"Pridite k meni v pisarno!" (iskrena izpoved novinarke Katje)

Kadar me je šef tako poklical, mi je zaledenela kri. Ne, ker bi se ustrašila dela, prav nasprotno, vedela sem, da delo sploh ni pomembno, ampak le moja zadnjica.

Lifestyle, 12. 12. 2016
"Pridite k meni v pisarno!" (iskrena izpoved novinarke Katje) - Foto: Profimedia

Sliši se kar malo vulgarno, priznam, ampak morda mora tako biti, ...

Da imajo besede svoj učinek, da dosežejo svoj namen in premaknejo z mesta, začenši z zadnjico. Ker je mobing na delovnem mestu lahko videti tako, da je žal tvoja zadnjica (prsi, stegna, boki, ustnice ... vstavi poljubno!) nekomu bolj privlačna, zanimiva in pomembna kot tvoje delo, še več, celo otežuje ga, pa če jo poudarjaš ali ne. Tudi ko gre pojav v nasprotno smer in se začneš umikati in zakrivati, zanimanje ne pojenja, pogosto se le še stopnjuje.

Nekatere ženske se znajo ustrezno odzvati in zlorabo prijaviti, veliko več pa nas je takšnih, ki smo to doživele in preprosto zaradi sramu, strahu, finančne stiske ali kar mešanice vsega tega nismo storile.

Mene so doma naučili, kaj se za zaposleno dekle spodobi in kaj ne

Da nosiš modrček pod obleko, tudi če imaš majhne prsi. Da ne 'kažeš slike', ko nosiš krilo, torej paziš, kako boš sedela in se sklanjala.

Da ne nosiš izzivalnih oblek, pa naj gre za dolžino krila ali globino dekolteja. Da se ne naličiš kot v teatru. Da ne jezikaš. In kar je še podobnega. Do tu vse lepo in prav, sem razumela, sem upoštevala. Ker – tudi to so me naučili doma – če delaš dobro, se ti bo dobro vrnilo.

Instant karma pa to. Staršem, seveda, verjameš, vsaj jaz sem jim, zato me je popolnoma zmedlo, ko sem doživela svoj prvi mobing.

Bila sem še zelo mlada, mislim, da še vedno študentka novinarstva, ...

... ko sem začela delati na televiziji, ni pomembno, kateri. Bila sem sodelavka na terenu, zadolžena za prispevke. Vestno sem hodila na uredniške sestanke, kjer smo kovali nove ideje, debatirali, se nacejali s kavo in kadili čike, vse za dobro oddaje. Mislila sem, da smo prijatelji. No, ne tisti pravi, ampak daleč od tega, da bi si bili tujci, saj smo skupaj preživljali cele dneve. Zdelo se mi je, da so z mojim delom zadovoljni, ker so me velikokrat pohvalili, jaz pa sem se tudi zelo trudila, da bi naredila dober vtis, to je bila namreč moja prva sanjska služba in res sem jo hotela obdržati. Skoraj za vsako ceno, sem mislila, pa sem se zmotila. Bila je cena, ja, ampak zame previsoka. Po zadnjem sestanku oziroma po končani sezoni me je na hodniku prestregel sodelavec. Pomemben sodelavec. Sodelavec, ki je že imel staž in dobre zveze. Vzvišen intelektualec. Po domače povedano, zakompleksan kreten. Povlekel me je za komolec, naredil nesrečen obraz in naložil nekaj v stilu, kako dobro delam in da bi bila res velika škoda, če ne bi več delala. Če iz 'kakšnega razloga' ne bi mogla več delati. Ker nisem takoj razumela, je postal bolj neposreden in je pomenljivo dodal, koliko deklet bi si obliznilo vse prste za takšno službo. Kar v vrsti, da čakajo, ampak da on ni nesramen.

Da on mene ceni in bi rad, da še naprej delam. Meni še vedno ni potegnilo. Gubala sem čelo in razmišljala, kaj naj mu rečem, ko vendar ve, da bi umrla za to službo, pa me je prehitel in se zaslinil, da se bova morala več družiti in bolje spoznati, saj ga razumem, kajne? In res sem ga, v trenutku. Mislila sem, da mi bo srce skočilo iz prsnega koša. Šlo mi je na bruhanje, tla so se mi majala pod nogami. Najraje bi se skrila v mišjo luknjo, a sem odjecljala stran in pravzaprav je bil to konec, človeka nikoli več nisem videla, oddaje pa tudi ne, jasno. Najprej sem obtoževala sebe, da sem gotovo prekršila kakšno pravilo lepega vedenja, o katerem so me poučili. Zagotovo sem se kdaj preveč na glas smejala, ker oprijetih in prekratkih oblačil nisem nosila. Ali pa sem kdaj delovala neumna, ja, to bo, sicer človek ne bi domneval, da me lahko položi v posteljo zaradi ene oddaje, saj nismo v Hollywodu. Gotovo sem tudi neumna. In še blondinka povrhu, to je najverjetneje povezano. Ko sem o tem razlagala prijateljicam, mi je skoraj vsaka rekla, da so to moški in da tako pač je.

»Mah, ti samo malo pomigaj z ritjo kdaj pa kdaj, boš videla, kakšen mir boš imela, saj oni v resnici nič nočejo.« Za to finto sem že slišala od starejših žensk, ki so imele kilometrino, kar zadeva moške, ne samo od prijateljic. Vsem se je vse zdelo normalno, samo meni ne! Tako sem ostala s cmokom v grlu, prepričana, da sem si uničila kariero, ker nisem dala, oprostite izrazu, nog narazen.

Šla sem naprej, kaj pa drugega!

V nove službe. In ni hudič, da se ne bi stvar čez nekaj let ponovila, samo na bolj prefinjen način. Tokrat nisem bila takoj postavljena pred zid, češ da bom jutri odpuščena, če ne dam, ampak se je začelo z nenehnimi sestanki ob kavi, ker naj bi bilo v pisarni tako zatohlo. Potem so se sestanki skrčili samo name in na šefa, preostalih sodelavcev ni bilo. Prišli so opolzki vici in elektronska pošta na meji perverznega. Tudi kakšen zelo intimen sms med vikendom, ker me je človek pogrešal. Tudi kakšna še bolj intimna fotografija in, seveda, vsakodnevni poziv: »Pridite k meni v pisarno!« Iz dneva v dan je bilo huje, jaz pa iz dneva v dan bolj obupana, ker nisem bila več stara 20 let in sem službo krvavo potrebovala, hkrati pa sem globoko v sebi vedela, da se ne bo dobro končalo, če se bo to nadaljevalo. Ni me tolažilo dejstvo, da je ta človek sicer dobrodušen, niti izjave sodelavk (spet!), da je samo moški, ki kdaj kakšno uščipne v zadnjo plat. Če je samo to dovolj, da ne izgubiš službe v času, ko je brezposelnost tako velika, pa ja ne boš jamrala, če se te bo dotaknil, so modrovale.

Priznam, obstajal je del mene, ki jim je hotel verjeti, ker je bilo tako lažje, kot pa ...

Pisati pritožbe nadrejenim, za katere sem vnaprej vedela, da se bodo postavili na njegovo stran. Priznam, nisem bila dovolj močna, da bi ga prijavila, in bila sem preveč prestrašena, kar je seveda vedel in izkoriščal. Je pa to storila neka druga ženska, ki jo je prav tako nadlegoval, a se je dobro zavedala, da tudi sama ni nemočna. Ko sem slišala, da je izbruhnil škandal zaradi tega, sem bila pošteno vesela, ampak spet me je začelo mučiti, zakaj se sama nisem postavila zase, ko je bilo treba. Zakaj sem raje trpela kot žival leto za letom, vsaj pet let, nisem jih še točno preštela. Zakaj? Poleg tega seveda, da me je bilo strah ostati brez dela?

Edini razlog, za katerega vem do zdaj, je, da se nisem imela dovolj rada. Da nisem imela dovolj zdrave samozavesti, da bi takoj postavila svoje meje. Tega mi doma ob pravilih lepega vedenja niso dali, tega sem se morala, žal, na grd način naučiti sama. Škoda, da sem se toliko let ukvarjala z vprašanjem, kaj je narobe z mano, ampak imam vsaj odgovor, da nič, sploh pa nič takšnega, zaradi česar bi me moral kdo spolno nadlegovati in mi pogojevati službo s seksualnimi uslugami.

Danes bi storila drugače, ni bilo prav, da sem ostala tiho, ne zaradi mene in ne zaradi številnih drugih, ki se jim to dogaja. Vedno obstaja pot, da nekaj storiš, pa tudi če ne gre za revolucijo. Saj živimo v moškem svetu, res je, samo poglejte, kakšne razlike so med nami in njimi v plačah, ampak to še ni razlog, da jim vse oprostimo in dovolimo. Tudi testosteronu je treba postaviti meje!

Preberite še: "Seksi smo že, svobodne pa ne!" (iskrena izpoved naše novinarke)

Priporočamo tudi: "Slekla je spodnjice in mi jih stisnila v roko" (resnične izpovedi moških, ki so jih ženske vroče zapeljale)

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri