Žiga Puconja: "Postaviti mene med obleke je tako, kot bi postavil otroka v peskovnik."

Žiga Puconja, svetovalec v ljubljanski Galeriji Emporium, prisega na igranje z oblekami in sestavljanje nemogočega, ki je kljub temu videti zelo dobro. "Postaviti mene med obleke je tako, kot bi postavil otroka v peskovnik. Ko mi lutka ni všeč ali stranka v tem, kar sem ji ponudil, ni zadovoljna, gremo od začetka. Ne sme ti biti odveč iti v skladišče po novi kos."

Žiga Puconja: "Postaviti mene med obleke je tako, kot bi postavil otroka v peskovnik." - Foto: Helena Kermelj

Kaj vas pri oblekah pritegne?

Žiga: Navdihuje me že sam tekstil, ki ti gre čez prste, in ko občutiš material: kašmir, bombaž, svilo ... in se naježiš.

Veseli me, da lahko s takim navdihom govorim o oblekah, kot stara mama o starih dobrih časih, jaz pa le o enem koščku, delu obleke, detajlu, ornamentu, potisku ...

Včasih se le zaradi enega samega detajla ustavim pred izložbo, da si ga ogledam, grem tudi v trgovino, da otipam material.

To je to, zaradi česa si iščem službo v tej smeri in se izobražujem. Navsezadnje moraš v življenju početi, kar te veseli, da lahki to delo opravljaš hudičevo dobro.

Zakaj si stranke želijo ravno vas?

Žiga: Ne potrebujejo veliko besed, da izrazijo željo, kaj dejansko želijo, ker jih preberem.

Ženskam ni težavno govoriti o oblekah, poznajo svoje konfekcijske številke, medtem ko je za moške to velika težava. Ne poznajo svojih konfekcijskih številk, veliko jih ne mara hoditi v trgovino, nakup želijo opraviti na hitro, brez poskušanja ...

Imam zlato pravilo, da stranke nikoli ne izpustim iz trgovine, če kosa ne pomeri. Tudi če dotično znamko, konfekcijo že pozna, že nosi, tudi če že ima isti model, ki je druge barve. Vedno rečem: Vzemite si čas za pomerjanje. Enaka produkta iste znamke sta lahko drugačna, drugače zašita, lahko je drugačen material ...

Tudi ko grem sam nakupovat recimo jakno ... Če obstajata dva kosa iste številke, pomerim oba, ker mi lahko en stoji veliko lepše kot drugi. Konfekcija gre čez človeške roke in ljudje smo zmotljivi. Lahko da je plašč bil le malenkost drugače zašit, kar opazim, zato pomerim oba kosa. Če dekleta, žene kupujejo darila za fante ali kogarkoli, jim svetujem, da si ogledajo, kako kakšen kost stoji na meni.

Si vzamete čas za stranko?

Žiga: Tudi stranka si ga mora vzeti, ker mora prodaja biti celovita, speljana od začetka do konca. Nagibam se tudi k temu, da prodaja ni namenjena le prodajalcem, končnim številkam, ki jih dosegamo, temveč da zraven še povemo kaj o sestavi materiala, kako se kaj obnese. Zelo me moti, da pri nas in tudi v tujini, ko povprašaš glede nege produkta, prodajalci o tem ne vedo nič. Drži pa, da veliko strank zanima sestavina materialov.

Kateri materiali jih najbolj zanimajo?

Žiga: Vse bolj se nagibajo k naravnim materialom in vse manj k umetnim. Določene znamke vpeljujejo vse več naravnih materialov, zaradi česa je tudi cena višja. Pred 40 leti, ko so prihajali sintetični materiali, so bile cene teh višje, ker so bili novi.

Sicer pa me zelo moti, če mi prodajalec za določen izdelek, recimo za kos, ki je vreden 800, 900 evrov in narejen iz dlake alpake, kašmirja, božanskega surovinskega sestava, ne zna natančno povedati, kako ga negovati. Drži, da ima etiketo, ampak kako boš kot laik vedel, kaj so prečrtani trikotniki, krožci ...

Zato je dobro, da se prodajalec, ko dobi novo kolekcijo, seznani z novimi kosi, kar spada k celovitemu postopku prodaje. Recimo vmes, ko pri blagajni nastane smrtna tišina, prekineš to tišino in stranki obrazložiš postopek negovanja. Mogoče se bo stranka ravno zaradi celovite postrežbe še kdaj vrnila v trgovino. Zgodilo pa se je že tudi, da stranka ni nič vzela, dobil pa sem napitnino pet evrov, zgolj za svoj trud, a sem pri stranki še vedno čutil zadrego, ker ni ničesar kupila.

Kaj vključuje dobro svetovanje?

Žiga: Vse, nagibam se k temu, da ne gre zgolj za profesionalizem, ki vsekakor tudi mora biti, ampak tudi za osebni pristop, ko se prodajalec poistoveti s stranko, da se stranka počuti domače. Predvsem gre tudi za to, da ne prodaš izdelka za vsako ceno.

Tudi meni se je že zgodilo, da so me v trgovini prepričevali, da mi nekaj paše, pa sem se obrnil in povedal: Roko na srce, ne paše mi. Zamerili ste se mi. Kosa ne mislim vzeti, tudi kakšnega drugega ne.

Stranke zelo spoštujejo, da poveš po resnici. Dostikrat, če stranka izbira med več podobnimi kosi, argumentiram, zakaj en kos ja in zakaj drugega ne, navsezadnje moraš argumentirati tudi ceno. Stranki iskreno povem, če ji kos paše ali ne, in ji seveda še pojasnim sestavo materiala. Sicer imajo določene znamke svojo ceno, ni pa vse v ceni. Zato s stranko pogledava osnove, način obdelovanja materiala, šive ...

Pravzaprav pa se ženske sploh ne poglabljajo tako zelo, kot se nekateri moški. Ženske se znajo zaleteti in jih včasih celo tudi sam malo 'bremzam'. K dobremu svetovanju spada tudi pozdrav. Če so gostje tujci, jih prijetno presenetiš, če jih pozdraviš v njihovem jeziku. Za ljudi imam občutek in znam po zunanjem videzu preceniti, ali so Američani, Angleži, Rusi ... Da ne pozdravim zgolj rutinsko, jih pozdravim v njihovem jeziku, s čimer vzpostavim prvi stik. Stranke se sprostijo tako, da zadeva steče.

Si pomagate tudi z intuicijo?

Žiga: Zadevo lahko še tako obvladaš, si naučen, na koncu pa šteje to, da delaš z dušo. Prodajalec, ki je naučen in zna recimo tudi vzeti mero, bo prišel v službo in prodal kos, ni pa zraven opravil še veliko postran­skih stvari.

Meni se recimo zdi dobro, da se razen na moškem oddelku, kjer svetujem, zelo dobro znajdem tudi na ženskem. Navsezadnje možje velikokrat pridejo po nakupih z ženo, in čeprav imata namen kupovati garderobo zanj, ni ženske, ki ne bi vrgla oko še na ženski oddelek. In če jo le pospremim do ženskega oddelka, čeprav ne poznam kolekcij, jo medtem, ko se z njo pogovarjam, vmes malo pregledam, da mi je zgodba jasna. Gre za to, ali se znajdeš ali ne.

Kako pa naj sledijo modi tisti, ki jim denarnica ne dopušča, da si kupijo več novih kosov?

Žiga: V svetu in tudi pri nas se je zelo razpasla 'hitra moda', kar je dobro, saj lahko za primeren denar dobiš dober kos, ki bo zelo blizu oblikovalskemu. Gre za velike mednarodne verige hitro menjajočih se kolekcij, s katerimi si lahko zelo lepo oblečen in slediš trendom za zelo majhen denar.

Včasih so pri teh blagovnih znamkah bili vprašljivi materiali in šivi, če pa danes pogledaš sestavo, je ta veliko boljša, prav tako izdelava. Dobiš plašč iz 80 % volne, ki je poleg tega kopiran dizajn Yohjija Yamamota.

Ljudje kar naj vržejo oko na oblikovalske kose, na čudovite izložbe visoko rangiranih znamk, naj jih naštudirajo in stopijo v eno od teh verig ter si izberejo kakšen kos. Ni hudič, da ne bodo našli vsaj enega kosa po dostopni ceni ki je za piko na i podoben oblikovalskemu.

Zelo všeč mi je slog osebe, če ima ta na sebi en dober kos, oblikovalski, ki naredi svoje. Pa ni pomembno, koliko je stal. To morajo biti hlače ali krilo. Džins mora biti dober, če je dober, je vse drugo lahko kupljeno za malo denarja, ker bo ta dober kos potegnil v zgodbo in bo vse skupaj videti zelo dobro.

Je odvisno tudi od tega, kako nosiš obleko?

Žiga: Obleka ne naredi človeka, ampak človek obleko. Nekatere stvari so na obešalniku videti obupne, na človeku pa veliko bolje, ker jih naredi človek.

Po mojih izkušnjah stranka prvi kos, po katerem je segla in si ga ogledala, običajno tudi kupi in gre z njim iz trgovine. Opazil sem, da gre vsaj 80 % strank s tistim kosom ali pride nazaj po njega, ker mu ne da miru.Kakorkoli si bomo ogledovali še druge kose, bomo razmišljali o njem in nezavedno lovili vzporednice.

Tudi zame velja, da se vsaj še dvakrat ali trikrat vrnem h kosu, ki mi je bil prvi zanimiv in sem ga pogledal. Pravzaprav ljudje plešejo, ko se premikajo med oblekami, in niti ne vedo, koliko kilometrov naredijo tako.

Ste za to, da ljudje sledijo modi ali prisluhnejo sebi?

Žiga: Naj prisluhnejo sebi in imajo svoj osebni stil, navsezadnje gre za nas. Tisoč svetovalcev, vsi, ki dirigirajo smernice, revije, vse to je dobro, ampak veliko bolje je stopiti na ulico s svojo osebno noto, ki jo izžarevaš tudi z oblačili. Oblačiti se je vedno treba po občutku.

Radi opazujete, kako so ljudje oblečeni na ulicah?

Žiga: Kjerkoli sem, se rad usedem sam na kavo ali pijačo in opazujem ljudi na ulici. Predvsem si zapomnim ljudi, ki imajo osebni stil, so nekaj posebnega, ne tistih ekstravagantnih, ki izstopajo. Ni stvar v ekstravaganci, temveč v tem, da imajo na sebi nekaj, kar jih dela zanimive. Nekateri prestopijo mejo biti poseben z vpadljivostjo, drugi pa se preveč držijo smernic in so kot izložbene lutke.

Kaj bi povedali za ljubljansko ulično modo?

Žiga: Zelo pohvalno je, da si v Ljubljani ljudje upajo vedno več. Tudi z obiskom naše trgovine in z izbiro naših kosov, ki znajo včasih biti posebni, pa si jih upajo kupiti. Včasih koga celo opozorim, naj malo počaka z nakupom, in sem tudi sam presenečen, ko se odločijo za kašen takšen kos.

Na ljubljanskih ulicah sem že uzrl nekaj takih kosov, ki se lahko kosajo z milansko poulično modo. Dostikrat tudi sam črpam kakšne ideje ali inspiracijo z ulic, veliko raje kot iz izložb. Dati nase skupaj ideje različnih posameznikov z ulice je drzno, ampak le do meje normalnega osebnega stila, ki ga imaš.

Ste za več ali manj?

Žiga: Manj je več. Bolje je brez pretiravanj in ekstravagance, zlasti če glede kakšnega kosa nisi prepričan. Tudi kadar svetujem strankam, ki niso prepričane, ali bi kupile kos ali ne, jim rečem, naj premislijo. Enako velja, ko greste ven in stojite pred ogledalom ter svojemu videzu želite dodati še nekaj – raje ne dodajte ničesar. Čim se sprašujete, ali bi nekaj dodali, ne dodajte. Saj ste si že z vprašanjem Ali bi? odgovorili.

Kaj nam prinaša letošnja jesen?

Žiga: Vedno me malo stisne pri srcu, ko je konec poletja in prihaja jesen, ker vsi, sploh tisti, ki urejajo izložbe, menijo, da jesen prinaša vse odtenke rjave. Groza! Letošnja jesen prinaša vinsko rdečo oziroma bordo s svetlo vijoličasto, precej oker barve oziroma gorčične in peskano rumeno. To je veliko bolje, kot da je vse v rjavi barvi, od barve lešnika do barve temne čokolade.

Seveda pa imajo vse znamke tudi rjavo, z izjemo Alexandra McQueena in Dolce & Gabbane, ki imata rožaste vzorce, ti pa niso tako močni kot pri Kenzu. Gre za lepe bidermajerje. McQueenove vrtnice so bodro barve z rjavo barvo. Super je, da so rože motiv, saj se pozimi vsi zatečemo k črni, grafitno sivi ... Sam nosim žive barve, kar mi tudi karakterno ustreza. Rad nosim rumeno, rožnato, rdečo.

Rdeča ni ravno priljubljena barva.

Žiga: Že vrsto let opazujem, da na razprodajah ostanejo živo rdeči moški in ženski kosi. Živo rdeča namreč pri ljudeh sproža histerijo, živčnost, agresijo, zelo neradi jo nosijo. Rdeča zahteva poseben značaj ljudi in ni za vsakogar.

Pri obutvi se nadaljujeta čarlstonski in oxfordski trend, ti angleški vzorci so tudi na ženskih salonarjih. Za zimo se v glavni kolekciji vse giblje okoli krzna. Moški plašči so s krznenimi ovratniki in našitki na rokavih. Sicer gre večinoma za umetno krzno, ekokrzno. Namesto volne, kot surovinskega sestava, pa se prav tako pojavlja organska volna.

Kako pa svetujete ljudem, ki bi radi spremenili svoj slog oblačenja?

Žiga: Povprašam jih, kako drugače se želijo oblačiti. Le z enim kosom lahko spremenijo vse, ni potrebna celovita sprememba garderobe, ne tisoče evrov, da korenito spremenijo svojo garderobo. Tudi sam polnim svojo omaro s kosi oblek, spremembe pa delam počasi.

Ne sme biti prehitrega preobrata, ker bo posameznik mogoče čez čas ponovno želel spremembo in bi novi kosi stali v omari. Prav tako se pri modnih zapovedih preobrati dogajajo počasi. Recimo od korenčkastih hlač ne bomo naredili sezonskega preobrata in takoj šli na hlače na zvonec. Hlačnice se bodo dejansko spodaj širile, a po malem.

Ljudje potrebujemo čas za spremembe, prav tako za spremembo osebnega sloga pri oblačenju, da se z njimi soočimo, spopademo in jih sprejmemo. Gre za celovito spremembo. Že to, da se je stranka odločila in prišla do mene in rekla, da hoče nekaj spremeniti, pomeni, da je zbrala pogum, kaj šele, da ima ta kos doma in ga nosi. Najpomembneje pa je, da se v novem kosu počuti dobro, ker če se ne, se ji lahko cela moda zameri, česar kot svetovalec ne želim.

Imate sami kakšne ideje za oblikovanje oblek?

Žiga: Uživam v sestavljanju že obstoječega. Imam ideje, ko kupujem zase in rečem: To bi prekrojil. Imam občutek za stil, estetiko, ne znam pa risati. Bolj se vidim kot stilist, ker imam oko. Uživam pa tudi pri postavljanju trgovine.

Napisala: Suzana Golubov
Foto: Helena Kermelj
Stajlingi: Žiga Puconja, vse obleke so iz Galerije Emporium, Ljubljana

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri