Dih življenja – pranajama

Tole ne bo še en članek o jogi in o tem, kako se z jogijskimi asanami oblikuje telo – čeprav je to seveda resnica. Joga je vendarle veliko več kot lepo oblikovana zadnjica, čeprav je dejstvo, da so jogijske zadnjice še posebno lepe.

Dih življenja – pranajama - Foto: Fotografija arhiv Elle

Joga je večtisočletna znanost o združevanju individualne biti s kozmično bitjo. Je sistem, ki usklajuje in uravnoveša telo, duha, zavest in dušo. Predvsem pa je energija – je vadba, ki v telesu ustvarja prostor za prano, za življenjsko energijo, ki jo nato oblikujemo, premikamo in spreminjamo, da bi dosegli optimalno zdravje, ostrino duha in ugodje.

Ko sem prvič srečala jogo, sem se še zelo intenzivno ukvarjala s plesom, zato mi zapleteni jogijski položaji niso delali težav. Zdeli so se mi zabavni, nekateri naporni in bili so (in so še vedno) tudi taki, ki jih nikakor nisem mogla izvesti.

Od takrat sem vadila nekaj časa fanatično, pa nekaj časa skoraj nič, pa potem nekaj časa to dvoje izmenjevala, skratka, joga je ves čas z mano. Nikoli čisto v prvem planu, ampak vsakič ko sem iskala idealno vadbo zase in po nekaj mesecih obupala tako nad fitnesom, body pumpom, kolesarjenjem, aerobiko, latino aerobiko … in še veliko drugimi, sem se vrnila k jogi. Vadila sem doma, sama. Potem sem začela iskati učitelje in jih našla. Eden med njimi, še vedno moj najljubši in tudi človek, zaradi katerega se mi zdi vredno prepotovati nekaj sto kilometrov za dve uri vadbe z njim, je nekoč rekel, da ni nič narobe s tem, da jogo 'telovadiš'. Da se slej ko prej zaletiš tudi v ogromen duhovni svet, ki se razprostira nad zgolj fizično vadbo jogijskih položajev.

Vadba joge je zgrajena iz treh enakovrednih delov – iz vadbe asan, vadbe dihanja oziroma pranajame ter vadbe uma oziroma meditacije. Če ste povprečna zahodnjakinja, za kakršno se imam sama, če torej hitite od jutra do večera in je vaše življenje pretežno odvisno od urnikov in tega, kako kakovostno so zastavljeni, ste se gotovo že srečali s tem, da je treba najti čas zase. V praksi to pomeni, da so tri ure na teden tako dragocene, da jih ni smiselno zapravljati s čimerkoli drugim kot z napornim, zadihanim treningom – torej delom za vitkejšo, lepšo postavo. Da bi eno uro samo dihala? ! Lepo vas prosim! Ampak, hvala bogu, leta prinesejo več miru, več tolerance, več ljubezni do lastnega telesa, in tako sem, že prepričana, da je joga to, kar iščem, začela raziskovati tudi druge dele jogijske vadbe.

Pranajama v sanskrtu pomeni podaljševanje diha, prana pomeni življenjsko energijo, dih, ajama pa pomeni podaljšati, razširiti. Življenjska energija v telo prihaja po zraku in skozi hrano. Zrak je očitno pomembnejši od hrane – brez zraka zdržimo veliko manj časa kot brez hrane ali tekočine. Pranajama je zavestno kontroliranje dihanja, z vadbo pa je dobro začeti, ko je telo že okrepljeno po vadbi asan. Nekateri učitelji učijo pranajamo pred vadbo asan, vsako uro, drugi imajo raje, da se pranajama izvaja samostojno. Dihalne tehnike so natančne, subtilne in nežne in k njim moramo pristopiti z vsem spoštovanjem.

Saj dihamo vsi, kajne, boste rekli. Res, dihanje nas spremlja od rojstva do smrti, ampak to, kako dihamo, je zelo pomembno. Večina nas diha plitko, uporabljamo le 30 odstotkov pljučne kapacitete, telo posledično ne dobiva toliko kisika, kot bi ga lahko, pljuča niso predihana, prepihana, če hočete, zato smo manj odporni proti bakterijskim in virusnim druščinam, ki se odločijo naseljevati tja. V stresnih situacijah zadržujemo dih, nezavedno, seveda, ampak če je telo že tako ali tako ves čas lačno zraka, mu to, še dodatno stradanje, gotovo ni všeč. Kdaj ste nazadnje zajeli sapo globoko, z vsemi pljuči, kdaj ste nazadnje dihali brez ozkih neudobnih oblačil, ki bi objemala trup – najsi bo to zategnjen pas ali tesno zapet modrček –, in kdaj ste nazadnje samo dihali? To je v naši kulturi skorajda bogokletno!

Dihanje nadzira nezavedni del možganov, pa vendar se lahko naučimo, da dihanje nadzorujemo povsem zavestno. Z zavestnim nadzorovanjem dihanja lahko vplivamo na čustvena stanja in na fiziološke procese v telesu. Zavestno globoko dihanje pomirja duha, uravnoveša pretok energije, normalizira in stabilizira krvni tlak, odplavi stres, zmanjša občutek bežanja časa, razširi zavest in razstrupi telo.

Dihalne tehnike pranajame v grobem obsegajo vdih, izdih in zadrževanje diha, torej vse tisto med vdihom in izdihom. Ampak da pridemo do zadrževanja diha ali do tako kompleksnih tehnik, kot je ujjaji dihanje v aštanga jogi ali ognjena sapa, kot se v kundalini jogi reče hitremu, plitkemu dihanju, s poudarkom na izdihu in hkratni kontroli globoke trebušne mišice, moramo najprej umiriti um, najti čas in se spraviti k stvari. Vsak dan, brez izjem. Ali pa vsaj trikrat na teden …

Joga je postala zelo popularna. In še bolj bo, z razlogom, seveda. Starodavni indijski možje so že morali vedeti, kaj delajo. Učinki so tako prepričljivi, da so vrste vadečih vsak dan bolj strnjene. A pri iskanju učitelja bodite previdni. Zaradi spektakularnih asan, ki so videti čudovito in zaradi katerih je zahodnemu svetu zastal dih v občudovanju, je težko videti jogo kot celoto, in to pač niso le asane. Pravzaprav so tako asane kot pranajama zgolj priprava telesa na meditacijo … ampak o tem kdaj drugič.

Preizkusite se

Če želite poskusiti in ugotoviti, da vse skupaj le ni tako preprosto, lahko začnete tako: lezite na hrbet in si hrbtenico od križa do tilnika podložite s podolgovato blazino, glavo podložite posebej. Bistvo te podloge je, da odprete prsni koš, da razširite pljuča, tako pomagate telesu 'odnesti več' od dihalnih vaj. (Na začetku vse dihalne vaje in tehnike izvajamo leže na hrbtu, v najpomembnejši pozi joge, šavasani (položaj trupla). Šele pozneje sedimo v udobni pozi s prekrižanimi nogami. Ta namreč zahteva kar nekaj vaje – da je hrbtenica povsem zravnana in da se noge navadijo biti tako 'zložene' več kot le nekaj minut.)

Zdaj lezite in opazujte dihanje. Samo opazujte, ne vodite ga in ne uravnavajte. Opazili boste, da dih ni enakomeren, da vdih in izdih nista enako dolga, da so vmes ožji deli, tudi luknje … Potem začnite dih zavestno uravnavati – najprej ga poskusite narediti gladkega in mehkega, potem naj bo enakomeren, naj napolni vse kotičke pljuč, še tako skrite, in potem naj jih počasi zapusti, enakomerno, brez pretiravanja ali celo iztiskanja zraka. Poskusite vztrajati nekaj minut, absolutno zbrani. Gre?

Ko vam bo uspevalo vztrajati več kot le nekaj minut, na primer vsaj 10 ali 15, boste zreli za naslednjo fazo – za pripravo na globoko trebušno dihanje. Predstavljajte si, da je vaš trebuh morje in da so vaša pljuča oziroma prsni koš obala. Vsak vdih dvigne val in ga pošlje na obalo in ob vsakem izdihu se morje umakne. Obala ostaja ves čas enaka, negibna in močna. Poskusite se zavedati, da ne dihate le zraka, ampak tudi energijo vesolja, vse, iz česar smo zgrajeni, iz česar je naša zavest … Potem lahko poskusite še popolno jogijsko dihanje – telo napolnite z zrakom, kot bi polnili posodo s tekočino. Ob vdihu se napne trebuh, potem se razširijo pljuča, do vršičkov, in izdih gre v drugo smer – najprej se izpraznijo pljuča, potem upade trebuh. Otrokom je všeč, če si na trebušček položijo igračko in potem se ta dviga in spušča . .

Urška Božič

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri