Iskrena izpoved: Imam sindrom super ženske

"Imam ga, pa si tega dolgo nisem znala in zmogla priznati, ker se mi je zdelo, da se je obvezno treba nadčloveško mučiti, če hočeš, da si sprejet. Doma in v družbi."

Lifestyle, 24. 5. 2016

Super ženska

Moj dan se začne med peto in šesto. To je edini trenutek, ko nihče nič ne pričakuje od mene in imam svoj mir, ker pač še vsi spijo, in jaz lahko v nezavesti pijem kavo na kavču, dokler kofein ne prime in ne prižgem računalnika. Ampak od tam naprej sem kot blisk. Najprej pregledam vso elektronsko pošto in vse neumnosti na Facebooku ter plačujem račune prek Klika. Sledi telovadba, lahko so tibetanske vaje ali sklop vaj za telo, ki mi vzame sedem minut (vendar trikrat na dan!). Zajtrkujem. Vmes se opere stroj perila, ki ga prestavim v sušilnik ali obesim. Potem pospravim stanovanje, ki se je prejšnji dan spremenilo v brlog samega Ceferina – še Zvezdica Zaspanka bi obupala nad tem kaosom in raje s svojim zlatim laskom plačala snažilko, kot da bi se mučila. Do tu sem še tako spokojna, da sama sebi ne morem verjeti, ob sedmih je idile za ta dan konec.

Prebudi se hči, ki jo je treba takoj pocrkljati, ji pripraviti zajtrk in jo opominjati, naj ne pozabi šolske torbe, pa čeprav bi lahko vse to že počela sama. Je pač slajše, če to naredi mami. Istočasno se prebudita psa, oba vesela kot radio me gledata in mahata z repkom, ker se jima: a) mudi pobožati, b) mudi ven, c) mudi jesti. Kaj hočem drugega, kot da vzamem pot pod noge in ju peljem en krog. Vmes vstane mož, ki zmedeno brska po kupih nezloženega perila za parom enakih nogavic. Pomagam, seveda. Rahlo sem že načeta. In ko je ura končno pol devetih ali devet, se začne moj delovni dan.

Zares začne, tisto prej je bilo le ogrevanje. Da ne zaidem v podrobnosti, bom samo namignila, da imam dve službi, ki ju obožujem, me pa posrkata vase, da od mojega energijskega telesa ostane le še atomček moči, ki ga popoldne spet potrebujem za hčer, njene prehranjevalne potrebe, domače naloge, hobije, željo po druženju in igri ... Seveda, tudi s psi nisem opravila do konca, saj imata še popoldanski in večerni sprehod. Pa hčeri je treba v predinfarktnem stanju prebrati še pravljico pred spanjem in se malo pogovoriti, kajne, ker ima to rada, jaz pa ji rada ustrežem. Kar naenkrat je ura deset, pol enajstih, ko bi lahko šla že mirno spat, ampak ne. Jaz zlagam tiste presnete nogavice po parih in vmes gledam forenzike ter si mislim, da je z mano nekaj hudo narobe, ker ne morem odvrniti pogleda od zločina. Prisežem, zaspim na kavču, se sredi noči zbudim, ker me zebe, se preselim v spalnico in čez dve uri vstanem.

Kam v življenju stlačim še seks, psihoterapijo, pedikuro, depilacijo, meditacijo, nabiranje regrata/gob/kostanjev, obiske pri zobarju, pomivanje oken, nakupovanje, otroške rojstne dneve, druženje s prijateljicami, ki resda večinoma teče samo še po telefonu, ne vem, pa da me ubiješ. Ne vem. Vem pa, da to ni več normalno in da sem izmozgana. Ker se sicer ne bi še vedno spraševala, ali sem dovolj dobra. In kar je najhuje – sploh nisem sama. Zelo malo aktivnih žensk poznam, ki bi živele čisto drugače kot jaz, skoraj vse si lomijo tilnik, da izpolnijo svoj seznam opravil. Praktično blaznimo in smo čisto prestrašene, da ne bi naredile česa narobe, oziroma znorimo, ko nam najmanjša malenkost uide z vajeti, ter se počutimo nesposobne.

In kot mi je uspelo ugotoviti do zdaj, ta občutek nesamozavesti ne izvira samo iz sodobnih medijev, ki nas prepričujejo, s kakšno lahkoto smo karieristke brez celulita in moderne matere kot Jolijeva, za katero stoji cel štab pomočnikov na čelu z Bradom. Ne, niso samo mediji, ki nas silijo v samodokazovanje, mislim, da zelo veliko šteje pozitivna samopodoba in samospoštovanje, kamor gonja za popolnostjo nikakor ne spada. Mislim, da lahko veliko odgovorov najdemo že v otroštvu, čeprav jih rešujemo v odrasli dobi, ampak da ne bom zašla predaleč, mislim, da je treba čim prej presekati.

Ste se že kdaj resno vprašale, zakaj bi rade bile še boljše? Ali pa, ali ste res zadovoljne s takšnim načinom življenja? Saj vem, da velikokrat ne gre drugače, ker ni nikogar, ki bi vas lahko nadomestil v teh vlogah, vem pa tudi, da se stvari da spremeniti. Poznam že nekaj žensk, ki so živele tako 'popolno', z vsak dan skuhanim kosilom in zlikanim perilom, pa so vseeno resno zbolele. In čisto vse so brez težav čez noč spremenile način življenja in se nehale gnati za nedosegljivo popolnostjo. Jaz jim lahko samo zaploskam, ko vidim, da jim je uspelo in da se počutijo bolje kot prej, sama se pa še vedno vrtim kot miš v krogu. Pravzaprav lažem. Tudi meni gre mikroskopsko na bolje, čeprav ne ves čas, ampak cilj imam pred očmi, in to je notranji mir.

Morda vas je zdaj vrglo in se hihitate, kaj mi je, zato bom ponovila – mislim, da je rešitev notranji mir. Notranje zadovoljstvo s seboj. Vsak ga dosega po svoje, zato poiščite svoj ventil, svoj način. Jaz sem začela z ignoranco. Kot rečeno, gre mi zelo počasi, včasih sploh ne, ampak premiki so. Toda tudi do ignorance je treba priti, in moja pot je bila kar boleča.

Namreč, zadnji božič smo praznovali pri nas doma. Jaz in mož sva bila zadolžena za organizacijo vsega in res sva se trudila. Nekaj ur pred večerjo, ki je nežno cvrčala v pečici, sem se zazrla na zgornjo polico omarice v kuhinji, kjer imam vaze. Pred očmi se mi je odvrtel poletni prizor, ko sem dobila za rojstni dan rože od očeta in iskala vazo zanje, pri tem pa se je s police tako pokadilo od prahu, da je moj oče ogorčeno pripomnil, da imam svinjak. Saj veste, da pripombe staršev najbolj zabolijo in vznemirijo, dokler si to dovoliš. Jaz sem si, zato sem tik pred slavnostno božično večerjo dobila napad panike, da moram pobrisati prah s police, sicer mi lahko oče spet kaj reče, mama pa se mu bo pridružila. Ne bodi ga len vzamem stol, stopim na kuhinjski pult, nato pa še na konice prstov in začnem s krpo čistiti tanek sloj prahca. Še nisem prišla do konca police, ko se mi je zvrtelo v glavi, in preden sem lahko zavpila, sem zgrmela, zgrmela kot meteorit, s pulta. Nisem zavpila, ampak zarjula od bolečine. Mislila sem, da imam zlomljene medenico, kolk in zapestje, tako neznosno me je vse bolelo, pa k sreči ni bilo nič. Samo prah je ostal nepobrisan, česar nihče ni niti opazil.

Sprva se mi vse skupaj sploh ni zdelo nič čudnega. Jasno, da pobrišeš prah, če ti ljubi starši tako rečejo. Namesto staršev lahko vstavite besedo mož ali otrok, bistvo je isto. Iz občutka krivde in slabe vesti, ker imam nekaj prašnih delcev na polici, sem skoraj ohromela, če to ni blesavo?! Zato si zdaj počasi postavljam meje, kaj je in česa ni treba, predvsem pa ignoriram pripombe in kritike, če le zmorem, pa je vseeno, čigave so. Zadnjič mi je uspelo nezaslišano, resen korak naprej, haha.

Medlo zimsko sonce je kljuvalo v stanovanje in ožarilo vso umazanijo na oknih. Prah, prstne odtise, celo vodni kamen sem našla, ko sem stopila bližje. Stisnilo me je. Takoj sem v glavi zagledala svojo mamo, kako v devetem nadstropju skoraj vsak mesec tvega življenje in 'glanca' šipe, da se ja svetijo. Takoj sem drvela po krpo in čistilo, da bom tudi jaz lahko sledila njenim stopinjam, potem pa me je nekaj ustavilo. Drobna misel, da mi zdajle ni treba pomivati okna, če nočem, je postajala vse večja in večja, dokler nisem s kavča zrla v vodni kamen na oknih in se mu dobrohotno smejala v obraz, naj ga ne skrbi, ker ga danes ne bom očistila. Moja mama bi ga, jaz ga ne bom, ker se mi ni ljubilo. Majhen, a zanesljiv korak.

Privoščite si ga, drage dame. Mislite kdaj samo nase, na svoje veselje, ne samo na svoje dolžnosti. Pogoljufajte sem ter tja. Naredite se slepo in gluho in ne imejte slabe vesti. Poiščite svoje notranji mir. Če vas skrbi, da niste dovolj dobre, pa vam lahko samo prikimam in dodam: »Še boljše ste!«

Katja Golob

Preberite še: Iskrena izpoved novinarke o platonski aferi na delovnem mestu

Priporočamo tudi: Horoskop: Kako tvoj znak vpliva na tvoje seksualno življenje?

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri