Ste dovolj zen? Poskusite korak za korakom

14. 5. 2015
Ste dovolj zen? Poskusite korak za korakom (foto: Fotografija Shutterstock)
Fotografija Shutterstock

Zen je beseda, ob kateri me neprijetno oblije. Zaskrbljeno se opazujem – sem zen, sem dovolj zen? Se energija pretaka skozme, sem umirjena, sprejemam? Diham s trebuhom, imam svoj fokus in iščem višjo stopnjo duhovnosti? Ne, sploh ne. Zenovska sem toliko, kolikor imam dela, denarja, dobrega počutja, prostega časa in zdravega otroka, v večni kombinaciji s pomanjkanjem spanja, izgubljanjem boja z gubami in skrito željo, da bi obstajalo stikalo, s katerim bi prižigala in ugašala svet.

Je kdo omenil stres?

Večina ljudi se strinja, da je stres preveč stresen, da bi ga lahko mirno prenašali v svojem življenju, zato obstaja na tisoče načinov, kako ga zmanjšati, odpravljati, se mu izogniti in ga pretvoriti v zenovska stanja. Na vsakem koraku vam nekdo kaže, kako se to počne – nekateri si prižigajo cigarete, drugi goltajo čokoladne bombone, ljudje športajo, hodijo v gore, se ljubijo, zapojejo kitico ali dve, prižigajo kadila, meditirajo ... Vse za zen, zen je moderen! Ves svet bi se rad valjal v zenu, od kod potem vse te vojne? Pustimo ...

Izbira je velika in zares imate smolo, če se nikjer ne najdete. Prav to se je zgodilo meni. Ne vem, kaj točno me je zmedlo pri iskanju zena, morda je bilo le to, da sem ga tako besno iskala z očitno nepravimi pristopi. Kakorkoli, nikoli nisem (bila) zen. Jaz ne. Sem velemojstrica paranoje, nič mi ne sme uiti, ničesar ne smem zamuditi, sicer lahko, saj veste, prezrem kakšno zaroto, ki jo svet pripravlja proti meni.

Vse moram nadzorovati in vse moram postoriti sama, saj bi kdo drug lahko nemarno posesal, površno obrisal prah ali pozabil kupiti mleko, če me razumete. Pravzaprav imam samo dvojno delo, če sem zen, zato me pustite pri miru, da se po cankarjansko razsujem do konca, ker je stres moj način življenja.

Kako noro pretiravam v svojem drvenju, mi je dokončno pokazal lanski veseli december, ko sem se v božični histeriji nenadoma zavedla, da vsega tega ne zmorem več. Bilo je pasje mraz, ko sem kupovala novoletna darila, cene so mi začele migetati pred očmi, vrečke so primrznile na zapestja in povzročale bolečino.

Pohlevno sem pristopicala v knjigarno, okoli sebe razprostrla svoje nakupe in poskušala najti nakupovalni seznam daril, brez katerega nisem bila več sposobna kupiti niti svinčnika. Vsakdo bi mi lahko ukradel vrečko ali dve z darili, pa ne bi niti opazila, verjetno bi v tisti histeriji celo komu izročila denarnico, če bi me vljudno prosil, ampak zgodilo se mi je nekaj čisto drugega.

Razsvetljenje

Kar naenkrat sem se zavedla, da stojim pred ogromnim kupom knjig z očarljivim naslovom K**c gleda. Huhu, haha, ušel mi je razigran krohot, stresla me je elektrika, v stotinki sekunde se je vse za naprej in nazaj sestavilo v celoto, morda celo v prvo, primitivno obliko zenovskega občutka!

K**c gleda je točno ta rešitev, ki jo zalezujem in potrebujem za doseganje zena v vsakdanjiku in ki se mi zdaj ponuja v preprostem priročniku. To je stavek, ki bi ga rada imela večkrat na jeziku, tudi če ga ne izgovorim. Na platnicah knjige je še pisalo, da je filozofija K**c gleda duhovna pot najvišje modrosti, zato sem hlastno kupila kar dva izvoda. Bilo je, kot bi končno našla tisti par čevljev, tiste kavbojke ali tisto rdečo šminko.

In potem imaš knjigo, celo dva izvoda, ki te predrzno naskakuje z naslovom, te dobesedno gleda in te izziva, pa še kar mencaš, preden jo odpreš. Strah pred spremembo, vzorec? Pa ga premagajmo, tudi zato smo se rodili, kajne? Preberem prve strani in izvem, da so stvari vendarle tako preproste: ljudje se, bolj kot je potrebno, navezujemo drug na drugega, na živali, na predmete, nepremičnine in celo na pojave, kot je vreme.

Vse, na kar smo navezani, se bojimo izgubiti, zato v nas narašča strah, ki rojeva napetost, zakrčenost, nesproščenost ... Prepričani smo, da moramo imeti snežno belo perilo, nadpovprečne otroke, kariero, ki nam jo vsi zavidajo, avto, zaradi katerega sosedje zelenijo, imenitno hišo, jadrnico, mladosten videz, vitko postavo in lasten zelenjavni vrt z ekološko pridelano solato. Zraven obvezno sodita še bleščeč nasmešek in vtis, kot da je vse mačji kašelj.

In nenadoma avtor zastavi vprašanje, ki se mu moderna družba ves čas spretno izogiba – je vse to, za čemer se ženemo, res pomembno? Je pomembno kaj drugega? Kaj naj bi to bilo? Koliko tega? Če tega še ne veste, pa samo slutite, da bi radi kaj spremenili, si za začetek recite: »K**c gleda.« Recite, naj k**c gleda vaše račune, vašega šefa, službo, moža, starše, kredite, diete, pilates, celulit, gube, botoks in še zen povrhu. Sliši se zapeljivo, vendar je neskončno težko. Sem poskusila. Z navdušenjem, a tako plaho in tiho, da sem se komaj slišala. Ustrašila sem se, da bi me kdo drug res slišal in vedel, da mislim resno.

Vendar se ne dam. K**c gleda je stavek, ki ga iz dneva v dan osvajam, in sem ga popolnoma prilagodila svojim pogledom na svet, čeprav bi bilo bolj učinkovito, če bi pogled prilagodila stavku. Delam zelo majhne korake in od sebe ne pričakujem preveč, še manj pa od sveta, kar je prelomno.

Na primer, vsaj trikrat na dan pobiram kakce za svojima psoma, pa mi nikoli nihče ne prinese šopka rož ali me nagradi z aplavzom. Ko enkrat na leto nimam s seboj plastične vrečke, bi me kdo od mimoidočih najraje križal. Še pred dvema tednoma bi se opravičevala, šla domov po vrečko, zdaj pa rečem k**c gleda, se zgodi. Trudim se, vendar danes ni šlo, konec koncev pa bo ta bobek v dveh dneh pognojil zelenico, na kateri se otroci tako in tako ne igrajo. Kdor šteka, šteka, kdor ne, pa ne. K**c gleda.

Naravno do zena

Morda to ni oblika zena, ki si jo predstavljate zase, a zame nekako deluje. Ko si dovolim reči k**c gleda, postanem zen, skozi mene se lahko vse energije pretakajo tukaj in zdaj, pa še režim se, ko vidim zgroženost na obrazih drugih, ker se to, tudi zaradi recesije in globalnega segrevanja, ne spodobi.

Grozno sem nesramna, res, ampak k**c gleda! Sumim, da do tega po naravni poti prideš tako, da se postaraš, vendar se meni mudi že danes – zen je pač in, hihi. Seveda je vsak moj drugi dan v svoji stari stresni maniri, ko tečnarim zaradi madežev na perilu in pasjih dlak na kavču, pa kaj potem! Lahko rečem k**c gleda in si dovolim tistih nekaj ščetinic, ki me do naslednjega sesanja že ne bodo ubile.

Katja Golob

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc