki še ni dopolnil 30 let, je pretresel celo učilnico predsednikov uprav modnih konglomeratov, ki se trudijo v čim krajšem času ustvariti čim večji dobiček. Najbolj kontroverzna ponudba pa je prispela iz hiše Balenciaga. Mladi naslednik François-Henri Pinault je Wangu ponudil krmilo potencialno najpomembnejše modne hiše vseh časov. Balenciago je do preteklega leta vodil Nicolas Ghesquière, najbolj inovativni oblikovalec svoje generacije, čigar kolekcije so izzvale veličastno navdušenje vseh, ki so z modo kakorkoli povezani.

A Ghesquièrova moda se zaradi kompleksnosti ni dobro prodajala. Ženska ne bo kupila čevljev, ki jih ne bo znala zapeti, niti jakne, ki je ne bo znala obleči. Nicolas je oblikovalski čudež, vendar to ni tisto, kar so lastniki Balenciage želeli. Modni svet je bil šokiran, ko so ga odpustili, še bolj pa, ko so za njegovega naslednika imenovali Wanga. Tudi najbolj liberalni so vili roke, kaj šele francoski kritiki in novinarji, ki so novico, da bo mladi Američan vodil sveto modno hišo Balenciaga, imenovali za blazno.

Če primerjate Wanga in Ghesquièra, boste ugotovili, da gre za dve popolnoma različni galaksiji, ki se niti v najbolj divjih sanjah ne bi mogli povezati. A prav takšno razliko in 'novi začetek' je iskal poslovni tim Balenciage, ki je težil k dobičku, in to dobičku, kakršnega je Wang ustvaril čez noč s svojimi modnimi dodatki. Prva kolekcija je bila prikazana marca tega leta v Parizu, na predstavitev pa je bilo pazljivo povabljenih 50 urednikov. Wang je dal s kolekcijo častitljivi poklon dediščini Cristobala Balenciage, ki je bil oboževan prav zaradi svojih črnih koktajl oblek balonaste oblike.

Modri Alexander je v Balenciago vstopil skozi majhna vrata, da bi nas vse udomačil in navadil na idejo, da prav on vodi kreativno prihodnost hiše, ki v vseh nas vzbuja strahospoštovanje. Njegova prva moška kolekcija, ki se zelo navezuje na vse, čemur sledi, je bila predstavljena junija. V njej so bile namreč prikazane rdeče bomber jakne, modni predmet urbane legende, ki je bil v svoji zgodovini vedno vezan na drznost ulice.

Alexander zdaj živi med Parizom in New Yorkom, ustvarja za lastno blagovno znamko in poriva hišo Balenciaga dobičkom naproti. Njegova pariška misija je precej nehvaležna pot, toda govorimo o pustolovščini, ki se bo še kako izplačala. Po drugi strani pa New York ostaja trdnjava Wangove filozofije, varna cona, kjer oblikovalec vlada z vsakim svojim korakom. Če se Alexander ne bo spremenil, bo svet ostal njegov.

Prevedla in priredila: Petra Windschnurer