"Poletela sem kot ptica" (iskrena izpoved Katje Golob)

Prebrala sem, da naj bi si ženska okoli 40. leta omislila bodisi ljubimca bodisi še enega otroka. Ne eno ne drugo me ne zanima, jaz sem hotela poleteti.

Lifestyle, 20. 5. 2017

Svoboda

Dobesedno. Ker še nikoli prej nisem, pa bom stara 43 let. Vem, to je smešno in bizarno in popolnoma nepričakovano leta 2017, ko se bomo kmalu naokoli prevažali le še v dronih, zame pa je bila to življenjsko pomembna odločitev. Ker je bil strah pred letenjem nekaj, kar me je hromilo, odkar pomnim, skupaj s strahom pred višino in zaprtim prostorom, kot ga ponuja letalo. Mislim, da sem bila trikrat v življenju na Brniku, ko sem koga pričakala, pa še to nisem zdržala ne na terasi ne v zgradbi, ampak sem obstala na parkirišču, ker me je bilo tako groza vsega, povezanega z letenjem.

Pravzaprav se je vse začelo z zgodbami o vaškem petelinu, ki mi jih je pripovedovala stara mama ...

Da jim je skakal na torbe in jih kljuval po glavi, ker so ga izzivali. Dovolj močna zgodba, da sem naslednjič, ko smo bili na obisku pri sorodnikih na Dolenjskem, zalučala koruzo daleč od sebe, ker se mi je zdelo, da me hočejo kure napasti. Tukaj se je vzpostavila povezava med ptiči in letenjem, oboje me je fasciniralo, ampak tudi odbijalo, naravnost gnusilo se mi je. Potem so prišli hribi in hribolazenje, ko smo s starši spoznali, da je zame več kot dovolj razgled z domačega balkona v devetem nadstropju, da pravzaprav niti ne potrebujem resnih višin, da bi se mi vrtelo in bi me vrgla panika. Pri desetih sem bila že čisto fuč in sem se resno vznemirila, če je kdo predlagal, da bi kam poleteli, pa tudi ko je letel kdo od bližnjih, nisem imela minute miru.

Ampak s tem svojim strahom sem sčasoma čisto lepo zaživela.

Navadila sem se nanj, ga krepila in se do konca prepričala, da so potovanja nekaj, česar pač ne bom doživela v tem življenju. Nič hudega, sem si mislila, ko bi ljudje vedeli, koliko se meni dogaja, bi videli, da je tu bolj divje kot na poti. Poleg tega sem se zaradi strahu pred letenjem zagledala v svojega moža, za kar sem še danes hvaležna. Sicer sem ga poznala že nekaj časa prej in med nama je bila nedorečena simpatija, a ga nisem hotela jemati resno, dokler ni lepega sobotnega popoldneva sedel v enem izmed ljubljanskih lokalov in naguban od skrbi zrl v fotografijo letalske nesreče. Naključje je hotelo, da me je zaneslo mimo, da sem vse to videla, in hitro sem pripomnila, kako je dobro, da ne letim. V tistem je moj bodoči mož dvignil pogled (kužkast, ja) in dahnil, da tudi on ne leti, in tako sva čez dva dni postala par.

Povezala naju je letalska nesreča in te so postale najin svojevrsten hobi – prebrala sva vse članke o strmoglavljenih in pogrešanih letalih, gledala simulacije letalskih nesreč na Discoveryju, našla sva celo neko spletno stran, na kateri si lahko poslušal posnetke črnih skrinjic padlih avionov. Bolano, res. Naj pripomnim le, da sva se zelo zabavala, ker je bilo za naju vse to samo vedno znova dokaz, kako prav imava, da ne letiva. Mislim, da je to obdobje neprekinjeno trajalo skoraj 15 let, ampak vmes se je meni počasi začel vrteti drug film v glavi.

Seveda, rodila sem ...

Skupaj z otrokom je poleg milijon drugih stvari prišlo spoznanje, da bo moj otrok nekoč morda poletel, in meni ni bilo več do življenja. Vnaprej sem se živcirala, kako bom to preživela, ali naj ukrepam, da hči sploh ne bo šla, bi jo morala vsakič spremljati, kaj če se zaljubi in preseli na Novo Zelandijo in jo bom morala obiskovati ... Pazite, otrok ni bil star niti eno leto, jaz pa že čisto obremenjena in, kaj pa drugega, otrok to čuti.

Ko je moja hči spregovorila in je nekoč pogovor nanesel na letenje, se ji je obrazek spačil od groze, da ona nikoli ne bo letela.

No, takrat so mi končno zazvonili vsi alarmi in sem se zavedla, da tole ne bo v redu. Resno sem začela razmišljati, kako naj se tega lotim, kako naj grem na letalo in ji za začetek vsaj tako pokažem, da je letenje danes nekaj vsakdanjega in varnega (če verjameš), ker zgledi vlečejo, kajne?

Misel, da bi morala poleteti, me je obsedla.

Iz šepeta je postala mogočen notranji glas, ki me je kar naprej izzival, ki se je boril s strahovi in ki je vztrajno ponavljal, da se moram tega znebiti, da tako ne gre več naprej. In tako so minila leta. Vmes sem hodila na psihoterapije, kjer smo naslavljali ta strah in se spraševali, od kod izvira in zakaj je tako močan, potem pa še, kaj lahko storim, da bo izginil. Ne morem povedati, kakšna notranja stiska je bila to.

Najprej nisem letela in me to ni motilo, potem sem vedela, da moram poleteti, če želim narediti korak naprej v življenju, pa nisem bila sposobna. Ne še. A človek obrača, bog obrne, in usoda je hotela, da sem morala na pot. Morala, kot moraš roditi, ni bilo druge. Niti ni bilo časa, da bi lahko razmišljala, kaj in kako, ampak sem preprosto morala na avion. Grozljivka, res, takoj so se začele težave s spancem in prebavo, da ne govorim o notranjih monologih o tem, kdo smo in zakaj smo sploh tu, na svetu. Vendar morate nekaj vedeti – čeprav zagovarjam zdrav življenjski slog, nimam težav z uporabo kemije, beri, mirno pojem tableto, ko me boli glava ali pred menstruacijo, namesto da bi se umirila, prižgala svečke, meditirala in začutila svojo ženskost. Pač pojem tableto, pika. In tako sem zelo hitro prišla do tega, da bom vzela tableto, ko bom šla na letalo.

Da se ne bom mučila več s tem, kako naj grem in preživim, ampak bom verjela prijateljem, ki so to že storili in preživeli.

In, veste, kaj? Res sem to storila.

Tisto noč sem vstala mirna kot le redko, ampak srce se je že pomikalo proti grlu in panika je prežala za vogalom. Ko sva se s prijateljico usedli v avto, sem pogoltnila, bom kar tako rekla, zdravilo. Ko sem čez dve uri prvič v življenju stala v letalu, sem popolnoma samozavestno in suvereno zaprosila za prostor ob oknu, ker drugače pač ni šlo.

In sem gledala dol. Se slikala. Slikala oblake. 

Zamižala. Pa spet gledala. Preplavljala me je ena sama sreča, da sem premagala samo sebe, da dejansko lebdim v neki kovini v zraku in da je videti, da ne bom imela tako močnega napada panike ali akutne psihoze pred stevardeso, da bi me morali hospitalizirati.

Ker me nikoli ni bilo strah, da bomo padli, da se razume. Seveda sem pomislila na to, ampak verjela, da se lahko kaj pokvari ali da gre kaj narobe, nisem.

Popolnoma nelogično. Pa se požvižgam na statistike, ki pravijo, da je letalski promet najbolj varen, sploh ne gre za to.

Ni logične razlage, zakaj menim, da nikoli v življenju ne bom strmoglavila z letalom, pač vem. Šlo je za nekaj drugega – strah pred tem, da se mi bo na letalu zmešalo.

Prisežem. Da mi bodo tako popustili živci, da bom ponorela in vpila in mahala okoli sebe toliko časa, da bodo prišli možje v belem, me vtaknili v prisilni jopič in peljali v norišnico, kjer bi me potem razglasili za neprištevno. In mi vzeli otroka. In ... Naj sploh nadaljujem, saj to nikamor ne pelje?

Šla sem na ta presneto letalo in poletela sem kot ptica. Če mene vprašate, ne v zrak, ampak na svobodo.

Ali bom še letela? Bom prepotovala pol sveta?

Se bom kdaj usedla v letalce s propelerčki, da bom prišla z enega polinezijskega otočka na drugega? Iskreno, ne vem. Ne vem, ali je želja tako močna.

Ko bo, bom zagotovo poletela. Ničesar (še) nisem razčistila, samo poslušala sem srce in menim, da je to za zdaj edini način, da lahko še kdaj poskusim leteti – ko me pokliče ljubezen, pa naj bo do hčere, potapljanja ali občudovanja perzijskih preprog. Nočem, da me ima strah pred letenjem v oblasti, takšna si grem na živce. In če moram za to občasno pojesti majhno rožnato tabletko, tudi prav. Keith Richards bi me razumel.

Katja Golob

Preberite še: Kdaj ženska resnično 'dozori'?

Priporočamo tudi: Kako sijati samozavestno? (svetuje strokovnjakinja Jerneja Čepelnik)

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri