Preobrazba srca

Že nekaj časa sem težko shajala s sabo. Razdražljiva, zaskrbljena, napeta, kronično nezadovoljna ...

Preobrazba srca

Verjamem, da stvari in ljudje pridejo k tebi, ko jih resnično potrebuješ in te globoko v sebi ni več strah spremembe. In točno tako se je zgodilo. Dobila sem e-pismo, v katerem mi je kolegica priporočala, naj preizkusim terapiji Aktivno dihanje in Theta zdravljenje v holističnem središču Odprto srce v Šenčurju. Čeprav sem se pomoči prej vedno odrekala, bojevnica v meni je želela zmagovati sama, sem se naročila na zasebno seanso pri Borutu in Jani. Bil je pravi čas, bila sem že preveč utrujena od nenehnih notranjih bojev, vse skupaj je postajalo ena velika agonija.

Sprejela me je Jana in njena navzočnost me je takoj malo pomirila, čeprav sem prišla s srčnim utripom na najvišji frekvenci. Še vedno sem se bala doživeti nekaj novega, povrhu neoprijemljivega, nekaj, česar z glavo ni mogoče dojeti, če ne sodeluje srce, nekaj, kar me lahko morda celo spremeni. Uh, sprememb nisem nikoli marala. Prinašale so neznano in s tem negotovost, prižigale alarm za nevarnost ali, bolje, ne varnost. Se bom sprostila, bom lahko odprla srce?

Z Jano in Borutom se začnemo pogovarjati. Kakšne težave imam? Ne najdem miru, razdražljiva sem, po nepotrebnem se jezim na svoja otroka, včasih popolnoma nenadzorovano vpijem nanju (za kar najraje krivim hormonske motnje, a PMS pač ne traja ves mesec), brez razloga sem tudi zaskrbljena, kot bi ves čas čakala na najhujše, ne znam se sprostiti ...

Vse bolj pogosto mi tudi 'preskakuje' srce, uhaja iz ritma, kar čutim kot valujoče pospeške, ki niso prijetni in mi vzbujajo strah.

Pogovarjamo se še o mojem odnosu do partnerja in o starših. Govorim brez zadržkov, ko se slišim, ne morem verjeti, kako surovo iskreno, povem, kar tisti trenutek čutim ležati na duši. Ugotovimo, da se sploh ne počutim varne, pravzaprav nikoli. (In jaz sem mislila, da so spremembe v mojem življenju tiste, ki niso varne.) »Česa se bojiš?« Tega, da bi se komu od mojih najbližjih kaj zgodilo. »In kam bi se zatekla, če bi se to zgodilo?« K partnerju ... materi ... sestri ... »In če nikogar od njih ne bi bilo?«

Počasi dojamem, da se k sebi ne zatekam, da ne računam nase, da se ne počutim varne pri sebi. Zato sem si zgradila lažen milni mehurček, ki mi ga predstavlja družina, a ta se lahko kadarkoli razblini. Vzorec z Jano preveriva na telesni ravni, s stikom palca in kazalca, ki se z lahkoto prekine, če je odgovor ne; če je odgovor da, se ne razklene. Očiten ne – v meni ni občutka varnosti. Jani dovolim, da me energijsko 'poskenira' in potem poskuša to prepričanje zamenjati z nasprotnim: »V svetu se počutim varno.« Izgovorim stavek, drživa se za roke, miživa.

Najprej se ne dogaja nič, potem začutim težo, predvsem v glavi, kot da je ne bi mogla premakniti, čeprav tega niti ne poskušam ... Ko popusti, Jana nežno pove, da ji je uspelo. Na vrsti je moja razdražljivost, nepotrpežljivost do otrok, ki je verjetno posledica nečesa globljega. Med pogovorom se razkrije, da je jedro težave moje obžalovanje po burnem odzivu oziroma to, da svoje reakcije ne morem sprejeti, obsojam se, si zamerim. In če nečesa ne sprejmeš, tega ne ozavestiš in ne moreš spustiti iz sebe. Pomislim, da se včasih pozneje niti dobro ne spomnim svojih dejanj, verjetno jih odrinem nekam globoko vase, kjer me glodajo ...

Jana pravi, da jih ne sprejemam, ker verjetno ne sprejemam sebe. Preveriva s prstnim preizkusom, ki to potrdi. Vame poskuša naložiti prepričanje, da se sprejemam; a ko se drživa in miživa, se tokrat v meni nič ne dogaja. In tudi Jana reče, da ne gre, da bova poskusili drugače, da vzorci drug drugega 'izpodrivajo'. Očitno ima problem izvor drugje, na kateri drugi ravni. »Ali misliš, da te mama ne sprejema?« Ne, tega si ne mislim ... »Tvoje telo misli drugače,« reče, ko narediva preizkus. Zdaj najprej poskusi s trditvijo, da me sprejema mama, in ko se ta uspešno naloži, se počasi vame zapiše tudi ta, da sprejemam samo sebe. In vedela sem, da uspešno, saj sem spet čutila tisto enako težo, obenem pa sem nekje v sebi postajala lažja.

Ko Jana mene in mojo srčno čakro prepusti Borutu, mi on najprej ponudi zbirko kamnov: »Izberi si dva.« Nato se z njima v dlaneh uležem in začnem dihati, kot mi reče: skozi usta, dva vdiha, prvi v trebuh, drugi v zgornji del pljuč, in izdih. »Najdi svoj ritem,« pravi Borut, »poskusi se sprostiti, če gre, drugače tudi ni nič narobe ... Ti samo dihaj.« Od tu se vsega spominjam medlo oziroma se najbolj spominjam občutkov, bila sem v nekakšni zamaknjenosti.

Borut me vodi z besedami: naj poskusim čutiti, kako energija vdiha potuje skozi moje telo, posebej skozi srce, naj si jo zamišljam kot zlato rumeno svetlobo. Vpraša, ali čutim kaj posebnega, ali čutim kaj v rokah ... Nič, le moja glava je čisto prazna in obenem v njej čutim top, rahlo nelagoden pritisk. Z vdihom poskusim doseči to vibracijo, ki se zdi kot ujeta v moji glavi, da bi jo lahko z izdihom pospremila ven, iz sebe. Ko vdihnem, si zamišljam, kako me zlato rumeni valovi preplavljajo, in ko izdihnem, čutim, da odnašajo tisto neprijetno s sabo iz moje glave. Ko svetloba potuje skozi srce, pa se tam za trenutek ustavi in ga v popolnosti oblije. Tedaj se začnejo tresljaji, najprej v rokah in pod kolenoma, potem po vsem telesu. Počutim se, kot bi me nekdo priklopil na elektriko, vendar občutek ni neprijeten, čeprav nad dogajanjem nimam nobenega nadzora. Borut me vpraša, kakšne barve je energija mojega višjega jaza ... Rdeča.

Čutim, kako se rdeči val usede v moje telo in obmiruje. V glavi še vedno čutim pritisk in slišim brnenje, pomislim, da to ni moje in da bo odšlo z izdihom, vse drugo je neverjetno lahko. »Kako se počutiš?« »Lahko.« Res, kot da nimam teže, hkrati pa čutim vsako celico telesa. Borut reče, naj zdaj začnem dihati naravno, preideva v drugi del seanse, fazo sproščanja. (V prvi, aktivni fazi sem poganjala tok energije v sebi, ga ozaveščala, v tej, zdravilni fazi pa vibraciji, ki sem jo zaznala in kar sem jaz, dovolim, da me zdravi.) Počasi se neham tresti, občutek lahkosti in lebdenja pa se še okrepi. »Vse je v redu,« rečem, ne da bi hotela. In stavek ponovim, ker se mi zdi, kot da ni prišel iz mojih ust, kot da ga ne nadzorujejo možgani.

Čutim olajšanje, absolutno olajšanje. In mir, popoln, neoporečen mir. Moje telo je peresno lahko, v srcu pa čutim mir s težo. Tako težek je, da se ga ne da več nikamor premakniti, nikoli. Zaželim si, da bi res ostal za vedno. Na koncu se Borut dotakne mojih stopal, da se vrnem 'na zemljo'. Vpraša me, ali sem pripravljena odpreti oči, a ne morem, ne še. Mižim in uživam v občutkih čiste radosti. Ko se končno usedem, se počutim, kot da nisem na zemlji. Vse se namreč zdi nezemeljsko tiho in mirno. Pogledam Boruta in mu še enkrat povem, da je vse v redu. Nimam se česa več bati, vsa moč je tu, v meni. Vsa majava vstanem in mu želim vrniti kamna, a pravi, naj ju obdržim in polnim s svojo energijo.

Odkar sem bila pri Jani in Borutu v njunem Odprtem srcu, se počutim drugače. Veliko bolj se zavedam nekaterih svojih 'vsebin' in dobila sem potrditev, da je moja intuicija res močna, zato ji zdaj popolnoma zaupam, kar me dela mirnejšo. Vsak dan se vsaj za deset minut uležem na posteljo in diham aktivno dihanje. Tako hranim ta mir, ki se je naselil v mojem srcu. Ko meditacijo zaključim z naravnim dihanjem, ozaveščam prepričanji, ki sva ju z Jano 'naložili' vame ...

Do sebe nisem več tako kritična, dojemam se mehkeje, nežneje, s kančkom neresnosti. In medtem ko sem prijaznejša do sebe, postajam prijaznejša do drugih. V vsakdanjih situacijah me sicer še vedno prime, da se odzovem po stari navadi, pa vendar je nekaj novo. Ne občutim več težkih občutkov, ki sem jih prej, in tudi če zavpijem, se zdi, kot da ne mislim čisto zares, saj v sebi ostajam čudno mirna.

Zadnjič sem se zbudila sredi noči in pričakovala tesnobo, staro znanko, ki sta ji noč in njena moč prej vedno dodali še več zanosa, da me muči z vprašanji, kdaj in komu se bo morda že jutri kaj hudega zgodilo ... Pa je ni bilo! Mirno sem zaspala nazaj, medtem ko se mi je v glavi ponavljal stavek, da je vse v redu (čez dan je že postal moja 'mantra'). Zdaj vem, da sta mi Jana in Borut le pomagala, da si znam sama še bolje pomagati.

In kako me doživljajo drugi? Partner pravi, da sem končno 'doma', da se zdim manj odsotna oziroma bolj prisotna, starejša hčerka pa mi je predvčerajšnjim rekla: »Mami, a ti nisi več zelo živčna?« Mogoče je to še najboljši opis spremembe, ki je opazna navzven, a se je zgodila globoko v meni, ko sem v Odprtem srcu zaznala in ozavestila to tujo, ne mojo energijo v sebi, nepotreben balast okoli svojega srca, ki se bo počasi odluščil in bo lahko ostalo le čisto jedro mene same.

Mojca Zemljak

Odprto srce je holistično središče zdravilstva ter duhovnega prebujenja in vzpona, kjer je mogoče izkusiti tisto, kar te pripelje do lastnega bistva.

• Bistvo Theta zdravljenja je v naši notranji moči in zmožnosti ljubiti samega sebe. V grobem gre za energijsko čiščenje za nas negativnih prepričanj, pri čemer terapevt koristi stanje theta možganskih valov (ki jih telo vzpostavi tudi med REM-fazo spanja) za spremembe na telesnem, čustvenem, celo genetskem nivoju, da lahko živimo radostno prihodnost.

Aktivno dihanje je vodena meditacija, ki temelji na skrajno preprostem, a globokem zavestnem dihanju po starodavni pranayama jogi. Namenjena je predvsem samozdravljenju na vseh nivojih, fizičnem, čustvenem, umskem in duhovnem. Lastno energijo nam pomaga zaznavati kot vibracijo ter prepoznati in razlikovati tujo, v nas ujeto energijo, ki jo z dihanjem ljubeče izpuščamo. Učinki so tako močni, da že po prvi seansi vemo, da je to prava stvar, poleg dolgoročnega vpliva na naše zdravljenje ob rednem izvajanjupa smo deležni tudi takojšnje sprostitve, bogatejše zaznave, energetske napolnitve. Več o srčni pomoči in samopomoči na http://odprto-srce.si.

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri