Sam Sebastian razkriva, kakšen je videti skrivnostni svet čarodejstva v resnici!

Začarani in pod vtisi magičnih iluzij, ki nam jih je na dogodku Elle Style Awards by Škoda pričaral Sam Sebastian, smo se z njim pogovarjali o skrivnostnem svetu čarodejstva.

Lifestyle, 9. 12. 2016

Sam Sebastian

Čarodej ali iluzionist?

V osnovi ni razlike. Če izhajamo iz tega, da je čarovnija iluzija, saj iluzija pomeni nekaj, kar se ti kaže kot takšno, a je v resnici drugačno, je vsaka čarovnija tudi iluzija. Vsaj v smislu čarodejstva kot uprizoritvene umetnosti. Po drugi stani pa se iluzionizem bolj uporablja za odrski nastop z velikimi rekviziti, ki jih tudi najdemo v mojem repertoarju. David Copperfield je na primer zelo populariziral to vrsto umetnosti; zelo je tudi dvignil raven in je pravzaprav odličen igralec, ki igra vlogo čarodeja. Vsi smo mu verjeli, tudi to, da je izginil Kip svobode. Če se vrnem – čarodej, čarovnik ... slovenščina je tako lep jezik, da lahko uporabiš več besed za to, meni pa vse pomeni isto. Sem tudi mentalist, to je žanr čarodejstva, ki se ukvarja s psihološkimi iluzijami, z iluzijami našega uma, šestega čuta, jasnovidnostjo, branja misli in hitrega računanja.

Kako je čarovnija prišla v vaše življenje?

Menda mi je stric v otroštvu pokazal neki trik s kovancem, česar se sicer ne spominjam, mi je pa o tem govoril sam. Dogodek se mi je očitno vtisnil v podzavest in rodilo se je navdušenje. Sicer pa v šoli in od čarovnikov, ki sem jih imel priložnost videti po televiziji. Takrat je imel Miran Čanak oddajo, bil je zelo eleganten čarovnik s cilindrom, in takrat sem se navdušil, kot verjetno marsikateri fant v tistih letih.

Kako pa se izobražuje? Ste imeli mentorja, ki vas je naučil trikov?

Najprej sem po knjižnicah iskal literaturo, ki je bila takrat dostopna. Imel sem srečo, da smo imeli v Mariboru magično trgovinico, ki jo je vodil gospod Vladimir Mikek, in ko sem to odkril, sem tam preživel vse dneve. Starši me finančno žal niso mogli podpirati pri tem, saj takšna stvar zahteva izobraževanja in obiskovanje seminarjev v tujini, kar je velik strošek. Tega si takrat nisem mogel privoščiti. Vladimir mi je, s tem ko smo imeli klub, zelo veliko pomagal in me tudi uvedel v čarovniški svet. Kot najstnik sem se tako naučil osnov, pozneje na univerzi pa sem se k temu vrnil in kmalu spoznal, da akademska pot ne bo zame.

Kakšne lastnosti pa potrebuje dober čarodej?

Že slavni francoski čarodej iz 19. stoletja, Robert Houdin, je dejal, da je čarodej v bistvu igralec, ki igra vlogo čarodeja. Med čarodeji je to že izrabljena fraza, ampak v tem je veliko resnice. Čarodej je predvsem igralec in kot tak mora obvladati igralske tehnike, znati mora pripovedovati, imeti občutek za prostor in še več, znati mora nagovarjati in obvladovati občinstvo. Imeti mora torej vse te lastnosti, ki jih gledališki igralci obvladajo, poleg tega pa še spretnosti hitre roke, torej tehnike, s katerimi doseže magične učinke in kako jih zakriti. Včasih že pravi nagovor občinstva zakrije metodo, s katero je trik dosežen.

Bi torej lahko rekli, da gre pravzaprav za preusmerjanje pozornosti?

To je zagotovo ena od metod, kako doseči trik. Po drugi strani pa je prav gledališka predstava oziroma dramaturgija tista, v kateri je preusmeritev pozornosti. Pogosto nastop deluje spontano, v resnici pa ima vse točno določen namen.

Sam Sebastian

Koliko vaje torej potrebuje en trik?

Zelo podobno je kot z igranjem glasbil ali na primer borilnim športom – potrebuješ več let za to, da trik do popolnosti izpiliš. Najbolje je, da začneš že kot otrok, saj se takrat hitro učiš in tudi hitro napreduješ. Številni, ki se glasbil učijo od malega, lahko pozneje igrajo več inštrumentov in zelo zahtevne simfonije. Tako je tudi pri čarodeju – ko obvlada osnove, se je potem lažje naučiti novega trika.

Kako pomembno vlogo pa pri vaših predstavah igrajo rekviziti?

Čarovniški rekviziti kot taki pravzaprav malo. Na začetku se čarodeji predvsem skrivajo za rekviziti, pozneje spoznaš, da si pravzaprav ti predstava, in ne tvoji rekviziti. Ljudje si po predstavi zapomnijo tebe in občutka, ki so ga ob predstavi doživeli, ne spomnijo pa se točno, kaj so videli. Rekviziti so lahko sredstvo za doseganje magičnih efektov, še vedno jih tu in tam uporabljam, vendar se predvsem trudim, da sem jaz tisti katalizator, skozi katerega se zgodi čarovnija.

Nastopate tako na odru kot na ulici. Kje se počutite bolje?

Oboje mi je blizu, rad nastopam na ulici, na uličnih festivalih, saj gre za kar velik izziv. Tam so pogoji nenadzorovani: nimaš luči in ni občinstva, ki sedi na sedežih in ti lahko nameni stoodstotno pozornost. Veliko je motečih dejavnikov, od avtomobilov do siren, ki so nepredvidljivi in ob katerih se učiš, kako jih vplesti v predstavo. Pravzaprav improviziraš. To seveda doda neko vrednost in publiki je všeč, ko vidi, da obvladaš prostor in situacijo. Hkrati lahko na ulici približaš svojo umetnost prav vsem ljudem, ne glede na starost in status v družbi, saj ne potrebujejo vstopnice, da bi videli predstavo. Prostovoljne prispevke se na koncu zbira v klobuk, in čeprav je zaslužek manjši kot pri prodanih predstavah v gledališču, je notranje zadovoljstvo tisto, zaradi česar imam ulico rad. Gre tudi za oseben stik z ljudmi, tako dobim veliko več odziva, še zlasti po predstavi, ko občinstvo pristopi. V gledališču pa je občinstvo bolj ko ne samo opazovalec. Že pokojni Cellini je rekel, da čarodej, ki osvoji ulico, lahko nastopa kjerkoli.

Kako pa gledate na sodobne iluzioniste, kot je Zach King, ki uporabljajo montažo za doseganje magičnih učinkov?

Zach King ni iluzionist, pač pa montažer. Magija je bila prisotna na televiziji, odkar televizija obstaja, najprej v obliki studijskih predstav, kjer so se čarodeji trudili uprizoriti čarovnijo tako, kot bi jo lahko občinstvo videlo v živo. Sam sem zagovornik, da če delaš za televizijo, moraš uprizarjati magijo, ki jo lahko tudi komurkoli pokažeš v živo. Ne smeš se zanašati na postprodukcijo in efekte s pomočjo montaže, saj te to potem ne dela prav nič drugačnega od kateregakoli drugega igralca. David Blaine je imel v devetdesetih oddajo, kjer je trike uprizarjal na ulici in kjer je pozornost od sebe preusmeril na gledalce in njihove odzive, zaradi česar je zelo približal čarovnijo vsem ljudem. Danes pa imamo v Ameriki na primer Crissa Angela, ki je ogromna produkcija, Derren Brown je mentalist v Angliji, ki je delal za Channel 4, pa Dynamo je prav tako zdaj zelo popularen ... Jaz se kot umetnik ne želim zatekati k postprodukciji in uprizarjati hojo po steni, če je potem ne morem uprizoriti v živo pred občinstvom. Za čarodeje je to zelo sporno področje.

Torej jih ne pojmujete za enakovredne?

Gre za dilemo. Vedno imaš efekt in metodo, s katero ga dosežeš. Da nekaj izgine, lahko prikažeš na različne načine, ena od teh je seveda računalniška obdelava slike. Po eni strani je pomemben učinek, kako si ga dosegel, pa ni tako zelo pomembno. Po drugi strani pa si ravno zaradi tega čarovnik, ker si ta trik sposoben uprizoriti pred gledalcem tudi v živo.

Čarodeji ste zavezani molku, kajne?

Obstaja kodeks, da se triki ne razkrivajo. Po eni strani gre za mišljenje, da ne bi imeli posla, če bi vsi poznali te metode. Sam mislim, da ni tako. Človek, ki nima namena izvajati trikov, tudi ne potrebuje znanja o teh skrivnostih, saj mu to nič ne koristi. Zadnjič sem na primer gledal oddajo o tem, kako so posneli Gospodarja prstanov, in izvedel, koliko je pravzaprav 'zelenega platna'.

To znanje vse skupaj kar nekoliko razvrednoti.

Po eni strani ti razvrednoti doživetje filma. Ko sem ga gledal, sem bil navdušen nad tem, kako so mi pričarali vso to fantazijsko deželo in like, o katerih sem bral v knjigi. Zame je bilo to vrhunsko estetsko doživetje. In kaj imam zdaj od tega, ko vem, kako so to posneli, če se poklicno ne ukvarjam s tem? Nič nimam od tega, samo razvrednoti doživetje, razočaran sem. Iluzija se je malo razblinila. V tem pogledu gre za isto stvar kot pri čarovniji. Zakaj bi poznal metodo, če je ne boš uporabljal, da bi druge očaral? Pokojni čarodej Franc Zupan je rekel: »Lepše je biti očaran, kot razočaran.«

Vas je v zadnjem času navdihnil še kak film ali knjiga?

V zadnjem času je bilo na temo čarodejstva posnetih kar nekaj filmov, in to je spet nekoliko populiziralo to umetnost, še zlasti pri mlajši publiki. Na primer Skrivnostna sled z Michaelom Cainom, pa Iluzionist, Mojstri iluzij, ki je že dobil nadaljevanje, in še nekaj jih je, ki so se lotevali te tematike. Zagotovo so to filmi, ki me tudi navdihujejo, sicer pa inspiracijo črpam na splošno iz življenja – od glasbe do gledaliških predstav. Predvsem pa sem pri svojem delu najbolj nagovorjen od klasikov, od Charlieja Chaplina, Busterja Keatona, Laurela in Hardyja, ki so snemali neme filme. Od njih sem se tudi veliko učil situacijske komike in igre.

Kje boste v prihodnosti začarali občinstvo?

Zelo si želim turneje po Sloveniji z odrsko predstavo, vendar mislim, da čas za to še pride. Na leto imam namreč več kot 170 nastopov in niti predstavljam si ne, da bi trenutno to lahko uresničil na taki ravni, kot bi si želel. Ogromno imam zasebnih nastopov, za podjetja in različne dogodke, kot je bil Elle Style Awards by Škoda, ter tudi za otroško občinstvo. Sicer pa si bralci lahko pogledajo TV oddajo Šesti čut, ki smo jo leta 2014 posneli na mariborski televiziji, predvajana pa je bila tudi na 1. programu TV SLO.

Katja Kozlevčar

Preberite še: Razkrivamo 5 nasvetov, s katerimi lahko v službi naredite več v enakem (ali celo krajšem času!)

Priporočamo tudi: Ko boste prebrali to, boste na fante iz filma Pr' Hostar gledali čisto drugače!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri