Živa Zidar in Žiga Rangus: "Moda za vse urbane ljudi"

Zgodba Žive Zidar in Žiga Rangusa je zelo zanimiva, ker sta tudi sama izredno pisana karakterja. Oba umetnika po duši, ki se strastno in profesionalno ukvarjata z glasbo, na drugi strani pa z modo, ki nekako sovpada v njuno živahno življenje.

Živa Zidar in Žiga Rangus sta se spoznala v studiu leta 2010. - Foto: Aleš Pavletič

Na Trubarjevi v Ljubljani sta odprla trgovino in jo urbano poimenovala LWGN streetwise. Obiskali smo ju v njunem svetu in pokramljali o modi, nastanku punk benda Joko Ono in poroki ter družini.

Kdaj sta prvič dobila idejo, da odpreta trgovino in kakšen je bil prvoten koncept?

Živa: Z idejo sva se z Žigo poigravala zadnja tri leta, pa nikoli ni bil pravi čas za to. Žiga je potem rekel, da ima dosti, da naj odpreva in potem je odločitev padla.

Žiga: Kakšno leto dni sva iskala znamke in prostor ...

Živa: ... to, da sva prostor dobila na Trubarjevi, pa je kar padlo z neba.

Zakaj je Trubarjeva dobra ulica?

Živa in Žiga: Ker je edina true (op.p. resnična) ulica v Ljubljani. (smeh)

Vajina trgovina ima kar veliko zanimivih in povsem ekstravagantnih stvari. Po kakšnem principu sta iskala znamke? Verjamem, da je velik del vajine inspiracije glasba ...

Žiga: Poanta je v tem, da so v trgovini obleke, ki so nama všeč. Že na začetku, ko sva izbrala nekaj 'brendov', ki so nama kul, sva vsak zase doma izbrala kose, ki sva jih želela v trgovini. Izkazalo se je, da sva izbrala popolnoma enake. (smeh)

Živa: Všeč so nama iste stvari. Znamko Trash poznam že nekaj časa in za to sem vedela, da jo morava imeti. Preostale pa ... Stilsko se dopolnjujejo, v kratkem pa prihajata še dve znamki - Disturbia in Nikita.

Kako bi opisala povprečno stranko, ki zaide v trgovino LWNG?

Živa: Hecno je, ker sva mislila, da bova zajela publiko od 15. do 30. leta starosti, pa v bistvu hodijo vsi. Od otrok do 60 let starih tetk.

Žiga: Ravno včeraj si je gospa kupila hlače ...

Kakšni pa so odzivi prijateljev?

Živa: Res pozitivni, 'to smo potrebovali' nama pravijo.

Zdi se mi, da smo Slovenci nenehno v iskanju drugačnosti. Zakaj mislita, da je tako?

Žiga: Ker imaš samo Zaro in H&M (smeh). Ravno zadnjič smo bili v debati okoli tega, da se celotna HC-scena oblači v H & M ...

Živa: Ker izbire ni ... Ampak dobro, saj gremo naokoli. Berlin je oddaljen le nekaj ur vožnje. Veliko se jih odpravi tja ali v London po nakupih, kar ni tako zelo drago, in še vrnejo se z odličnimi stvarmi. Postavljalo se je vprašanje, zakaj pa ne bi mogel nekdo priti v center Ljubljane in si kupiti nekaj edinstvenega.

Žiga: Imela sva tudi že idejo, da bi odprla vintage trgovino, kjer bi bile stvari, ki bi jih prinesla iz Londona, Berlina ...

Živa: Ampak mislim, da ti to ne prinese kaj dosti uspeha.

Kje sta se spoznala?

Živa: V Orto baru.

Žiga: Ne, že v studiu leta 2010.

Ste takoj začeli z bendom Joko Ono?

Živa: Takoj, ja. (smeh)

Se pravi, da sta bila na prijateljski ravni pravi sorodni duši ...

Živa: Tako je. Žiga je moj bratec.

Žiga: Takoj sva se razumela ...

Živa: Ker sva oba 'freaka' (op. p. čudaka). (smeh) Sosedje pravijo, da težko pazijo na svoje trgovine, ko sva tu midva, oba potetovirana in jaz z modrimi lasmi.

Žiga: Ne pustijo nama kaditi zunaj. (smeh)

Koliko inspiracije je v glasbi?

Žiga: Veliko. In čeprav sva imela na začetku vizijo, da bo trgovina zasnovana na HC (op. p hard core), ugotavljava, da stilsko nima zveze, saj v trgovino zavije toliko drugačnih ljudi in vsi najdejo nekaj zase.

Živa: En fant si je na primer kupil hlače za na poroko. Zdi se mi, da so ljudje iskali nekaj tako odštekanega.

Živa in Žiga

Se danes sploh lahko še reče, da je določen stil podrejen subkulturi ali je vse pomešano?

Živa: Jaz se pri svojih 31 letih oblačim tako, kot meni paše. Mislila sem, da se tako še ravna predvsem mladina, ampak nič več. Obzorja se v tem kontekstu širijo.

Žiga: Veliko je tudi mladih, ki se sprehajajo naokoli z majico Ramones, ki so jo kupili v H&M-u, pa stavim, da ne vedo, kdo so Ramonesi. Je pač logo, ki je postal popularen, in zdi se mi, da te subkulture niso več tako močne oziroma je vse pomešano.

Kako si lahko še sploh poseben v današnjem času?

Živa: Pobarvaš si lase na modro, prideš v trgovino in si kupiš pajkice, ki so potiskane z bananami, pa si hitro poseben. (smeh)

Koliko časa sta iskala svoj stil?

Živa: Pri 13, 14 in 15 letih sem bila pankerica z irokezo. Potem sem se zaljubila v hiphop, široke hlače in kratke majice. Takrat se je zahajalo v Truebar. Potem sem imela v srednji šoli resno zvezo in postala fina damica s petkami in pozneje postala še rejverka. Potem sem dosti potovala in počasi umirila, se pri 23 letih našla in všeč mi je ta neka londonska indie scena, saj sem veliko časa preživela tam in dolgo sem se oblačila tako, pa dodajala malo vintidža, po 25. letu pa sem začela mešati stile. Še danes sem v trendu, to pa. Ravno zadnjič sem med pospravljanjem naletela na škornje, ki so bili lepi, a niso bili več v trendu, zato jih ne bi več obula. Stran pa vseeno ne bom metala, ker se lahko še vrnejo v modo.

Žiga: Jaz pa sem bil punks, metalec ... Čeprav sem zadnjih 10 let naokoli hodil v šuštečih trenerkah. Bilo je najbolj udobno, ker sem bil v tem času največ v studiu in delal.

Kaj vse ste počeli v studiu zadnjih 10 let? Vem, da so vas opazili tudi v tujini ...

Žiga: Zdaj končujem projekt Raane, kjer gre za elektronsko glasbo, dub ... Po razpadu benda Intimn Frizurn in preden je nastal bend Joko Ono, sem začel delati elektronsko glasbo. Na to sem prešel, ker sem bil sam, in ko si sam, nimaš bobnov, nimaš benda ... Tako sem začel. V elektronsko glasbo sem vstopil kot nekdo, ki je prej snemal v živo z bendi. Zvok dojemam drugače kot prijatelji, ki so nenehno v elektroniki. Za mene je kick boben in zato sem se drugače lotil ustvarjanja. Posebej sem posnel boben in ga dodal v komad.

Oba sta del skupine Joko Ono. Živa, povsem nori ste in slišati je veliko kričanja. Kako vam to uspeva in kako sploh še imate glas?

Živa: Ne vem, sploh nisem vedela, da imam talent za kaj takega. V osnovni šoli sem bila v pevskem zboru, potem se je pa končalo. (smeh) Vedno sem želela prepevati in mislila sem, da lepo pojem. Potem pa sem prišla v studio, ko so bili Intimn Frizurn že brez pevca, in v hecu rekla, da pridem na avdicijo. Pozneje so mi v roke porinili mikrofon. Spraševala sem se, kaj naj s tem, pa sem kar nekaj probala. Tistega nisem začutila, potem pa sem dobila knjižico od CZD (op. p. Mariborski bend iz 90 let) v roke, kjer so bila punkerska besedila. Fantje so začeli nažigati in jaz sem se drla v mikrofon. Nastala je Joko Ono in takoj naš prvi singel.

Žiga: Živa je gobčna in vedno glavna, kar nam čisto paše, saj smo radi v ozadju. Ljudje nas ne prepoznajo, ker smo ostali v črnini in nekje v ozadju, Živa pa v barvah, in to nam čisto ustreza.

Torej bi lahko rekli, da gre za posebno družinsko vzdušje, kajne?

Živa: Kakor smo videti divji, pravzaprav nismo, ker vso energijo damo ven na odru. Družinsko pa je, en ima že otroka, trije smo poročeni.

Žiga: Ja, vsi ste poročeni ...

Živa: On je skoraj ...

Žiga: Ravno zdaj ima Severa nastop (op. p. Gjurin, njegovo dekle), kjer poje pesem od Elze Budau iz šestdesetih let in besedilo gre nekako tako: "Dva sta se spoznala, ti si me vprašal, kje je pošta, čeprav vsi vedo ..." Skratka cela zgodba o tem, kako se zaljubita in na koncu je poroka in tako je zgodbe konec. Potem se lahko samo še zakopljem ali kako?

Živa: Ne, lepo je, ko se poročiš. Nekam pripadaš ...

Vaša zgodba je kar zanimiva, kajne Živa? Nam zaupate, kako ste spoznali svojega moža?

Živa: Spoznala sem ga na Tumblerju, tako sva se začela pogovarjati. Jaz nisem niti vedela, kakšen je, pa sem bila že zaljubljena. Ker je on iz Kolumbije, jaz pa iz Slovenije in ker sva na vsak način želela biti skupaj, sva se odločila, da se poročiva. Uredila sva papirje, kupila sem vozovnico za Kolumbijo, kjer sem ga videla, in čez 14 dni sva se poročila, naslednji dan pa sem morala nazaj v Slovenijo. Potem sva bila šest mesecev narazen. Po vizum je moral v Brazilijo in potem je prišel sem. Poročena sva že dve leti in pol in imava se neznansko rada, vsak dan se bolj ljubiva. Saj začetki so bili težki, ker ko se dva vselita skupaj, ne poznata navad drug drugega, ampak se navadiš in sprejmeš.

Napisala: Manja Plešnar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri