Se zaradi nenehnega obremenjevanja s hujšanjem redimo?!

11. 12. 2017

To je ena od teorij zelo zanimivega dela z naslovom Dictature des régimes: attention! (Diktatura diet: pazite se! ), ki je pravkar izšlo v Franciji (v slovenščino še ni bilo prevedeno).

Elle se je pogovorila z avtorjema: z Jeanom-Philippom Zermatijem, nutricionistom in vedenjskim terapevtom, ter z Gérardom Apfeldorferjem, psihiatrom.

Ljudje še nikoli niso imeli toliko informacij o prehrani, hkrati pa še nikoli niso bili tako obsedeni s svojo težo. Kako bi pojasnili ta paradoks?

Jean-Philippe Zermati: Diktatu lepote (treba se je ustrezno prehranjevati, da bomo vitki) se je zdaj pridružil še diktat zdravja: treba se je zdravo prehranjevati, da bomo dolgo živeli. Kako naj torej jemo, ne da bi bili pod stresom? Opotekamo se pod težo nasvetov nutricionistov: treba je pojesti 5 sadežev na dan, zaužiti 1.800 kalorij . .

Te epidemiološke ‘temeljne resnice’ pa v resnici ničesar ne povedo posamezniku. Tisto, kar velja za vse, ne velja za vsakogar. In, kar je še hujše, nekatere od teh zapovedi so celo zgrešene: treba je zaužiti 3 obroke na dan, 25 % vseh v dnevu zaužitih kalorij naj vsebuje zajtrk . .

Ta pravila nimajo nobene znanstvene osnove. Pa vendar se danes večina zanaša bolj na lastno glavo kot na telo. Ta umski nadzor nad prehranjevanjem, ki mu rečemo tudi ‘kognitivno omejevanje’, je resnična bolezen naše civilizacije!

Gćrard Apfeldorfer: Ta odnos ustvarja prehranske nevroze. Naš cilj ni več, da bi se okrepčali, temveč da bi vase vnesli hranilne snovi in vitamine, pri čemer pozabljamo, da je bistvo hrane, da je hranilna. Bulimiki se raje pitajo z zelenjavo oziroma s hrano, ki ima malo kalorij, pa četudi je brez okusa. Torej ima občutek sitosti določeno čustveno komponento. Če so nesrečni, ker so se preveč najedli, bi najraje začeli znova . . zato se vržejo na prvo čokoladno tablico, ki jo zagledajo.

Včasih skorajda ne vemo več, ali bi v pogrinjek vključili pribor za sladico 

Jean-Philippe Zermati: Soočene z grožnjo debelosti in da bi se izognile očitkom, da niso ničesar ukrenile, so se oblasti lotile kampanj informiranja o prehrani, pri katerih so se jim pridružile zdravstvene ustanove in mediji.

Vse to je rodilo bojazni in spodbudilo ‘policijo za prehrano’: v nekaterih evropskih državah so v srednjih šolah na primer prepovedani avtomati s prigrizki. V luči tega novega prehranskega puritanstva pa se agroživilska industrija z vedno novimi, slastnimi izdelki ni odrekla igranju na karto prepovedane skušnjave . .

Naša glava tako koleba med ‘zdravimi’ živili in med slastnimi ‘svinjarijami’, da pozabljamo na resnične potrebe svojega telesa. Vsak dojenček ve, kaj in koliko mora pojesti, mi pa smo žal popolnoma zmedeni.

Gćrard Apfeldorfer: V naši družbi, kjer se prenašanje védenja o hrani iz generacije v generacijo izgublja, se bodo morali ljudje ponovno naučiti zaupati samim sebi: naši možgani namreč služijo tudi uravnavanju teka in posredujejo želje po živilih, ki jih potrebuje telo.

Ali lahko vsakdo shujša?

Jean-Philippe Zermati: Svojega telesa ne moremo vedno oblikovati po svojih željah. Vitkost torej ni stvar volje! Vsak posameznik ima določeno uravnoteženo težo in njegov organizem sam uravnava, koliko hranljivih snovi bo v sebi zadržal, da bo to ravnotežje ohranil.

Nekateri tako ne morejo nikdar shujšati za dlje časa, toda to še ne pomeni, da niso zdravi. Čez dvajset let bodo nova zdravila ali razvoj genetike morda omogočali tudi umetno znižanje te uravnotežene teže, a do takrat se bodo morali tisti bolj okrogli naučiti sprejemati sami sebe, kar je trenutno seveda zelo težko.

Gćrard Apfeldorfer: Alkohol, tobak, nasilje . . Do teh oblik vedenja, s katerimi bežimo pred težavami v življenju, je družba vedno manj strpna. Prehranjevanje tako ostaja najlažji način za lajšanje stresa! Težava večine oseb z odvečnimi kilogrami je torej duševnega in ne prehranskega izvora. V njihovem primeru so diete popolnoma neučinkovite – tisti, ki skrbijo za njihovo zdravje, bi zato morali najprej poskrbeti za njihove duševne potrebe.

Kako lahko, razen z vadbo, poskrbimo, da bomo dobro jedli in se pri tem ne redili?

Gćrard Apfeldorfer: Edini naravni način je, da se ponovno naučimo prehranjevati skladno z občutki lakote in sitosti. Poslušanje svojega telesa zahteva trud: moramo se izogibati prehranjevanju med delom, vzeti si moramo čas za prebavo . .

Nobena jed sama po sebi ni redilna, ne pica ne čokolada, a treba je znati uživati v zmernih količinah.

Bolj ko je neka jed hranilna, počasneje jo moramo jesti in biti pri tem pozorni na trenutek, ko bomo začutili, da smo siti. To je tisto, kar moramo naučiti tudi svoje otroke, torej ne zgolj to, da je določeno živilo zdravju koristno, drugo pa zdravju škodljivo.

Jean-Philippe Zermati: Če sedimo za mizo z ljudmi, ki so nam simpatični, hrano lažje prebavimo. Zelo resno mislim. Prehranjevanje je namreč nekaj družabnega in veselega. Pozabiti na to bi bilo lahko smrtonosno. Francozi na primer že od osemnajstega stoletja in pojava gastronomije bolj kot zdravnike poslušamo svoje brbončice.

Zdi se, da nas ta hedonizem dobro varuje pred epidemijo debelosti. Anglosaksonci, ki so gojili vizijo o pravilni prehrani, so veliko bolj na udaru. Danes nevarnost, ki prihaja z druge strani Atlantika, ni hitra hrana, temveč ta znanstveno prehranska vizija, ki nam zapoveduje celo užitke.

Fotografije: Profimedia

Preberite še: → Joga položaj, ki bo ublažil menstrualne bolečine

Priporočamo tudi: → 5 nasvetov za vitkejšo postavo, ki jih lahko uporabite vsak dan

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc