Podrobno o ženski žlehtnobi - Jo poznate?

Vsak, ki ima šoloobveznega otroka, ve, da so jutra običajno najbolj stresni del dneva. Preden se otroci sestavijo in preden ti sestaviš sebe, mine ocean časa, v katerem si izgubil živce, pamet in potrpljenje, pa še kaj bi se našlo. Zato, vidite, vstajam eno uro pred svojo hčerko, da lahko v miru spijem kavo in nekaj pojem, ne da bi nekdo piskal okoli mene.

Lahko rečete, da sem grozna mati, a zjutraj potrebujem nekaj časa zase, da sploh lahko začnem sodelovati z okolico. V mojo jutranjo rutino spada tudi gledanje jutranjega programa na televiziji, ki je odličen poligon za sproščanje živcev, na primer na ženskih voditeljicah. Najprej se posvetim make-upu in frizuri, kjer že pade ploha žleht komentarjev, potem so na vrsti obleke (kot da je že kdaj katera oblekla kaj, kar bi ji pristajalo), nato kako govorijo in gestikulirajo ...

Če bi me kdo poslušal, bi mislil, da govorim o jecljavih čarovnicah, ki ne vedo, zakaj strmijo v kamero, kaj šele kam bi s svojim gostom. Seveda ni tako, seveda!, a jaz si tako že navsezgodaj dam duška in vedno manj me je sram. Pa veste, zakaj? Zato ker sem prebrala, da je ženska žlehtnoba, ko se govori o drugih ženskah, nekaj, kar imamo v sebi genetsko zapisano. Nekaj, proti čemur se je težko upreti, nekaj naravnega. Ali ni to krasen izgovor?

Znanost o ženski zlobi

Da je ženska zloba gensko pogojena, sta raziskovali psihologinja Tracy Vaillancourt z univerze v Ottawi in dr. Aanchal Sharma s kanadske univerze McMaster. Njuni študiji se ukvarjata s tem, kako sovražna (beri zlobna) postane ženska, ko je soočena z drugo privlačno predstavnico svojega spola, torej z drugo seksuljo.

Dr. Aanchal Sharma je pri svoji raziskavi uporabila skupino žensk, ki so se zbrale v sobi. Polovica se jih je med seboj poznala, polovica so si bile popolne tujke. Vse so vedele, da sodelujejo v raziskavi, nobena pa, v kakšni, in vse so na skrivaj posneli. Ko so tako zbrane čakale, je v sobo vstopila privlačna blondinka v super kratki minici in oprijetem zgornjem delu z dekoltejem do popka, da ne govorimo o škornjih s peto, ki so ji segali čez kolena, ter ženske vprašala, v kakšni raziskavi sodelujejo.

Ko se je ta ista ženska ponovno pojavila, je bila nerazpoznavna – lase je imela počesane nazaj, izgubljala se je v širokih hlačah kaki barve, zaprta v majici s puli ovratnikom, nosila je japonke. In spet je vprašala ženske, za kakšno raziskavo gre. Ni treba biti genij, da ugotoviš, kako zelo osupljivo drugačen je bil odziv žensk nanjo, ko je bila seksi bjonda oziroma ko je bila siva miška. Ko je prišla prvič v oprijetih oblačilih in dekolteju, so vse ženske zavijale z očmi, zmajevale z glavo in si jo posmehljivo ogledovale, ne glede na to, ali so bile med seboj prijateljice ali popolne tujke.

Še huje je bilo, ko je seksi bjonda odšla iz sobe – ženske so planile v smeh ter jo glasno in brez sramu opravljale, ena je celo trdila, da je blondinka hotela spati s profesorjem. A ko se je na vratih pojavila v podobi sive miške, je nobena ženska v sobi sploh ni opazila, kaj šele opravljala. Niso je jemale več kot grož­njo, zato je bila nezanimiva.

V drugi raziskavi je dr. Tracy Vaillancourt skupini žensk pokazala tri fotografije vitke in čedne ženske. Na prvi je bila ženska oblečena zelo seksi, na drugi zelo izzivalno, saj so jo z retuširanjem naredili za 16-letnico, na tretji je nosila 'spodobna' oblačila. Ženske so vprašali, s katero od žensk na slikah bi lahko bila prijateljica in katero bi predstavila svojemu možu. No, prav vse so se odločile za brezbarvno dekle v spodobnih oblačilih, in mislim, da ni ženske, ki bi bila ob tem lahko iskreno presenečena. Saj vse vemo, da lepotice z velikim oprsjem ne bi nikoli rade nikomur predstavile, kaj šele svojemu možu.

Žensko se vedno ocenjuje po videzu, moškega nikoli, zato mora uporabiti vso svojo lepoto (ali jo na novo odkriti, kot se dogaja z leti) na način, ki ga moški pač ne razumejo, ga pa razumejo druge ženske – če je zloben, toliko bolj. Po drugi strani pa privlačne ženske privlačijo 'boljše' moške in raziskave kažejo, da tudi zaslužijo bolje in živijo dalj časa. Ni to še en razlog več, zakaj si lahko včasih žleht?

Pa nismo samo odrasle ženske takšne. Se spomnite trenutkov iz srednje šole, ko je dolgolasa sošolka Simona očarala ne le vse sošolce, ampak je zmešala glavo tudi profesorjem, ki so ji vedno pogledali skozi prste, pa čeprav ni znala ne integralov, ne kemijskih formul, ne predpreteklika? Jasno, da sem jo sovražila in mi je šla na živce, ker se mi je zdelo skrajno nepošteno, da ji je zaradi lepote vse odpuščeno in dovoljeno, medtem ko smo se preostale punce mučile z računanjem in spojinami.

Lahko sem bila nesramna do nje, a jasno mi je bilo tudi, da lepa dekleta živijo drugačno, lepše in lahkotnejše življenje, pa če se postavim na trepalnice. V vednost: Simona je padla v tretjem letniku (do tam je še nekako šlo), kar me je takrat razveselilo, toda, kot danes vemo, to sploh ni bila zloba, ampak obračun z žensko tekmico.

Tudi dr. Tracy Vaillancourt bi mi pritrdila, saj je prepričana, da ženske le sledimo svojemu primarnemu instinktu in poskušamo uničiti svojo konkurenco. V pradavnini bi druga drugo s kamnom po glavi, pa bi bila stvar rešena, danes se strupeno gledamo in si tudi zasikamo, če je treba.

Sem ali nisem?

Po teoriji sem torej žlehtnoba, ki ne prenese lepih žensk okoli sebe ali pa se jih hoče tako ali drugače znebiti. Sem res? V resnici mi je povsem vseeno, kdo je bolj privlačen kot jaz, ker mi gre v življenju prav dobro, pa vendar ...

Ko pomislim na tisto jutranjo voditeljico, ki, če mene vprašate, sploh nima vratu, ker je tako kratek, verjetno sem. Da ne govorim o drugi, ki deluje kot hipnotizirana, le da je zraven hiperaktivna. Zakaj sta torej grožnja zame? Ne vem, morda se podzavestno bojim, da bi mi katera od njiju prevzela moža. Morda me moti, da si s takim vratom lahko na televiziji. Morda, morda ...

In tudi ko vidim najstnico z razgaljenim popkom, najprej zavistno pomislim, kako raven trebuh ima, v naslednjem trenutku pa že šepetam prijateljici, da nima okusa in da bo slej ko prej dobila strije v nosečnosti. Zmotijo me tudi ženske, ki na vrtoglavih petah hodijo, kot da so se z njimi na nogah rodile, zato imam toliko pripomb čez 'louboutinke' in gležnje, ki niso tako vitki kot breza.

Na živce mi gredo vrstnice, mimogrede, to smo štiridesetletnice, ki trdijo, da jedo vse, kar jim paše, nič ne pazijo, nič ne telovadijo, pa se jim to nikjer ne pozna. Mislim, da debelo lažejo, sicer jim indijski oreščki ne bi štrleli iz ušes. Kakorkoli, vidim, da sem brezupen primer žlehtnobe, če je treba. Ampak le če je treba. Vse drugo ni žlehtnoba, temveč gensko prirojena tekmovalnost.

Katja Golob

Priporočamo tudi: Kdaj ženska resnično 'dozori'?

Preberite še: Kako sijati samozavestno? (svetuje strokovnjakinja Jerneja Čepelnik)