Preobrazba, 1. del - Hočem nazaj svoje telo!

19. 10. 2010
Očitno me tudi materinstvo ni spravilo k pameti in sem še vedno pretiravala, da bi se lahko končno počutila dobro v svojem telesu. (foto: Fotografija Shutterstock.com)
Fotografija Shutterstock.com

Mama mia! Saj bi začela z mamica moja, vendar se mi zdi, da ne bi zadela bistva. Ker si ob vzkliku mama mia poleg vzdiha predstavljam italijansko matrono kot matico, ki ima pod nadzorom tako sebe kot svojo številno družino.

PETRA ARULA

Fotografija Shutterstock.com

? Preobrazba, 2. del - Hočem nazaj svoje telo!

No, očitno nisem matrona.

  • Ker moja družinica šteje le tri člane.
  • Ker (trenutno) nimam niti sebe pod nadzorom.
  • Ker k sreči nisem takooo zelo okrogla.
  • Ker matrona mojih težavic (odvečnih petih kilogramov in neoblikovanega telesa) sploh opazila ne bi. Ali pa bi si rekla – saj si ženska, kajne?

Pa preidimo k bistvu.

Pred letom dni in nekaj meseci sem postala mamica. S hčerkico sva zdaj že bolj ali manj utečen tim in trenutno se trudim sprejeti dejstvo, da jo bom kmalu pustila v vrtcu. In da imam končno čas, da spet nekaj storim zase. Za svoje telo. Da se vrnem v staro formo!

Nekaj zgodovine.

Prepričana sem bila, da bom najbolj fit nosečnica na svetu. Nisem bila!

Prepričana sem bila, da se bomo že prvi teden po prihodu iz porodnišnice z našim terenskim vozičkom veselo vzpenjali na Rožnik. Nismo se! Kako le, če sem se šele po 14 dneh po porodu z veliko truda in volje spustila po naših 120 stopnicah! In potem sem seveda hotela nadomestiti vse zamujeno in kar najhitreje izgubiti nosečniški trebuh, zato sem svoje sprehode daljšala in daljšala. Da mi je enkrat skoraj zmanjkalo mleka. In drugič moči, da sem naju komaj privlekla do doma. Ja, očitno me tudi materinstvo ni spravilo k pameti in sem še vedno pretiravala, da bi se lahko končno počutila dobro v svojem telesu. Čeprav sem bila noro utrujena.

Jeseni so se začele vadbe.

Sklenem, da bom hodila kar na dve vadbi za mamice z dojenčki, da bom hitreje fit. Pa sem hitro ugotovila, da je večina vadb takrat, ko moje dete spi. In tako sem obiskala prvo vadbo, ki nama je časovno ustrezala. No ja, tako brez kondicije pa spet nisem! Saj nisem prišla na krožek, temveč na telovadbo, kjer hočem švicati, špehec zamenjati za mišice in postati lepa in seksi mamica. Druga vadba z dojenčki, le pod drugim imenom, je bila nekaj podobnega. Saj razumem, vsak dojenček ima svoje potrebe, nekatere mamice so komaj rodile ali pa nimajo toliko kondicije, a zame je bila to le izguba časa in denarja, ne pa klesanje telesa.

In potem sem odkrila pilates za mamice, na katerem se res intenzivno dela. Vse mamice so bile strašno fit in motivirane. A kaj ko je bilo mojemu otroku med vadbo strašno dolgčas, in namesto da bi se ukvarjala z dihanjem in vadbo posameznih mišičnih skupin, sem mirila malo. In še pred koncem vadbe vsa rdeča od sramu 'ušla' s svojo glasno deklico v naročju.

Z novim letom začnem vaditi sama!

Obljubim si, da bom začela spet plesati. Flamenko in orientalske! Tudi joga bi mi koristila. Pa ob tem še kaj, kjer bi se pošteno prepotila. Gledam programe, urnike, načrtujem, se veselim – in z novim letom še vedno hodim le na sprehode z vozičkom. Preprosto nisem zmogla pustiti otročička doma le zato, da bi telovadila.

Hočem nazaj svoje telo!

Seveda tisto iz študentskih let. S sosedo, prav tako mlado mamico, sva spomladi nazadnje sklenili, da bova začeli teči. In res nama je uspelo – celo dvakrat! Zdaj je bilo dokončno jasno, da potrebujem ogromno motivacije in nekoga, ki namesto mene misli, koliko in kdaj bom vadila.

Odločila sem se za osebnega trenerja, ki me bo vodil, v sklopu programa Mobilni fitnes, ki me spodbuja s svojimi bonus točkami, če vadim, se sprehajam, baje celo s pospravljanjem nekaj naredim za svoje telo … Obenem pa moram biti dosledna pri hrani. Hitro sem se ujela, da kar naprej nekaj grizljam. In ker se mi ne ljubi ves čas zapisovati vseh teh grižljajev, kot zahteva program, se vmesnim prigrizkom raje odrečem. Odlično, deluje!

Poleg tega se moram tehtati in meriti enkrat na teden, kar je prav tako motivacija, da ne govorim o sporočilih na mobilniku in spletu, ki me nenehno opominjajo, da sem se odločila za spremembo. Ki jo lahko vsak dan, vsak teden spremljam na grafikonu.

Sem omenila osebnega trenerja?

Ja! Da bom končno spoznala, kje so moje meje. Da bom naredila maksimalno veliko v minimalnem času in z minimalno truda. Na treningih se zelo trudim, vendar se mi vedno zdi, da bi lahko naredila več. Če bi delala sama, bi si spet naredila več škode kot koristi.

Fitnes mi sicer nikoli ni dišal – in to sem ob prvem srečanju odkrito povedala trenerju. Da imam raje vadbo na prostem, da ne maram uteži in dolgočasnih vaj v fitnes centrih. A Janezov pogled in besede so bili jasni: »Za svoj cilj boš potrebovala fitnes dva do trikrat na teden! « Le pogoltnila sem slino in začela vaditi.

Motivacija za fitnes je vse večja.

Ker mi je trener že po prvi uri, ko je videl, kakšno je moje telesno stanje in koliko zmorem, obljubil, da bom imela po treh mesecih kondicijo iz študentskih let. Ker vadba v fitnes centru s trenerjem nikakor ni dolgočasna. Tudi kolesa, ki me nikamor ne pripelje, mi ni treba voziti – to raje počnem, da se pripeljem v službo, kolesarstvo na mestu pa ostaja tistim, ki imajo to pač radi. Delava maksimalno, kolikor on misli, da je dobro zame (meni se seveda še vedno zdi, da bi lahko naredila več). Ko sem mu neučakana omenila, da morava vaje za zadnjico potrojiti, me je le uslišal in lahko si predstavljate, kako me je naslednji dan bolela …

Ker sem v času svojih fitnes podvigov nehala dojiti ter so se zadevice tam zgoraj znatno zmanjšale in se iz konkretnih joškov povesile v čajne vrečice, sem si zaželela tudi več vaj za prsi. Janez mi je rekel, da bom z okrepitvijo mišic vse skupaj sicer malce dvignila, a takšnih, kakršne sem imela pri dvajsetih, ne bo več. Sama še vedno upam … in jih po prhanju z oljem, ki ga 'sunem' hčerkici, masiram 36-krat navznoter in 36-krat navzven – za krepitev, učvrstitev, zdravje in povečanje.

Trebušnjaki so seveda posebno poglavje. Ker jih res ne maram. Prvih nekaj mesecev po porodu sem sicer večkrat na dan izvajala vaje za trebuh, ki nam jih je pokazala fizioterapevtka v porodnišnici, potem pa sem nanje pozabila. No, ker trebušnjaki res nikoli niso bili med mojimi užitki, me je moral Janez dobesedno zvleči k nogam z vrvjo. Baje mišice krepim tudi, če se vlečem za vrv. Enkrat, nekoč … bo moj trebuh (le s trebušnjaki to ne gre, saj ti krepijo mišice, tek pa topi salo) morda spet postal trebušček. Če bom seveda pridno grizljala korenček namesto piškotov, če ne bom prelagala aerobne vadbe na naslednji dan in če bom krepila mišice s trebušnjaki.

Za pomoč pri svoji preobrazbi se zahvaljujem Mobilnemu fitnesu (www.mobilnifitnes.si) in osebnemu trenerju Janezu (www.otelo.si).