Ko najdeš svojo pot, se vse razkrije, kakor se mora razkriti

Vljudno vas vabimo k branju čudovitega intervjuja. Rdeča nit je zen ter z njim odkrivanje samega sebe.

Ko najdeš svojo pot, se vse razkrije, kakor se mora razkriti


Dušan Osojnik je poseben človek, čeprav zase trdi, da je takšen, kakršen pač je, - nič posebnega. Sebe in svet raziskuje od malega. Prvič je izven meja bivše Jugoslavije potoval pri rosnih štirinajstih. Pri štirindvajsetih je eno leto preživel v Himalaji, kamor se je odpravil iskat svojega učitelja joge. Predan duhu zena, ceni preprostost bivanja. Verjetno je zato v njegovi bližini človeku tako prijetno, mirno.

Ko sem se z vami prvič srečala, je bil moj prvi vtis o vas, da ste človek, ki zase dobro ve, kdo je. Kdo ste, Dušan Osojnik?

Pravzaprav najsubtilnejše vprašanje, ki mi ga je na tak način kdorkoli kdaj postavil. Veliko odgovorov bi lahko podal, lahko bi odgovoril, da sem ta ali oni, da sem to ali ono in tako naprej …

Če dovolite, bi se rad v zvezi s tem vprašanjem dotaknil nečesa drugega. Gre za to, da vsi nosimo imena in priimke, s tem pa občutek osebnosti, ki je nekakšna podoba nas samih, o nas samih. Ta podoba se pogosto zelo razlikuje od podobe, ki jo imajo o nas drugi. Naslednji vidik odgovora je, da ste si vi o meni neko podobo že ustvarili in so vaša vprašanja prikrojena tej vaši podobi o meni. Zatorej vam lahko odgovorim tudi, da sem jaz – vi! Še en vidik odgovora pa je lahko, da ko oba odvrževa svojo osebnost, svoji podobi, svoja priimka in imeni, svoja mnenja, ideje in prepričanja, ostane bore malo za običajni pogovor. In če odvrževa še svoja spola, vi ženskega in jaz moškega, ostane še manj. Morda se približava stanju, kjer ostane le čisto sočutenje, razumevanje oziroma čista preprostost bivanja.

Ne gre za kakšen moj posebno filozofski ali ideološki odnos do bivanja ali do življenja. To so povsem konkretne in 'prizemljene' reči. Še več, del takšne izkušnje preprostosti bivanja je doživela večina ljudi, na primer v popolnoma predani, radi ji rečemo tudi slepi zaljubljenosti. Enako kakor na primer v povsem zamaknjeni molitvi ali predanem umetniškem ustvarjanju. Ali pa popolnoma zamaknjeno stremljenje pred bogato založeno izložbo …

Zatorej – vse dokler ne pride do konkretnega srečanja, sploh ni pomembno, kdo ali kaj sem. Morda nekdo, ki vam bo ponudil kozarec vode, ko bo opazil, da ste žejni. Ponudil – ne bo pa vas silil piti … Zavedam se, da tak odgovor večine bralcev ne bo očaral ali navdušil. Ljudje si želimo, pri sebi ali pri drugih, drugačnosti, ekskluzivnosti in posebnosti. Nekdo, ki ti ponudi kozarec vode, ko opazi, da si žejen, pa zagotovo ni nič od tega.

Če sem prav razumela vaš odgovor, med nama oziroma nami in svetom v resnici ni mej, postavili smo si jih v svojih glavah, polnih različnih konceptov, ki nas ločujejo, ki so vir zamer, vsakodnevnih malih borb, obtoževanj, nesprejemanja. Zakaj tako silno branimo te svoje male svetove?

Najbrž je takšna narava človeka in najbrž je tako tudi prav, da vsak brani svoj majhen prostor. Pravzaprav ta majhen prostor ni majhen prostor, je vesolje, je ves svet. Kajti vsak doživlja sebe kot središče vesolja, sveta. Zavedno ali nezavedno. Tako je. Jaz sem torej ta in ta z vsemi svojimi hrepenenji, čustvovanji, razmišljanji, s svojim načinom življenja. In jaz izhajam iz vsega tega navedenega v odnosu do vsega drugega sveta in ves 'drug' svet je drugotnega pomena. Hkrati pa je za vsakogar ta 'drug' svet najpomembnejša stvar, kajti brez njega (posredno ali neposredno) ne more potrjevati in izpolnjevati sebe.

Na zunaj so načini, kako to ljudje počnemo, zelo različni, vendar pa vsi igramo enako igro. Zelo redki so tisti, ki zares prepoznajo lastno igro in se odločijo raziskati, kdo ali kaj v resnici pravzaprav so. Ko takšno raziskovanje poteka na očeh drugih, je v večini primerov to le še ena igra uma več.

Vaša telesna drža in način gibanja odražata perfekcijo.

Veseli me, da menite tako. Veseli me zato, ker sklepam, da ste morebiti sami pri sebi opazili, da vaša drža ni najbolj udobna. Če hodi človek naokoli z vzravnano hrbtenico oziroma s pokončno držo, mu to zagotovo ne more škoditi. Ampak tudi sam sem kdaj sključen, morda res redkeje, a tudi.

Ste to dosegli z jogo? Kako pogosto jo vadite?

Prej bi rekel, da je moja drža posledica dolgoletnega zazena – sedeče meditacije, ne joge. Joge v običajnem pomenu besede ne vadim več. Več 'sedim', kakor se v zenu reče meditaciji.

Kaj človekova telesna drža izdaja o njegovi notranjosti?

Veliko več, kot si mislimo. To se najbolj opazi na primer v skupini, kjer ljudje vadijo meditacijo. Čeprav so večinoma nepremični, se da, morda res s precejšno mero subtilnosti, iz njihove drže razbrati, kaj vse se dogaja v njih. Ko imamo pred seboj človeka in ga gledamo tudi skozi ta vidik, vidimo veliko več, kot pa govori on sam. V psihologiji se je razvila prava znanosti o tem, kaj vse o sebi s svojim telesom in premikanjem človek sporoča okolici.

Je najprej treba obvladati telo, da se potem lahko človek začne ukvarjati s svojo notranjostjo in z duhom? Ali nista telo in duh eno, njuna ločenost pa proizvod našega uma?

To je bilo tudi moje osnovno vprašanje, ko sem se pred leti odpravil za eno leto živet na Himalajo in tam poiskat pravega, avtentičnega učitelja. Res je, da sem našel, kar sem iskal, a odgovor je prišel sam šele po več letih. Verjamem, da je vzpostavitev notranjega ravnovesja veliko lažje doseči, če je telo zdravo. Dejstvo je, da se, ko človek vzpostavi notranje ravnovesje, že s tem vzpostavi tudi telesno zdravje. Gre za soodvisne procese in je težko podati pravi odgovor, tudi zato, ker je vsak drugačen.

Sodobna družba zelo poudarja telesni vidik zdravja, vendar pa ga vse preveč povezuje z vidikom nekakšnega ideala lepote, predvsem pri ženskah. Imeti resnično zdravo telo ne pomeni tudi telo obvladati. Prej to pomeni zavedati se, da je pomemben element, je moje 'prevozno' sredstvo, ki pa ni večno in neuničljivo ter tudi ni moje bistvo.

Ali je človek, ki se osebnostno razvija oziroma 'dela na sebi', tudi že duhoven?

Menim, da je proces osebnostne rasti proces spoznavanja sebe, s tem pa razumevanje svojih čustvovanj in ravnanj, razumevanje lastnih konceptov in prepričanj. Le na tak način postane človek pomirjen s samim seboj. Bolj ko je pomirjen s seboj, bolj razume druge oziroma svet okoli sebe. Rezultati osebnostne rasti morajo biti vidni v človekovi običajni sredini, v kateri živi. Vidni skozi strpnost, sočutje, obzirnost, nesebičnost in podobno. To so zame hkrati tudi najgloblji vidiki duhovnosti. Kaj pomagajo obiskovanje verskih ritualov, vaje joge, meditiranje in še toliko 'duhovnega', če si hkrati nečimeren, sebičen ali nestrpen – v kakršnikoli obliki, tudi do sebe.

Videti je, kakor da je duhovnost in vse, kar se povezuje s tem, vključno z različnimi oblikami religioznosti, en sam cirkus za utrjevanje lastne samopodobe ali pa, v kolektivnem smislu, utrjevanje oblasti. Poglejte samo visoke cerkvene dostojanstvenike povsod po svetu – kako nestrpni, naduti in nerazumevajoči so do vsega, kar ni obarvano v njihove barve oziroma ne sledi njihovim ciljem. No, pa saj je vedno bilo tako. Seveda ne morem soditi ali presojati drugih, dobro pa je kdaj na kaj opozoriti.

Kaj je to, kar človeka žene k samoraziskovanju? Kako se je to zgodilo pri vas? Vas je k temu privedla kakšna knjiga, poseben dogodek, človek, narava ali kaj drugega?

Že odkar se zavedam sebe, sem takšen – nič posebnega. Verjamem, da je tak vsak otrok, poln vprašanj, raziskovanj in nenehnih dvomov, čudenj. Ne vem pa, zakaj tak ne ostane. Vzrokov za to je najbrž zelo veliko.

Sveta očitno nikoli niste dojemali kot nekaj nevarnega.

Potovati po svetu sem res začel zelo zgodaj. Pri štirinajstih, ko sem končal osnovno šolo, sem prvič odšel s sosedom, ki je vozil kamion, na Nizozemsko. Potem pa v srednji šoli in v času študija vsake zimske in poletne počitnice kam. Najprej po Evropi, v tretjem letnniku srednje šole pa tudi ven iz Evrope. Ne, na svojih potovanjih se o vidiku nevarnosti, ki prežijo v svetu, nisem nikoli spraševal, kot da tega sploh ni bilo v meni. Velikokrat so mi rekli, da sem preveč naiven, premalo realen, morda je bilo tako. Kdo ve.

Spomnim se dogodka v Marseillesu v Franciji, ko sem želel poletno noč prespati nekje zunaj v bližini železniške postaje. Bilo je veliko mladih, zraven mene se je okoli polnoči prikobacala neka 'gorila', mislim, da je bil Afričan. Nekaj sem ga še dregnil in ogovoril, da naj gre malo stran, ker je preblizu mene. Čudno me je pogledal in se obrnil. Enkrat proti jutru sem se zbudil in zagledal v roki, spodviti ob telesu tega spečega soseda, vsaj 30 centimetrov dolg nož. Takrat sem se malo ustrašil – ne nazadnje nisem imel niti 18 let.

Takih dogodkov ali onih drugih, zares nevarnih, je bilo precej. Ampak sproti sem se odzival, nikoli nisem nikogar žalil ali poniževal, vnaprej obsojal in vedno se je dobro končalo. Včasih so se, glede na okoliščine, dogajali celo pravi čudeži. Eden takih se je na primer zgodil v Tangerju v Maroku, ki je bil v 70. letih prejšnjega stoletja eno najnevarnejših mest na svetu. Najprej naju je s prijateljem neka tolpa iz tangerskega sluma želela oropati, že čez nekaj ur naju je neki prebivalec tega ogromnega sluma s svojimi prijatelji vzel za popolnoma svoja. Zgodba z ropom se je začela odvijati okoli 22. ure zvečer, že okoli polnoči se je zgodil popoln preobrat. Podobne reči so se mi dogajale tudi v Jordaniji, Siriji, kjer sem potoval sam.

V Indijo ste pri 24 letih odšli s trdnim namenom, da najdete svojega učitelja, guruja. Ste ga našli? Kako ste ga prepoznali?

Da, našel sem ga. Bilo jih je več, vsakdo za neki drug vidik mojih raziskovanj, vprašanj, hrepenenj … Ampak če moram omeniti enega, je bil to Swami Chaitanyananda iz Uttarkashija. A njegov pomen za moje življenje sem jasno prepoznal šele čez več let … Torej nisem ga kot takšnega prepoznal na 'prvo žogo'. Čeprav so bili srečanje z njim in vrsta dogodkov, ki so sledili ali bili z njim povezani, nekaj izjemnega, na meji romantičnih, izmišljenih zgodb o iskanju učitelja …

Vas je smrt vašega guruja pred nekaj leti prizadela? Verjetno na neki ravni ostajata povezana.

Nikoli ni bil moj guru, niti ga kot takšnega nisem sprejemal, vez je bila zelo močna, na zunanji ravni pa zelo neformalna. Še vedno pa na neki način, kakor vse nam drage osebe, ki jih ni več, ostaja z mano.

Kdaj je v vaše življenje vstopil zen, ki mu očitno ostajate zvesti?

Na neformalni ravni ob izkušnji bivanja s patrom Wolfgangom, menihom iz samostana Pleterje. Ni ga več med živimi, najbrž pa je on najbolj zaznamoval mojo življenjsko pot. Vrsto let sem redno zahajal v samostan Pleterje, včasih sem tam ostal tudi 14 dni in vsak dan sem bil z njim – pomagal sem mu pri delu. Bil je umetnik, ki je izdeloval božične jaslice in božje podobe. Jaz pa sem mu gnetel glino, mu pozimi sekal in nosil drva in podobno. Večinoma sva bila tiho, a besede, ki jih je govoril, so izdajale pravega svetnika, nekoga, ki je opravil zunanje, ni ga pa zanikal. Nekdo, ki je opravil tudi notranje, in ga tudi ni zanikal. Imel sem neznanski privilegij poznati ga in na neki način tudi živeti z njim. Do tedaj sem bil prepričan, da takšni resnični mistiki, ki so odvrgli zunanjo formo religije, niso pa je zanikali, prej nasprotno, živijo le še v knjigah.

Na petkovem 'sedenju' v Zen centru, ki ste ga ustanovili, smo slišali, da je tudi zen le igra uma.

Da, gotovo. Ampak razpredati ali utemeljevati to na dolgo in široko nima smisla. To mora človek raziskati sam. Um preprosto potrebuje nekaj, da se umiri, uravnovesi. Verjamem, da je za sodobnega človeka, ki živi precej razumsko, 'prizemljeno', zen vadba oziroma zen ena najboljših tovrstnih iger, kar jih obstaja. Razlogov za to je veliko, nekaj se jih da razbrati iz drobne knjige o zenu, ki sem jo napisal.

Ima po vašem mnenju vsak človek svoj smisel bivanja ali imamo vsi neki skupen namen biti tukaj in zdaj?

Tukaj vidim težave. Odgovoriti na to vprašanje bi pomenilo predstaviti ali zastopati neki koncept, neko idejo. To pa nobenemu od naju ne bi nič pomagalo. Verjamem, da je potrebno, da vsakdo najde svoj način, svojo pot. Ali se to imenuje smisel življenja ali kako drugače, najbrž ni pomembno. Verjamem tudi, da ko človek najde svoj način izražanja sebe in svoj način raziskovanja sebe in življenja, da s tem že dobro izpolnjuje svojo 'nalogo'. Vse se razkrije, kot se mora razkriti.

Zakaj ima tako veliko ljudi težave z odkrivanjem te lastne poti in posledično z otopelostjo, pesimizmom, depresijami ali na primer s fanatičnim sledenjem različnim kvazi gurujem?

Poglavitne razloge vidim v okolju, v družini. Začne se pri starševstvu. Kako pričakovati, da bo nekdo, ki ga ni nihče učil, kako uravnovešati svoja pričakovanja, kako se spopadati s svojimi negativnimi čustvi, življenjskimi izgubami in razočaranji, ki se je v življenju pač znašel, kakor je vedel in znal, vsega tega naučil svojega otroka? In naprej – kaj je pravi guru in kaj kvazi guru? Je to nekdo, od katerega pričakujemo, da nam bo pomagal zadovoljiti lastna pričakovanja? Katerakoli in kakršnakoli. Gurujevstvo v vseh pomenih besede je trgovina in cirkus.

Verjamem, da so v tem cirkusu enakovredni klovni in trgovci tisti, ki se imajo za guruje ali dovolijo drugim, da jih imajo za takšne, in tisti, ki se imajo za učence ali sledilce. Vem, da tega ne želi nihče slišati, vsak tak reče: ''Moj guru, moj učitelj, je pravi, on ve, kaj je zame dobro in prav, on me nesebično vodi, šele sedaj sem resnično srečen in zadovoljen, '' in tako naprej. Ampak v večini je to le igra, ki tudi do konca ostane samo igra. Pravega učitelja se ne prepozna in ni prepoznan. Pride in gre. Ko bi le znali to prepoznavati! Potem bi se zavedali, da je resnični učitelj, resnični guru, le vsakdanje, običajno življenje z VSEM, kar prinaša. Končni in največji guru pa je človekova lastna, prava narava, njegovo bistvo. Kristjani pravijo, da je to božja iskra v vsakem človeku.

Zdi se, da smo sami sebi še največji sovražniki, ker se nenehno priganjamo, ženemo, obsojamo … Zakaj smo tako nasilni do sebe in drugih? Je za to kriv sodoben način življenja?

Pogosto je sklepati, da je tako. Razlogov za to je nešteto, pri vsakomur je nekaj drugega. Sodoben način življenja ponuja veliko udobja, hkrati pa za to od človeka tudi veliko zahteva.

Ker postaja svet vsakomur vedno bližji, so pritiski in vpliv okolice na človekov življenjski slog vse večji in hujši. Razvoj sveta temelji na potrošništvu posameznikov oziroma družb nasploh. Posameznik pa mora vedno več delati, zato je vedno bolj utrujen in izčrpan, to pa so tudi eni izmed razlogov, da postaja vedno bolj nekritičen. Izbiro prepušča drugim, njegovo mnenje in življenjski slog posredno ali neposredno usmerjajo mediji. Ker pa se vedno, od pamtiveka, vse vrti okoli človekove samopodobe, jo tak sodobni človek vedno bolj gradi na temeljih in vrednotah, ki jih določajo drugi. Ne glede na to, kako uspešen po družbenih merilih je človek navzven, je lahko njegova samopodoba kljub temu zelo šibka.

Kako se vas dotika globalna kriza vrednot, o kateri je danes toliko govora?

Ni globalne krize vrednot. Je lahko le moja ali vaša kriza vrednot. Vsi smo tako zelo povezani. Verjamem, da je vse zelo povezano z menoj samim. Vedno nekaj hočemo, ne le v materialnem smislu. S tem, ko nekaj hočemo, zadovoljujemo potrebo po ugodju, dobrem počutju, ne nazadnje sreči. In vsakdo se trudi po svojih močeh in zmožnostih, da bi to dosegel. Posredno ali neposredno pa gre to običajno na račun nekoga drugega. In hitro smo lahko pri krizah vrednot. Kdo določi mejo, do kje je pot do uresničitve nekega mojega cilja še brez negativnih posledic za ali pa na račun nekoga drugega? Po drugi strani pa je tudi res, da smo ljudje običajno bolj zaljubljeni sami vase kot pa v ljudi okoli nas …

Krizo vrednot pa vidim predvsem v tem, da smo pod nenehnimi pritiski globalnega kapitala v smislu imeti ali biti to in ono. Vedno nove potrebe, ki jih prinaša globalizacija, človeka silijo v egoizem. Vsi imamo zelo veliko stvari v svoji posesti, a smo kljub temu zelo osamljeni. To je žalostno. Namreč ti najrazličnejši proizvodi so predstavljeni tako, da jih človek hitro ponotranji in kmalu postanejo njegov vir sreče, zadovoljstva oziroma samopotrjevanja. Izhod vidim v tem, da človek za trenutek obstane, se morda vrne nekaj korakov nazaj in vidi, kje je.

Kako torej postati preprost in pristen?

Človek se lahko iz tega primeža izvije tako, da predvsem ne išče krivde v drugih, temveč prevetri samega sebe, svoje življenjske cilje in pričakovanja. Poleg tega pa se mora naučiti prepoznavati dejanske potrebe, ki ga zadovoljujejo in osrečujejo ter začne morda spreminjati tudi svoj življenjski slog. Ampak najbrž ne gre nič čez noč. In pravzaprav je dobro tako.

Lahko svetujete kakšno metodo, tehniko, ki bi pri tem pomagala? Verjetno zen?

Globoko verjamem, da se lahko to le zgodi, tega se ni mogoče naučiti skozi kakšno metodo ali učenje. Človek mora dozoreti. Kaj vse vpliva na to človekovo zorenje, v kakšnih oblikah je in kako dolgo traja, pa je večen misterij življenja. Morda bi lahko le rekel – ne se v življenju preveč zaletavati in ne biti preveč leni. Duh zena omogoča marsikaj. Vendar pa je potrebna notranja odločitev, da se lotimo raziskovanja samega sebe. Zen ni nekaj, kjer je veliko rompompoma, kakor povsod drugje. Tudi ni nobene skrite mistike, ki je na voljo le posvečenim ali izbranim. Poglejte samo jogo! Koliko različnih vrst joge, od mističnih do športnih, aerobnih vidikov, samo da bi se privabilo čim več interesentov. Ali pa, koliko drugih novodobnih metod zagotavljanja sreče in notranjega miru, ki s svojimi fantastično izvirnimi imeni obljubljajo zdravje, dobro počutje in notranje ravnovesje.

Veste, kaj je bistvo tega cirkusa, o katerem vseskozi govorim? Ugotoviti, kaj, kakšen pristop, kakšna metoda bi zadovoljili čim več človekovih notranjih in zunanjih čutov. In potem to prodati. To je vse. V nekih drugih oblikah in z drugimi nameni pa so tako manipulirali z ljudmi tudi komunizem, fašizem, že pred starimi Rimljani so to počeli. Ne govorim le o kruhu in igrah, ne le o vladanju, govorim tudi o tem, da je večina ljudi vedno iskala zunaj sebe, vedno je rešitve iskala v drugih. Tako ali drugače. Človek, ki se resnično obrne k sebi, se obrne tudi k drugim, navzven, vendar pa na način, kjer ne želi vladati drugim, a tudi sam ne želi biti ovca v tropu.

Kaj najbolj plemeniti vašo dušo?

Kaj je duša? Če je to tisti tihi notranji občutek, ki je izza človekove osebnosti, izza njegovih prepričanj in mnenj, če hočete izza njegovega ega, potem me najbolj plemenitijo trenutki, ko zmorem tej duši prisluhniti. Ampak duša, če že uporabljava ta izraz, se ne oglaša, ko prevladujejo sebičnost, mnenja, koncepti in prepričanja. V svojem povsem intimnem svetu, v partnerstvu, v odnosu z najbližjimi, v domačem okolju se šele povsem jasno vidi, kako pogosto je kdo v stiku s svojo dušo. Vem, da sem mnogo premalo.

Ste srečni? In kaj je pravzaprav sreča? Od kje izvira?

Težko vprašanje. Sreča je eden izmed notranjih občutkov. Veliko razmišljam in se sprašujem o tem, kaj pomeni biti srečen. Vse bolj praktično spoznavam, da je sreča povezana izključno s tem, da se mi uresniči nekaj želenega – v duševnem, duhovnem ali materialnem smislu. Če se želeno ne izpolni, sem žalosten, razočaran ali še kaj drugega. Sprašujem naju oba – ali je lahko človek srečen, ne da bi karkoli želel oziroma njegov občutek sreče ne bi bil pogojen z ničimer? Kaj torej sreča sploh je? Je to odsotnost vsega tistega, kar predstavlja bolečino ali trpljenje?

Ne le posameznik, cela ljudstva so neizmerno srečna na primer zgolj ob tem, da po dolgi suši spet dežuje. Lahko bodo preživeli, morda kaj prodali, za izkupiček kaj kupili, poskrbeli za šolanje otrok … Nočem biti patetičen, ampak vprašanje sreče je neskončno raztegljiv pojem. Bolj ko je družba razvita, bolj zapleteno je to vprašanje. In kakor opažam, bolj ko je razvita družba, bolj nesrečni smo ljudje v njej.

Kako blizu bogu se počutite in kaj za vas osebno predstavlja bog? Je vera v naravne zakone hkrati že vera v boga?

Kaj so naravni zakoni? So to zakoni, ki so povezani s človekovo minljivostjo ali pa je to takšnost narave z vsem, kar ta narava predstavlja – vključno s človekom? Človek je najbrž edino bitje, edini sesalec, ki doživlja naravo kot nekaj, kar ni on sam. In kaj je bog? Nekateri menijo, da je to le konstrukt uma. V različnih okoljih si ga različno predstavljajo in razlagajo. In povsod na svetu se ljudje običajno obračamo k bogu le, ko smo v težavah. Ko nam gre dobro, se ga ne spominjamo veliko.

Sam verjamem, da to, čemur rečemo bog, gotovo ni nekaj takega, kot si to predstavlja človek. Kaj je to, kako deluje ali ne deluje, pa je zame velika skrivnost. Verjamem tudi, da je to nekaj onkraj uma in blizu tega, čemur sva prej rekla duša. In še nekaj. Verjamem, da človek pri stiku z bogom ne more biti posrednik drugemu človeku. Lahko ga kvečjemu seznani s tem, da je na božja vrata treba potrkati. A človek mora potrkati sam in na svoj način. Nihče ne more tega storiti namesto njega. Večja, kot je človekova iluzija o lastni mogočnosti in samozadovoljnosti, bolj se oddaljuje od svojega bistva. Kaj pa je to bistvo? Morda prav spoznanje boga.

Zame je to velika skrivnost. Ampak ko je človek mlad, ga zanima bolj on sam, cilji, želje, iskanje raznih življenjskih smislov in podobno. Toliko ima opraviti sam s seboj! In če bog je, je tak zagotovo tudi njegov načrt s človekom. Starejši ko je človek, več časa mu ostaja tudi za boga. Morda počasi prihaja moj čas za zbližanje z bogom. Ampak prej moram še veliko stvari postoriti s samim seboj. Vprašajte mojo ženo!

Koliko različnih vrst ljubezni ločite? Morda je to za vas smešno vprašanje, ker je ljubezen ena sama. Kako ljubite?

Ljubezni je zelo veliko. Toliko, kolikor je človeških želja, hrepenenj, toliko je ljubezni. Človek pravi, da ljubi tudi drugega človeka. Ljubi starše, svoje bližnje, prijatelje, partnerja … Kakšne pa so te ljubezni? Običajno ljubimo tako dolgo, dokler imamo občutek, da smo ljubljeni. Ta občutek pa je nekaj, kar se zelo spreminja. Torej je ljubezen v običajnem pomenu nekaj zelo spremenljivega, morda ji lahko rečemo mala ljubezen. In ta velikokrat diši po trgovini, daj-dam.

O tem bi lahko govorili zelo dolgo – in vsakdo bi imel svojo predstavo o tem. Če torej ugotovimo, da so male ljubezni, ki so zelo spremenljive, potem je zagotovo tudi ena sama velika ljubezen, ki ni pogojevana z ničimer. Morda bi lahko tej veliki ljubezni rekli sočutje, razumevanje, morda celo stanje bivanja v bogu ali z bogom. Bojim se, da sem velike ljubezni premalo razdal. Ženske jo znate bolj razdajati, kar tudi pomeni, da ste v njej veliko pogosteje kot mi, moški. Ampak da ne bom krivičen do moških – morda sem le jaz takšen.

Se strinjate s trditvijo, da vsi, brez izjeme, hrepenimo po svobodi, ki je ključ do notranjega miru?

Da, tudi sam menim da vsi hrepenimo po nekakšni svobodi. Težava je v tem, da si vsakdo to svobodo razlaga po svoje. Kaj je svoboda? Zame je to stanje bivanja, kjer ni potrebe ali ideje po svobodi, ker je ta svoboda živo prisotna. Svoboda, o kateri je mogoče govoriti, izvira iz uma, iz človekovih želja in hrepenenj. Pri vsakomur na njegov način, zato menim, da absolutne resnice ali svobode na tak način ne more biti in zato o njej ne znam nič povedati.

Notranji mir pa je povezan predvsem s pomiritvijo s samim seboj. Ne mislim, da se človek vda v usodo in se pač zaradi okoliščin sprijazni s seboj ter tako doseže notranji mir. Menim, da je pomembno, da človek življenje doume in začne iskati svojo pot ali ji slediti. Doumeti je zame nekaj drugega kot le razumeti. Doumeti pomeni z vsem svojim bitjem, na vseh ravneh (razumsko, duševno, čustveno), torej celostno, nekaj prepoznati. Razumevanje je le del tega doumetja. In ko človek doume sebe, se lahko veliko lažje spravi s seboj in na tak način vzpostavi svoj notranji mir, uravnovešenost na prej omenjenih ravneh svoje osebnosti.

Toda kako se osvoboditi?

O tem precej govorim na svojih delavnicah, delno pa sem svoj pogled na to najbrž izrazil skozi najin pogovor. Morda pa je v zvezi s tem vendarle še ena skrivnost. Jo razkrijeva? No, naj bo. Morda se sploh ni treba osvoboditi, ker smo ves čas že osvobojeni …

Hvala za pogovor.

Hvala tudi vam.

Vesna Fister

Vir: revija Sensa

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri