Dejstvo je, da so trenutno najbolj prodajane knjige na svetu kuharske in zvezdniki televizijskih oddaj kuharji, ki nas gurujsko vodijo in dajo nov smisel celo nedeljski goveji juhi.
V urbanih okoljih je pač trend, da se ob kavi pogovarjamo o drobnih skrivnostih kuharije, odkrivamo nove okuse, jih združujemo v navidezno nemogoče kombinacije, ter tako ustvarjamo vtis izbranega okusa.
Vedno bolj smo tudi ozaveščeni in se po najboljših močeh trudimo, da bi bile sestavine v našem loncu biološko oziroma organsko pridelane, najbolje kar na našem ali sosedovem vrtu, saj je tako tudi bolj ekološko. Spogledujemo se s podeželjem, s starimi načini prehranjevanja, in prav je tako, saj je znanstveno dokazano, da hitra hrana vodi zdravje v pogubo.
Pozorno ukvarjanje s hrano, predvsem s tisto, ki naj bi bila najbolj zdrava, pa pogosto izhaja iz različnih ideologij oziroma do njih vodi. Reklo Sem to, kar jem najbolje opisuje posebne prehranjevalne režime, kot so vegetarijanstvo, veganstvo, uživanje le presne ali makrobiotične hrane in podobno. Nekateri jim pripisujejo lastnosti sodobnih religij, saj posameznikom svojevrsten način prehranjevanja pomeni smisel življenja, združujejo se v interesne skupine, ki jih druži enak ali podoben pogled na življenje, predvsem na osnovi prehranjevalnih navad. Svoje početje pa dojemajo tudi kot edino pravilno.
Vendar pa je prehod od ozaveščenega prehranjevanja do obsedenosti oziroma odvisnosti z zdravo prehrano pogosto zabrisan. Zadnje se imenuje ortoreksija. Gre za motnjo hranjenja, najnovejšo v tem nizu, ki jo strokovnjaki obravnavajo šele dobro desetletje.
Lahko bi rekli, da gre za patologijo višjega družbeno-intelektualnega sloja, ki je, podobno kot pandemija debelosti, nastala v svetu izobilja, vendar iz povsem drugačnih razlogov. Medtem ko debelost in bulimijo povezujemo z nezdravo in predvsem visokokalorično prehrano, naj bi ortoreksija izvirala iz obsedenosti z ekološkimi oziroma kemično neoporečnimi, in tako torej najbolj zdravimi prehranskimi izdelki, ki so ta trenutek na voljo. Več o njej nam je pojasnila psihiatrinja in psihoterapevtka, asist. dr. Karin Sernec, dr. med., vodja Enote za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki v Ljubljani.
Kaj je torej ortoreksija?
Ortoreksija nervoza je obsedenost z zdravo, biološko neoporečno hrano. Prvi jo je leta 1997 opisal dr. Steven Bratman in jo opredelil kot patološko obsedenost z biološko čisto hrano, ki vodi do izrazitih prehranskih omejevanj. Obolevajo večinoma ženske v poznem mladostniškem ter zgodnjem in srednjem odraslem obdobju. V ozadju je izrazita potreba po nadzoru, pri čemer ni strahu pred debelostjo niti težnje po vitkosti, kar pomeni, da ne gre za moteno telesno shemo.
Ortoreksija vodi v izgubo družbenih stikov in k čustvenim motnjam, predvsem depresivnega in anksioznega tipa. Osebnostne lastnosti so podobne kot pri drugih motnjah hranjenja, izražajo se kot perfekcionizem, pridnost, storilnost in potreba po pohvalah iz okolice.
Meja med zdravjem in boleznijo
Zdrava prehrana je uravnotežena prehrana, kar pomeni, da v pravi meri vsebuje vse potrebne snovi za telo in je sestavljena iz najmanj treh rednih dnevnih obrokov. Najbrž ni naključje, da je najmanj motenj hranjenja prav v Italiji in Franciji, kjer hrana in prehranjevanje pomenita uživanje v druženju in nista nikoli povezana z napornimi in neprijetnimi temami. Gre torej za sproščenost, ki veliko pripomore k zdravemu načinu prehranjevanja.
»Težava se pojavi, ko za prehranjevanje in razmišljanje o njem porabimo veliko preveč časa, in tako ne zmoremo več učinkovito opravljati drugih vsakdanjih obveznosti. Prvi znaki, da je zdrav način prehranjevanja in življenja nasploh prešel v motnjo, so torej preveč časa, namenjenega prehranjevanju in pripravi obrokov, zmanjševanje družbene in družabne dejavnosti, kot je druženje s prijatelji, premalo časa za naše konjičke oziroma stvari, ki so nas prej veselile, ter celo depresija,« pojasnjuje asist. dr. Sernec.
Sklepamo lahko, da pretiravanje na kateremkoli področju nikoli ni zdravo ali funkcionalno, in torej ne more pripomoči k boljšemu telesnemu zdravju. Za zdaj podatkov o tem, ali pretiravanje z zdravim načinom življenja tudi dejansko vpliva na boljše telesno zdravje, ni, saj v raziskavo ni mogoče vključiti vseh tistih, ki ne iščejo strokovne pomoči.
Etnična motnja
Določeni načini prehranjevanja so zagotovo izkrivljeni in vezani na čas, v katerem živimo. Veliko vlogo pri tem igrajo ideal vitkosti, stigmatizacija debelosti, težnja, da imamo svoje življenje popolnoma pod nadzorom, torej tudi hrano, pretirana storilnost in tekmovalnost. Ni naključje, da sociologi in antropologi motnje hranjenja uvrščajo med etnične motnje. To so tiste motnje, ki nastanejo kot rezultat medsebojnega delovanja osebnostnih lastnosti, kot so perfekcionizem, marljivost, storilnost in potreba po pohvalah iz okolice, ter vplivov točno določenega družbeno-kulturnega okolja tako imenovanega razvitega sveta.
Številni ljudje, ki se pretirano zdravo prehranjujejo, pripovedujejo, da se odlično počutijo, ne obolevajo za virusi, obenem pa prisegajo tudi na avtosugestijo, se zanašajo na višje sile in podobno. Zdi se, da ortoreksija postaja način življenja, na katerega so posamezniki ponosni in ga ne skrivajo pred drugimi, kot je značilno za druge vrste motenj hranjenja. Prav nasprotno, o tem načinu življenja kot najbolj ustreznem želijo prepričati tudi druge, kot bi šlo za širjenje verskih naukov.
Asist. dr. Sernec pojasnjuje, da pri vseh oblikah motenj hranjenja razlikujemo dve fazi bolezni, in sicer fazo medenih mesecev, ko so osebe ponosne na svoje dosežke ter je njihova samopodoba navidezno in začasno boljša, zato ne iščejo pomoči, druga faza pa je faza dekompenzacije, ko izgubijo nadzor nad simptomi, kot so hujšanje, izločanje vseh 'škodljivih' snovi iz prehrane, bruhanje, pretirana telesna dejavnost, ter je njihova samopodoba izrazito slaba, prihaja do opuščanja družbenih stikov, upada storilnosti na vseh področjih ter razpoloženjskih motenj. V tej fazi je škoda vsekakor večja od koristi in osebe si želijo spremembe, zato poiščejo strokovno pomoč.
Živa M. Brecelj
fotografija Shutterstock
