"Seksi smo že, svobodne pa ne!" (iskrena izpoved naše novinarke)

Nas je seksualna revolucija res osvobodila? Smo svobodnejše od svojih babic in mam?

Lifestyle, 24. 11. 2016

Seksi ženska

Otresle smo se družbenih in verskih spon, moralnih predsodkov in tabujev, seksamo pred poroko, s komerkoli želimo, in imamo pravico do splava, toda ... Je ta svoboda resnična?

Ali se nismo prav zaradi nje ujele v nove pasti? Ko nam je seksualna revolucija omogočila, da lahko v spolnosti uživamo kot moški, nas je hkrati spravila pod pritisk. Sebi in drugim moramo zdaj dokazovati, da smo mojstrice svoje spolnosti. Tako kot smo pod pritiskom, da moramo biti uspešne v družini in službi, smo pod pritiskom, da moramo biti uspešne v postelji.

Seksati moramo najmanj trikrat na teden, seksati moramo izvirno, vsakič znova originalno, poznati moramo vse poze iz Kamasutre, obvladati veščine tantričnega seksa, doživeti oba orgazma, tudi vaginalnega, pa čeprav je samo mit, biti moramo lepe (tudi spodnje perilo šteje) in lepo urejene (tudi tam spodaj), zraven moramo biti seveda še v devetih nebesih ali se vsaj pretvarjati, da smo tam. Da o tem, da moramo hkrati misliti na kontracepcijo oziroma vse mogoče posledice svojih vrhunskih spolnih aktov, ne govorim.

»Ko je bila moja mama najstnica,«

pravi Maja, 43 let, »to je bilo okoli leta 1965, torej pred seksualno revolucijo, ji je nuna rekla: 'Spolni odnos je namenjen samo reprodukciji; če zraven uživaš, je to greh. Ko boš to počela kot starejša in boš želela zanositi, zapri oči in si pred seboj predstavljaj cilj – svojega še nerojenega otroka. Ne premikaj se in upaj, da bo čim prej konec.' 

Moški za spolni užitek seveda ni bil prikrajšan, saj je moral orgazem doživeti v imenu oploditve.

Mama mi je želela dopovedati (potem ko je seveda odpredavala vse 'tehnične strani' zadeve – o varni spolnosti in tem, da otrok pač ne more imeti otroka), naj uživam v seksu zdaj, ko so taki časi, da si res lahko dam duška. A namesto da bi mamo ubogala, sem bila v postelji popolnoma v krču, trda in nesproščena, saj me je preganjal občutek, da sem sebi, mami in vsem prej zatiranim ženskam dolžna dokazati, da tudi ženske lahko, da hočemo, zmoremo in znamo. Ves čas sem se prepričevala, naj se sprostim, a sem le mehanično premikala telo v smeri, za katero sem mislila, da učinkuje seksi, in delala grimase, ki so mi v zavest prihajale iz porno filmov in niso bile moje, kar seveda ni bil niti u od užitka.«

Tudi sama sem prepričana, da marsikatera ženska danes ne ve, kaj ji v resnici paše in kako naj čuti v postelji, saj smo do vrha napolnjene z nasveti, predlogi, mnenji, slikami iz medijev in porno industrije.

Nam analni seks res paše ali to počnemo zato, da bomo družbi dokazale, da smo sodobne in svobodne in da lahko in hočemo s svojim telesom delati vse mogoče? Družba je še vedno tista, ki podtalno igra na naše karte, nam pere možgane tako, da smo primerne pripadnice liberalnega kapitalizma. Zapleteno?

Kar poglejte nas. Kupujemo seksi perilo, za katero odštejemo celo premoženje, kot da nas brez tega ne bi hotel (moški sploh niso tako zapleteni!), kupujemo seksi igračke, da bomo seveda izkusile še več, kot nam lahko nudi navaden seks, kupujemo vsa mogoča lepotila, da bomo lepe in s tem poželjive, kupujemo priročnike o seksu, da ne bomo po možnosti česa zgrešile in zagrešile napako ... Smo ali nismo pridne potrošnice? Spolnost je tako kot vse drugo podrejena družbenim interesom.

»Moje telo mi pripada, a z njim delam, kot da mora zadovoljiti predvsem zahteve in potrebe drugih,«

se sprašuje Maja. »Naša telesa so danes res naša, a kaj se dogaja z našimi glavami?!« Majina mama je smela seksati samo z možem oziroma samo poročena, danes nas večina seksa pred poroko (če se ta sploh kdaj zgodi), in to ne samo z enim partnerjem, po želji.

V bistvu je to kar nujno, če si želimo nabrati dovolj izkušenj, da bomo lahko potem na svojem osebnem seznamu odkljukale trditev, da smo dobre v seksu. Kar je v današnji družbi vsekakor cenjeno in zaželeno.

»Ženska je morala včasih tudi za vsako ceno vztrajati v zakonu, čeprav je ob moškem trpela,«

nadaljuje Maja, »a povem lahko, da pri meni ni bilo veliko drugače. Zdaj sem ločena, a me ljudje gledajo postrani – nekateri pomilujejo, drugi obtožujejo, tretjim se zdi, da že nisem bila dovolj dobra, da sem si to zaslužila ... Prepričana sem, da marsikdo pomisli tudi na to, da svojega moškega nisem znala zadovoljiti v postelji, kar seveda zame ni dobra referenca. In prav zaradi tega sem podzavestno vztrajala z njim predolgo, dlje, kot bi mi bilo treba, če bi poslušala samo sebe – slutila sem, da se v družbi to še vedno tretira kot osebni poraz, in zdaj mi je žal, da sem se temu podrejala in nisem odreagirala prej. Pomembno je samo, da se sama počutim kot zmagovalka (pa seveda ne nad njim), drugi, ki mi niti niso pomembni, naj mislijo, kar želijo. Končno sem svobodna in mogoče bom zdaj svobodo našla tudi v seksualnem življenju.«

Ne, nikakor nismo na področju spolnosti dosegle enakosti z moškimi.

Niti v družbi niti v svojih glavah. Naši možgani že tako ali tako izvajajo drugačne algoritme, ko gre za spolnost, kot moški. Redkokateri ženski je v postelji pomemben izključno telesni užitek; k temu po navadi potrebujemo dodati še vsaj tri stvari: občutek spoštovanja in zaupanja, intimnost, varnost. Če že ne ljubezen. 

Spolna osvoboditev je bila torej že v osnovi bolj na strani moških, ki večinoma vseeno znajo tudi samo uživati v seksu, čeprav ta kdaj ne zadovoljuje njihove duhovne in čustvene plati. Že dr. Marijan Košiček, najvplivnejši jugoslovanski in nato slovenski psihiater in seksolog, je opozarjal, da se seksualna revolucija ni pretirano ukvarjala z doseganjem enakopravnosti spolov, spodletelo naj bi ji pri usposabljanju širše množice ljudi za pravo spolno ljubezen, čezmerno pa je poudarjala telesno plat človekove spolnosti in s tem podpirala že tako izrazito precenjevanje seksualnosti. Posledično so po njej še najbolj prišli na svoj račun moški s slabšo samopodobo ali celo patološki narcisi, ki so se na ta način potrjevali, si nabirali trofeje, da bi se počutili nekaj vredne, oziroma si zaradi kakršnihkoli psiholoških težav niso znali ustvariti uspešne ljubezenske zveze.

In prav tu vidim še en problem, saj nas ženske to na drugi strani spet dela manj vredne – moški, ki samo izkoristi žensko kot novo dozo za svoj ego. Seveda se ženska sama odloči za to in privoli v tak odnos, pa vendar je tudi ona v iskanju ljubezni in bližine toliko hrepeneča in ranljiva, da se ujame v to past ter nato skozi spolnost doživi razočaranje.

Razpad vrednot, ki ga danes opažamo na vseh življenjskih področjih, se tako kaže tudi v odnosu do spolnosti

»Moja mama bo sicer rekla, da moja generacija živi v popolni svobodi, saj je v naši družbi v primerjavi s takratno, ko je bila ona mlada, lahko biti homoseksualec, lahko svingaš, če ti to ustreza, lahko se greš poliamorijo oziroma odprt odnos ... Toda ona se ne zaveda, kako smo ženske danes obremenjene z drugimi stvarmi, ki so znotraj družbe že tako zelo 'normalne', da jih nihče več ne prevprašuje,« še razmišlja Maja.

»Sem ali nisem lezbijka, v obeh primerih moram biti predvsem všeč očem družbe oziroma moškim: biti moram lepa, vitka, z gostimi lasmi in lepim nasmehom, lepo kožo, večno mlada ... In da to dosežem, moram kupovati izdelke, s katerimi to lahko dosežem. Kaj se dogaja? Spolno osvoboditev je izkoristila potrošniška družba in nas ponovno naredila nesvobodne! Če bom hodila naokoli ves čas zavita do glave, je prav mogoče, da bom v naši kulturi ostala brez možnosti za seks, saj je 'na trgu' toliko druge – za moške oči vsekakor boljše (beri bolj razgaljene) – ponudbe. Kaj globoka osebnost, globoki dekolte je tisti, ki šteje!«

Tržno gospodarstvo danes res temelji na pretirani seksualizaciji ženske, kar se kaže v modi, kozmetiki, filmu, oglaševanju ... Tržne sile žensko v bistvu ves čas prikazujejo kot objekt poželenja, kar je lahko celo slabše kot nositi korzet ali krinolino. Nekje sem prebrala, da ženska in njeno telo še nikoli v zgodovini nista bila bolj razvrednotena, kot sta danes v potrošniški družbi. To spodbuja ženski ekshibicionizem tudi v zasebnih odnosih, objavljanje fotografij, ki razkrivajo naše telesne vrline, je najbolj priljubljen hobi. In če tega ne počneš, si vsaj v mladi družbi lahko hitro outsider. Seks je le še eden od instantnih užitkov, ki jih je treba nujno prakticirati – pri čemer so ženske že povsem brez notranjega kompasa, ali jim to dejansko paše. Zraven pa je lonček pristavila še pornografija, ki je danes kar pornokultura in kot taka dostopna povsod, zato smo jo vsi zlahka vzeli za nekaj običajnega, vsakdanjega, svojega. Marsikdo si sploh nikoli ne oblikuje lastne predstave o spolnosti

Tudi danes smo ženske torej stisnjene v kot, čeprav v drugačnega kot naše mame. Danes je v bistvu nasprotno – če si ne bomo pred poroko nabrale dovolj velikega kroga oboževalcev svojega telesa, ne bomo tipične predstavnice svojega spola. Tako imamo več partnerjev kot kdaj prej, v tem smo se že res približale moškim, a nas nanizane vroče noči z različnimi partnerji vsekakor ne izpolnjujejo, v resnici nas večina dejansko ne ve, ali nam je to v užitek ali le družbena obveznost.

Naše mame so morale zadovoljiti svojega moža tako, da so dale noge narazen, me moramo danes pred tem še natrenirati svoje telo in seks. Ni lahko biti ženska svojega časa.

»Priznam,« pravi Ajda, 24, »zadnjič sem z zabave skoraj odšla z moškim, ki mi ni bil niti malo privlačen, samo zato, ker me je bilo sram iti sama domov – saj bi to lahko pomenilo, da kot ženska nisem nič (več) vredna, tudi seksa ne. Saj to je noro! Je to svoboda? Da počnem stvari, ki jih sploh ne želim, samo da ustrezam družbi?! Se je svet postavil na glavo? Bom zdaj jaz 'napadala' moške, da si dokažem, da sem lepa in poželenja vredna? Me samo to še zares opredeljuje?« Imamo sicer res nova pravila, a še vedno ostajamo v starih, patriarhalnih okvirih, še vedno imamo na vse iste reflekse. Žensko naj se spoštuje, a hkrati se nanjo gleda kot na seksualni subjekt. Njeno telo sicer pripada njej, a je obenem povsem na voljo. Ali vsaj na tržnici, na dražbi, na razpisu. Moški pa do teh teles nimajo nikakršnih obveznosti, pa naj počnejo z njimi, kar hočejo.

Mojca Zemljak

Preberite še: "Znam živeti počasi?" (iskrena izpoved naše novinarke Katje Golob) in "Nedosegljiva sem! Pa kaj potem!?"

Priporočamo tudi: Moški z mikro penisom želi, da veš teh 7 stvari

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri