Yamamoto, črni pas mode

Mojster stila, ki v oblikovanju dosega popolnost, z dekonstrukcijo pa ji vdahne tudi dušo, slavi 40-letnico kariere.

Yamamoto, črni pas mode - Foto: Imaxtree, promocijsko gradivo

Samozatajevani japonski oblikovalec s pariškim naslovom Yohji Yamamoto – eden od avtentičnih intelektualcev v svetu mode – se je moral že zdavnaj pomiriti z dejstvom, da ga ni nihče nič vprašal glede oblikovanja Yamamotovega kulta. Ta iskreni in žilavi kult je nastal že davno, z leti pa se le še krepi, čeprav se 69-letni oblikovalec trudi, da bi ga upočasnil ali vsaj zmanjšal njegov pomen.

Čeprav Yamamoto prezira besedo retrospektiva, je le z njo mogoče opisati vsako razstavo, ki mu je bila v zadnjem desetletju posvečena v uglednih muzejih po svetu, saj je njegova moda brezčasna, univerzalna in z močnim sporočilom. Te razstave so velika lekcija oblikovanja in forme, manifest razmišljanja ter nauk o simbiozi estetike in funkcionalnosti. V letu, ko oblikovalec obeležuje 40-letnico ustvarjanja, so poslednjo v nizu odprli v izraelskem Holonu, v tamkajšnjem muzeju dizajna, ki ga je projektiral znameniti Izraelec Ron Arad, medtem ko se je odprtje časovno ujelo z obeležjem 60 let diplomatskih odnosov med Japonsko in Izraelom.

Na ogled je 80 kosov ženskih in moških oblačil z njegovim podpisom. Z oblikovalcem je dolga leta sodeloval Masao Nihei, s katerim sta želela spremeniti koncept predstavljanja oblačil na tradicionalnih modnih razstavah, ki jih je, ker se je izkazalo, da tematika privablja vedno več oblikovalcev tudi iz tujine, vse več in več ... Tu pa so izseki iz Yamamotovega opusa strateško postavljeni v zanimiv odnos s specifično arhitekturno strukturo muzeja, pri čemer so uporabljeni tako zunanji kot notranji prostori.

Malokdo ve, da je Yamamoto lastnik zbirke narodnih noš, kupljenih po vsem svetu (od Madžarske do Peruja), in da bi preučil njihove kroje, je na istem mestu kupil tudi bale avtohtonega platna. Prav tako le malo ljudi ve, da je Yamamoto v svoji zreli fazi plodne in hvaljene kariere s posameznimi kreacijami izkazal čast legendarnim ctouturierjem, ki ga navdihujejo, med drugim Christianu Diorju, Coco Chanel, Madeleine Vionnet, Alix Grès, Cristóbalu Balenciagi in Elsi Schiaparelli. Hommage Madame Grès iz leta 2006 v obliki virtuozno drapiranih oblek sodi med njegove najbolj poetične kreacije, ki so so pričakovano postavljene pod svetlobne instalacije v sklopu postavitve v holonskem muzeju.

Posebno pomembno poglavje in z oblikovalcem takoj povezljiva asociacija je črna barva, o kateri je Yamamoto že zdavnaj izjavil: »Forma prihaja iz materiala, in ne nasprotno; ta ne potrebuje barv, zato je v mojih kolekcijah črna prevladujoča in končna odločitev.« Črna zavzema skoraj 80 odstotkov vseh njegovih kolekcij; preostanek je narejen v beli, modri ali rdeči. Tako za ženske kot za moške poleg prve linije, ki nosi njegovo polno ime, oblikovalec oblikuje tudi drugo linijo, Y's by Yohji Yamamoto, s katero po vsem svetu dosega velik uspeh.

Tretja linija je leta 2001 nastala v sodelovanju s proizvajalcem športnih oblačil, adidasom. Ker je trg sodelovanje dobro sprejelo, je dve leti pozneje nastala samostojna kolekcija Y3, ki je najprej zajemala le športno obutev – superge – danes pa vključuje tako oblačila kot tudi modne dodatke. Ime Y3 je sestavljeno iz prve črke oblikovalčevega imena in treh črt, adidasovega zaščitnega znaka. Tako je Črni pas mode (Yohjija kličejo tako, ker ima v karateju črni pas) dokazal, da ima poleg umetniškega in ustvarjalnega tudi smisel za zdrav občutek komercialnega.

Potop so mu zlonamerneži pripisovali v letu 2009, ko je zahteval finančni nadzor nad svojim podjetjem in zaščito pred bankrotom zaradi težav, izzvanih s svetovno ekonomsko krizo. Izhod je naslednje leto našel v sodelovanju z japonskim partnerjem, korporacijo Integral Corp. Namesto grenkobe zaradi zlobe je konec leta 2010 objavil avtobiografijo My Dear Bomb (Moja draga bomba), ki razkriva zanimivosti iz njegovega življenja, napisal pa jo je ob pomoči Aija Mitsude.

Yohji je bil 3. oktobra 1943 rojen v Tokiu, odrasel pa je z mamo Fumi, vojno vdovo, ki je sebe in sina vzdrževala s 16-urnim delovnikom šivilje. Čeprav je leta 1966 začel študirati pravo, je Yamamoto hitro ugotovil, da ga bolj zanima moda, in ob pravu že leta 1969 diplomiral tudi iz oblikovanja na znameniti modni japonski šoli Bunka Fukuso Gakuin.

Dve leti pozneje je osnoval podjetje Y's Company Ltd. in v Tokiu ob tamkajšnjih uveljavljenih oblikovalcih kmalu začel predstavljati svoje kolekcije. Na Zahodu so ga skupaj z Rei Kawakubo odkrili leta 1981. Z omenjeno oblikovalko sta bila nekoč tudi par, zaradi njune dekonstrukcije in črne so ju v Parizu imenovali duhovnik in častna sestra, najbolj pesimistični pa so njuno radikalno oblikovanje razglasili za konec mode. Njun zaveznik na pohodu na evropsko modno sceno je bil prijatelj in sonarodnjak Issey Miyake, danes prav tako uveljavljeni oblikovalec.

Yamamoto je v Evropi in pozneje v New Yorku, kjer je nekaj časa predstavljal svoje kolekcije, ponudil videz vrane, kot so v rodnem Tokiu opisali njegove kolekcije s konca sedemdesetih: voluminozna črna oblačila strogega, skoraj samostanskega kroja, elegantno asimetrična in predstavljena na nenašminkanih manekenkah, ki so po brvi korakale v nizkih čevljih z ravnimi podplati. In to se je dogajalo v trenutku, ko se je modni Pariz vzpenjal na visoke pete, šminkal, kot bi gostoval v kakšnem muzikalu, in se praviloma oboroževal z velikanskimi blazinicami za široka ramena.

Kljub šoku in deljenim mnenjem so bile vstopnice za modne revije Japoncev takrat najbolj iskane in zaželene, poleg tega pa se je del mednarodne elite v Evropi in Ameriki za vedno navezal na Yamamotove kreacije kot osnovo svoje garderobe.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Sting nosil samo njegove vrečaste obleke in bele srajce, igralka Charlotte Rampling, zvesta stranka od samega začetka, pa pravi, da je nošenje njegovih kreacij podobno kot pripadanje verski sekti in da ga občuduje, saj pri njem vse doseže popolnost, ki ji potem z dekonstrukcijo in majhnimi nepopolnostmi vdahne dušo. Tudi Karl Lagerfeld je nosil njegove kreacije, dokler ni na prehodu tisočletij izgubil 43 kilogramov, da bi lahko nosil ozke modele Hedija Slimaneja za Dior. Arhitekti, producenti, oblikovalci vseh profilov, umetniki, odvetniki in tako dalje – seznam oboževalcev oblačil z njegovim podpisom je izjemno dolg.

Le osem let po Yamamotovi pariški 'premieri', leta 1989, je slavni režiser Wim Wenders o njem posnel dokumentarni film Carnets de notes sur vêtements et villes (Beležke o mestih in oblačilih), v katerem oblikovalec pojasni svoj modni nazor. »Rad imam mesta, saj nam omogočajo veliko svobode, v njih smo lahko anonimni, tam se veliko dogaja, vse okoli nas se v vsakem trenutku spreminja.« Na koncu tega desetletja njegov stil ni več izzval šoka in nezaupanja, temveč so japonskega oblikovalca vse bolj posnemali.

Ob svojih linijah je konec devetdesetih let začel vrsto sodelovanj z blagovnimi znamkami, kot so Hermès, Mikimoto, Salvatore Ferragamo, Dr. Martens in Mandarina Duck, njegovo sodelovanje z adidasom pa je najdaljše, najobsežnejše in komercialno najbolj uspešno. V nizu fascinantnih kostumografij, ki jih je oblikoval v času svoje plodne kariere, je bila prva za Puccinijevo Madame Butterfly, leta 1990 postavljeno v Operi de Lyon, tri leta zatem pa si je opažene kostumografije zamislil tudi za Tristana in Izoldo v Bejrutu in v filmih Takeshija Kitana Brat, 1999, Lutke, 2002, in Zatoichi, 2003.

Yamamoto je nekoč izjavil: »Na splošno me moda ne zanima, zanima me samo krojenje oblek.« Ker je tako drugačen, nepovprečen, si je v svetu mode pridobil prestižen status, pa vendar se zasebno ni prav nič spremenil. Mirno živi in uspešno ustvarja ter predstavlja svoje revije v ne prevelikem prostoru , ki je del pariškega sedeža njegove modne hiše. Že leta 1994 ga je njegova nova domovina odlikovala z odredom viteza, leta 2005 pa je dobil priznanje za posebne zasluge. Ponosni oče je že doživel tudi, da je njegova hči, danes 38-letna Limi Feu, leta 2000 debitirala z lastno revijo na tednu mode v Tokiu, leta 2007 pa je predstavila s kritikami dobro pospremljeno revijo v Parizu.

Ko se v pisanem in bučnem mestu le nekaj korakov od centra Pompidou pojavi večje število prezaposlenih ljudi, oblečenih v črno, vsi vedo, da se bo kmalu začela revija Yohji Yamamoto. In ko se po koncu ugasnejo reflektorji in utihne glasba, ki je revijo spremljala, se najožji krog njegovih prijateljev in sodelavcev vrne v studio nekaj pojesti. Gre za oshiruko, juho iz rdečega graha, ki vrača energijo in ki jo ob tej priložnosti za razširjeno družino njenega uspešnega sina leta in leta v velikanskih količinah pripravljala oblikovalčeva mati Fumi.

Yamamoto je na pragu sedmega desetletja življenja in petega desetletja kariere umirjeno izjavil: »S pogledom, obrnjenim v preteklost, vzvratno hodim v prihodnost.«

Priredila: Petra Windschnurer

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri