Nič novoletnih zaobljub!

Ne marate Decembra? Ste si spet nakopali na glavo preveč opravkov in obljub?

Nič novoletnih zaobljub!

Boste ves december igrali skrbno in hkrati zabavno mamo, ljubečo in svetlečo partnerico, vizionarsko poslovnico, Božička in Dedka Mraza ter odgovorno financ ministrico? Vse obenem? Izčrpavajoče, kajne? Mhm, poznam to zgodbo, še predobro.

Vsako leto si uničim praznike, ker se zadolžim za čisto vse, kar ta čas prinaša: peko specialnih piškotov, ki morajo biti zdravi in izvirnega okusa, a hkrati ne sme manjkati cimetasto razpoloženje; okraševanje smrečice, ki sploh ne sme biti smrečica, sploh pa morajo biti okraski, kakršnih svet še ni videl; nakup nadpovprečno estetskih daril, ki morajo biti tudi vredna vsakega evra; ravno prav pozorno in okusno obdarovanje sodelavcev, poslovnih partnerjev, vzgojiteljic v vrtcu svojih otrok; predpraznično dobrodelnost v naši ulici ... Zmešalo se mi bo! In kdo je kriv, da nosim na ramenih vse to breme? Jaz sama! Kaj je narobe z mano, da ne morem nikoli preživeti decembra z vročo čokolado v roki?!

In ko tolažilno pomislim, da bom počivala v januarju, se spomnim na svoj novi seznam novoletnih zaobljub: začni se presno prehranjevati, osveži angleščino, zasadi vrtiček vseh mogočih zeli ... Dovolj! Moja novoletna zaobljuba letos bo, da sama sebi ne dajem nikakršnih obljub, da se pustim pri miru, da se naučim prositi za pomoč in predvsem kdaj prepustiti kakšen opravek komu drugemu.

Kdaj in kako se mi je vse skupaj zamerilo? Ne vem, sredi novembra sem v neki veleblagovnici zagledala poceni božične okraske in si rekla: Zakaj pa ne? Letos si bom vse poenostavila, pa če vsem pade čeljust na tla. Takrat sem vedela, da je mera polna, da je bil zaužit prevelik odmerek vsega skupaj, da trpim v svojem življenju in sem ga zato začela sabotirati. Po drugi strani pa se še vedno nisem znebila svojega hiperaktivnega glasu v glavi, le da zdaj ne vem več, kaj želi od mene: mi nalaga še več nalog ali me cinično opozarja na prekoračitev lastnih sposobnosti? Uf, očitno sem na prelomnici svojega življenja.

»Morda bi za novo leto res opustila vse druge dolžnosti in si omislila psa, za katerega te že dolgo prosi tudi hčerka!« slišim ta svoj notranji glas. Psa?? Si nora? se vprašam na glas. Imam dva majhna otroka, moža, ki je ves čas na poti, uspešno kariero, pišem roman, hodim na tečaj presnega kuhanja in treniram za maraton, v Ikei pa sem prejšnji mesec ravno kupila preprogo za v dnevno sobo. To je polno življenje, za katerega sem bila do zdaj zelo hvaležna, in v njem vsekakor ni prostora za nič novega. Psa potrebujem toliko, kot potrebujem še enega otroka, torej nič. »Ko ravno omenjaš,« nadaljuje glas, »v bistvu bi si morala omisliti še enega otroka.« Še en otrok? Pravkar smo se znebili plenic in nekako mi je uspelo uiti strijam, zakaj bi torej izzivala usodo? Mislim, da so moji otroci najbolj zabaven del mojega življenja, in če bi bila mlajša, kdo ve, morda ... ampak, ne, ne, ne, to sem že prerasla. »Točno,« pravi glas. »Zdaj ali nikoli. Pozneje bo prepozno za to odločitev. Morda si že zdaj prestara, ampak na srečo obstaja še IVF.« IVF? Ne, nikoli, prevelika možnost za dvojčka. Glas pa pravi: »Dvojčka? Odlična zamisel. Tako vsaj ne bi imela nikakršne izbire, pustiti bi morala službo in vse drugo ter se posvetiti samo družinskemu življenju.«

Drage bralke, med vsemi očarljivimi izjavami 'glasu' sem samo zaradi enega stavka skoraj padla v nezavest ... tega, da ne bi imela nikakršne izbire. Uh, to je torej to, za to gre, sem si morala zdaj pogledati naravnost v oči: ne prenesem, kadar nad nečim nimam nadzora. »Kontrol frik!« brez olepševanja doda glas. To izmenjavanje mnenj z lastno podzavestjo me je dokončno postavilo pred dilemo: naj opustim ta strogi nadzor nad lastnim življenjem, ki mi v bistvu zagotavlja občutek varnosti, kot bi ves čas s seboj nosila rešilni jopič, in se vržem v vodo ter prepustim toku, ker sem tako ali tako preutrujena, da bi še veslala dalje?

Da bi si pomagala, sem malo raziskovala. Kakšni so znaki preveč izrazitega samonadzorovanja? Vsak dan imaš zastavljenih cel kup ciljev, sprejmeš cel kup odločitev, večopravilnost oziroma početje več stvari hkrati je tvoja rutina, slabo prehranjevanje in pomanjkanje spanca tudi, kratkoročni spomin je vse slabši ... In, na koncu, zadnja faza: popolna izgorelost.

Ta seznam znakov bolj ali manj opisuje moje življenje in življenje tiste večine žensk, ki se trudijo, da bi imele v življenju vse: pozornega partnerja, pridne otroke, super kariero, psa najredkejše pasme, lepo stanovanje ali hišo, velik vrt, varen in stajliš avto in še bolj stajliš garderobo, odlične prijateljice, zavidanja vredno družabno življenje ... Ne morete dihati? Potem ste vpleteni. Potem tudi vi predobro veste, kako mi je. In jaz si lahko zdaj, ko je za mano priznanje (vsaj ne zanikam več, to je že začetek), odgovorim vsaj na eno vprašanje: ne, ne želim psa samo zato, ker bi rada pobegnila iz svojega življenja oziroma od same sebe! To bi bilo le začasno kljubovanje sami sebi, stavkanje proti svoji preutrujenosti, slej ko prej pa bi bila na istem: ko bi psa vzgojila, bi ga prepustila skrbi otrok, sama pa bi se vrnila v stare tirnice. Moja odvisnost od nadzora tako ne bi bila ozdravljena, poiskati moram drugo pot, ki bo v globini spremenila moj vzorec delovanja.

Pazite se odločitev!

Ženske naj bi bile, kot trdijo raziskave, veliko bolj kot moški izpostavljene tveganju, da ostanemo stroge, skoraj krute 'samonadzornice' do smrti. Moški še vedno uveljavljajo predvsem svojo družbeno moč in so osredotočeni na služenje denarja, ženske pa večinoma sprejemamo (še) vse druge odločitve v vsakdanjem življenju, ki jih je, tudi če se zdijo majhne in nepomembne, nešteto, kar jim daje rušilno moč, ko govorimo o zdravem stanju duha. Ker živimo ogromno vlog hkrati, množica odločitev in opravil kar tekmuje, kaj se bo udejanjilo prvo: kariera ali otroci, otroci ali partner, zakonec ali prijateljica, družina ali prostovoljno delo ...

Raziskave kažejo, da več ko je ciljev, ki se spopadajo za našo pozornost, manj učinkovito bo katerikoli od njih uresničen, zato se za vsakega in za vse skupaj porabi še več časa in energije, ženska pa lahko kmalu zboli – duševno in/ali telesno. Znanstveniki trdijo celo, da preveč odločanja hkrati vztrajno spodkopava naše samoobvladovanje. (Uh, se pravi, da sama sebi v bistvu že ves čas kopljem jamo. Zanašam se na samonadzor, ta me sili k vse (pre)več odločitvam, ki pa mi nato jemljejo moč samoobvladovanja.) Dolgotrajno izbiranje daril, na primer, naj bi v ženskah, udeleženih v neki raziskavi, izzvalo, da so se na testu samoobvladovanja slabo izkazale, celo če so zatrjevale, da so v nalogi uživale. Vse po vrsti so se odzivale nervozno in sploh niso delovale, da so prepričane o svoji izbiri.

Tudi marketinške študije kažejo, da kraljice odločanja povprečno sprejmemo kar 80 odstotkov večjih in manjših gospodinjskih in drugih odločitev, ki zadevajo otroke, hišne ljubljenčke, hrano, oblačila, stanovanje, zdravstveno stanje, same. A ugotovila sem, da je nekaj stvari, ki jih vendarle lahko že kar takoj spremenim! Prvič, ne smejte se, ampak – uvedla sem 'delovno uniformo'.

Po zgledu svojega moža, kralja oblačenja brez potrebe po odločanju (v omari ima 40 skoraj identičnih modrih majic), sem se odločila, da bom v službo, vsaj v času zaključevanja redakcije, hodila v hlačah ali krilu in bluzah, čas za ustvarjanje stilističnih presežkov pa prepustila drugim, bolj sproščenim priložnostim. Po tednu testiranja tega koncepta lahko rečem, da me zjutraj odnese skozi vrata pol ure prej in z manj poškodbami možganov. Uvedla sem že tudi nekaj pravil nakupovanja, ki sem jih prav tako posvojila od svojega praktičnega moža. Pred nakupovanjem si doma spišem natančen seznam stvari, ki jih res nujno potrebujem, da na primer pripravim okusno in lepo postreženo večerjo, ter kupim samo te, vse drugo na policah pa ignoriram, kot da je nevidno. Da se izognem bombardiranju milijon različnih dražljajev, pač ne pasem več duše na stvareh, ki jih ne potrebujem, razen če grem v trgovino prav s tem namenom. Tudi strokovnjaki svetujejo podobno ...

Dober nasvet ženskam bi bil, da mora imeti vsak opravek na seznamu opravil možnost takojšnje uresničitve. Torej nanj ne smete zapisati nakup hrane, če še sploh niste načrtovali obrokov in ustvarili nakupovalnega seznama. Tak seznam morda ne zabeleži vseh bremen in ne more uskladiti ciljev, a pomembneje je, da osvobodi in očisti naš um.

Izognite se izgorelosti!

Izgorevanje je stanje, ko ste zaradi želje, da bi imeli vse pod nadzorom, tako pod stresom in tako izčrpani, da sami sebi povsem uidete izpod nadzora. Namesto da bi opazili očitne znake preutrujenosti, delate še več in več, uspeh vas spodbudi k iskanju novega uspeha, vaše psihofizično stanje pa je na psu. Ko ste izgoreli, z lahkoto preslepite samega sebe, saj ničesar več ne občutite kot resnično in ste povsem otopeli (ob gledanju filmov o mučenju živali bi na primer ostali povsem neprizadeti), predvsem pa možgani delujejo neverjetno počasi. Izgorelost lahko torej povzroči, da nimate nikakršnega nadzora nad sabo več, kar za vaše življenje, če sodite med kraljice odločanja ali 'kontrol frikice', pomeni absolutno katastrofo, razpad sistema.

Če se dobro prehranjujete, skrbite za redno gibanje in dovolj počivate, spite ter se sproščate, je možnost izgorelosti veliko manjša. Če želite ohraniti samonadzor tudi v fazi izgorelosti, pa morate s svojimi možgani ravnati kot z vrhunskim športnikom. Nekatere študije namreč trdijo, da je samokontrola tesno povezana z ravnijo glukoze v krvi. Ljudje s hipoglikemijo (nizkim krvnim sladkorjem) naj bi pogosteje povzročali dejanja, kot so prometni prekrški, poneverbe, vse do požiga in javne masturbacije ter nasilja v družini. Vsak padec krvnega sladkorja seveda ne pomeni, da boste nenadzorovano zažgali hišo, a če imate nizko raven sladkorja v krvi in hkrati preskakujete obroke oziroma sprejemate slabe prehranske odločitve, ne boste imeli na voljo dovolj energije za svoje možgane. Poleg hrane na naše počutje seveda dobro vlivajo tudi gibanje, spanje in meditacija – že pet minut meditacije na dan lahko spremeni vaše možgane, če to počnete dosledno.

Sebi prijazni

Poznamo psihološki pojav, ki mu pravzaprav rečemo kaj-za-vraga učinek. To je tisto, kar se nam zgodi, ko svojo dieto odpihnemo že s krofom za zajtrk, nato pa si rečemo še: »Uh, kaj za vraga! Danes sem pač pod stresom ... kamor je šel bik, naj gre še štrik!« In si za kosilo naročimo velik krompirček in hamburger.

Kaj-za-vraga učinek se zgodi, ko gre za prehranjevanje, pitje in vsa druga dejanja, odvisna od moči volje. Ključ pa ni v tem, da nismo poskušali nadzorovati želje po tem, kaj bomo pojedli ali popili, temveč v tem, kako se na to, da nam je spodletelo, odzovemo. Ko so raziskovali pivce alkohola, so ugotovili, da bolj ko so se počutili krive zaradi prekomernega pitja prvo noč, več so popili v naslednjih dveh nočeh. Enaki rezultati so se pokazali pri študentih: strožji ko so bili do sebe, ker so zamudili rok izpita, bolj verjetno je bilo, da bodo zamudili tudi naslednjega.

Z drugimi besedami: bolj razumevajoči ko smo do sebe, več možnosti imamo, da prevzamemo odgovornost za svoje neuspehe, poiščemo rešitev ter popravimo situacijo. Če se imamo zaradi določenega neuspeha za brezupen primer zgube, pa bo naš prednostni cilj pomiriti te občutke v sebi, in ne to, da bi se iz teh izkušenj česa naučili. In tako potrošimo še več in več energije. Imejte se raje za prijateljico, ne bodite prestrogi do svojih dejanj ali nedejanj, sprejmite jih in tako boste tudi prej dosegli vse cilje.

Najboljši način, da nehate z vseh strani pritiskati nase, da zmanjšate stres velikih pričakovanj, ki jih gojite do samih sebe, je torej, da se nehate 'nategovati'. Še s psom (ki ga zagotovo ne bom imela!) ne bi nikoli tako ravnala, kot večino dneva ravnam s sabo. Nikoli si ne dam odloga, nikoli si ne dovolim ničesar preložiti na jutrišnji dan, žugam si s kazalcem, če mi kaj ne uspe tako, kot bi mi moralo. In če kdaj vendarle klecnem pod lastno težo in si na primer privoščim odmor ob neprimernem času, se že naslednji trenutek obtožujem do nezavesti.

Če se mi neki večer ne ljubi spisati niti članka niti pospraviti posode v pomivalni stroj in tega tudi res ne storim, na koga bo ta odločitev najbolj vplivala? Na moje počutje naslednjega jutra, ko se bom spet kruto obtoževala, medtem ko bom pisala članek, ki mu je že potekel rok oddaje, in to ob pogledu na kup umazane posode, zaradi katerega si ne bom mogla skuhati niti kave ...

Ampak zdaj, potem ko sem že zaključila ta članek, bi poskusila ravnati drugače! Predvsem bi poskusila na vse skupaj pogledati z drugega zornega kota, manj strogo in bolj popustljivo. Tako bom ravnala, če bom še kdaj v podobni situaciji: večer, ko ne bom delala, si bom vzela čas zase in morda za partnerja, popila bom kozarec vina, si privoščila kopel (sama ali v dvoje) ter s knjigo odšla zgodaj v posteljo. Uporabila bom moč volje, se ustavila za trenutek in si privoščila oddih, tako da se ne bom iztrošila in naslednji dan potem z izčrpanimi možgani ne zmogla niti stavka več. Ocenila bom, da je vreden tak večer, ko ne počnem ničesar 'pametnega', zato, da bom lahko 'pametna' (in predvsem učinkovita) naslednji dan. Članek bo, sem prepričana, napisan bolje in v veliko krajšem času, zajtrk si bom pripravila na edinem še čistem krožniku, ki ne čaka na vrsto za pomivalni stroj, kavo morda kar v papirnatem lončku, malo bom zamižala na eno oko, v sebi pa ostala mirna, saj bom s svojo čisto voljo moči sprejela to odločitev. In zelo vesela bom dejstva, da je moja rigorozna samokontrola vsaj za kanec popustila.

Vsi, ki letos pričakujete novoletna darila od mene, pa mi boste morali pogledati skozi prste. Ne grem po nakupih, saj pravkar preživljam abstinenčno krizo, če govorimo o nadzoru, v ogenj bom poslala moža in vas lepo prosim za razumevanje.

Pripravila: Nina Pretnar

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri