Telovadba za možgane ali kako sem našla svoj notranji kompas

Prišel je trenutek, ko sem morala nekaj ukreniti, drugače bi se mi v glavi zrušil sistem. Življenje mi je uhajalo iz rok in bežalo mimo, kot bi bila na vlakcu smrti.

Telovadba za možgane ali kako sem našla svoj notranji kompas - Foto: Shutterstock.com

Usklajevanje materinskih in službenih obveznosti res ni od muh. Doma sem mama, ki misli na službo, v službi redaktorica, ki misli na otroka, v moji glavi pa nastaja en sam velik cirkus. V enem od mojih običajnih delovnih dni bi me videli z eno roko mlatiti tipkovnico, da mi iz e-nabiralnika ne uide avtorjevo vprašanje z rdečim klicajem, z drugo iz torbice vleči cvileči telefon, ker je dragi pozabil, katera živalca v vrtcu predstavlja garderobno omarico najine hčere, z enim očesom istočasno buljim v rdečo čačko, s katero sem spremenila naslov nekega članka, zdaj pa je naši tehnični urednici skupaj z mano ne uspe razvozlati, z drugim očesom v rokovniku preverjam, ali nima najina prvorojenka prav danes zobarja, v naslednjem trenutku že grdo gledam napake v prispevku, ki je imel rok za oddajo v prejšnjem stoletju ... v želodcu pa se mi za presežek dela še pajčevina, ker sem pozabila jesti. Naj se človeku ne zmeša?! Že ko to pišem, mi srce divja, kot bi tekla za cooperjev test!

Prvič me je resno zaskrbelo, ko sem pozabila na prijateljičin rojstni dan. Ko sem jo povabila na kavico, je frkala nos, pa mi žarnica še ni zasvetila. Ob njenem vprašanju, kaj počnem za vikend, se nisem spomnila, kateri dan v tednu je, v bistvu tisti hip nisem vedela niti, kateri mesec je. Ob pogledu skozi okno sem uganila, da je pomlad, nato se je v mojem spominu vse sestavilo nazaj po principu pazlov. Ampak občutek njegove prerešetanosti je ostal ... Ta vlak ne pelje nikamor, tukaj izstopim! Ko sem se za to dejanje resnično odločila, sem po naključju izvedela za Brain Gym®. Čeprav v naključja sploh ne verjamem, neka prijateljica mi je nekoč rekla, da jih ni, da že ta beseda pomeni, da je vse – na ključ.

V stresni situaciji

K Barbari Globočnik, inštruktorici Brain Gyma®, sem prišla odločena, da ustavim ta svoj brzi vlak na poti v prepad. V začetnem pogovoru mi razlaga: »Zaradi stresa začnemo delovati na ravni varovalnih instinktov, na vsakdanje življenjske situacije se namesto razumsko odzivamo čustveno, impulzivno; slabše se sporazumevamo, smo neučinkoviti, ne dosegamo delovnih rezultatov ...« Nato mi reče, naj se z vizualizacijo spravim v svoj stresni položaj. No, tu pa me čaka presenečenje. Bolj ko poskušam v mislih zaigrati v svojem vsakodnevnem filmu kaosa, bolj me nese drugam. K težavam, ki sem jih potisnila na stranski tir, pa vem, da bo moja lokomotiva pod določenimi pogoji spet iztirila zaradi njih.

Mižim in imam čisto prazno glavo, že hočem Barbaro prositi za pomoč – lahko bi mi pomagala z igro vlog – takrat pa mi začne srce hiteti, roke so mehke, po tilniku se sprehajajo mravljinci, po čelu pot ... Sem na letališču, za prestop z enega letala na drugega imam na voljo le uro in pol, jaz pa pred sabo vidim eno samo meglo. V njej se izgubljajo tekoči traki in table z oznakami, iz nje pa se mi bliža strašna množica, za katero se zdi, da me bo požrla. Kako bom urednici razložila, da mi ni uspelo priti na tiskovno konferenco v Köbenhavnu, ker sem otrpnila v strašni stavbi frankfurtskega letališča? Ta misel mi utrip še dodatno navije.

Zdaj stojim sredi dogajanja kot ena izmed tabel, ne vem, kam moram, ničesar ne vidim, srce buta v grlu, grabi me panika. Želim se zbuditi iz te nočne more, zato pogledam Barbaro, ona pa mi reče, naj opišem, kaj sem čutila. Povem ji o tesnobnih občutkih. »Ali lahko oceniš ta stres na lestvici od ena do deset?« vpraša. »Sedem,« sploh ne pomišljam. »Ko smo pod takšnim stresom, naši možgani delujejo samo še za preživetje, in sicer s spodnjim delom oziroma možganskim deblom, ki s pomočjo avtonomnega živčnega sistema samodejno nadzoruje nujne telesne procese – srčni ritem, dihanje ...« razlaga in mi ponudi list papirja; pravi, naj zapišem svoj cilj – kako bi se rada počutila. Zapišem: »Znotraj velikih stavb ostanem mirna. Počutim se samozavestno in sproščeno.«

Na startu

Barbara mi zdaj ponudi kozarec vode in razlaga: »Skozi življenje pogosto začnemo delovati samo z eno stranjo možganov, s prevladujočo, kar pomeni stres, vaje Brain Gyma® pa skrbijo za usklajeno, uravnoteženo delovanje obeh polovic in aktivno, učinkovito uporabo vseh možganskih delov.« Naredim požirek vode, to pa je na moje presenečenje tudi prva vaja iz sklopa štirih vaj PACE, ki se izvede kot priprava na uravnoteženje.

Zakaj voda? »Naši možgani vsebujejo 85 odstotkov vode, in če je naše telo dehidrirano, začne črpati iz največjega zajetja znotraj sebe ... Možgani se tako skrčijo in ne morejo več dobro opravljati svojega dela. Na srečo že kozarec vode reši takšno zagato. Poleg tega je voda bistvena za naše miselne procese, ki se v možganih izražajo kot kemični procesi: ob naši misli se oblikuje posebna kemikalija, nevrotransmiter, ki to informacijo prenese ustreznim nevronom, za hiter in kakovosten prenos pa je bistven tonus membrane, ki ga voda vzdržuje,« mi razloži, na koncu pa še povzameva: z vodo si bom lažje zapomnila informacije in jih spet priklicala v zavest, bolj zbrana bom, stres se bo sprostil, sporazumevanje bo boljše. Pri naslednji vaji, ki se imenuje Možganska gumbka (tako kot Voda spada med vaje za energijo in pozitiven odnos) in uravnoteži limbični del in frontalni reženj, tako da so naše misli jasnejše, se mi uspe z eno roko na trebuhu, z drugo pa pod ključnico v dveh minutah znebiti vsega še obstoječega miselnega plevela.

Pozabim na cel Triglav umazanega perila doma in tekstov v službi. Po tej vaji pride na vrsto Križno gibanje. Gre za eno od vaj gibanja prek telesne sredine, da urimo spretnosti, potrebne za lahkotno in bolj usklajeno gibanje v levo in desno. Spodbuja delovanje oči in ušes ter obeh polovic možganov in telesa. Z levim komolcem se dotaknem desnega kolena, z desnim levega ... u, kot na aerobiki, le da me tokrat ni treba siliti k delu. Tej vaji sledi še Vaja za povezovanje in umirjanje, ki je sestavljena iz dveh delov – prsti rok se v prvem delu prepletejo, v drugem se dotikajo z blazinicami, kar me spomni na svoje poskuse uničevanja živčnosti pred izpiti na faksu.

Proti cilju

Barbara mi pokaže na plakat z ilustracijami vaj – med 26 gibalnimi aktivnostmi Brain Gyma® naj si zdaj eno izberem. Na nezavedni ravni naj bi zaznala, kaj potrebujem za svoje uravnoteženje. Odločim se za Vesoljska gumbka, eden je na trtici, drugi na obrazu, ki možgane spodbujata, da se osredotočijo in prizemljijo (zanimivo, če pomislim na svoje počutje na letališču), spodbudita zaznavanje globine in vidnih povezav (morda bi potem lahko razbrala oznake na terminalu 2), omogočata tudi nadomestitev zavestnega odzivanja z intuicijo in naučenim, pa sproščenost ...

Mislim, da sem res vedela, kaj potrebujem. Za naslednjo vajo izberem Zemeljska gumbka, ki delujeta podobno kot prejšnja, krepita pa tudi umsko budnost. Da se končno zbudijo moji možgani na tistem prekletem zakletem letališču! Čisto na koncu terapije mi Barbara naredi vajo za poglabljanje občutkov – reče se ji Gumbka za pozitivno mišljenje. Po njenem čudežnem pritisku nanju postanem čisto mirna, krotka, skorajda odsotna, zamaknjena, kot v alfa stanju, in se moram potem na silo spraviti nazaj v ta svet. Reče, naj se zdaj poskušam vrniti v situacijo na letališču ... a jaz je nikakor ne morem priklicati v spomin.

Je bil želeni cilj že dosežen? Ne morem obuditi svoje stresne situacije, počutim se mirno in sproščeno. »Kolikokrat pa bi morala še priti, da bi novi občutki trajali?« vprašam. »To je čisto odvisno. Če boš pridno delala 'domačo nalogo', torej vaje izvajala še sama, bodo občutki ostali še vsaj tri tedne zasidrani in morda sploh ne boš potrebovala dodatnega balansiranja; če bi se ti pojavil še kakšen neprijeten občutek v povezavi s situacijo, pa prideš na ponovno uravnoteženje.«

Moj eksperiment

Zdaj torej potrebujem preizkus, izkušnjo v kakšni gigantski stavbi. Nisem dolgo čakala, dva tedna pozneje me je dragi presenetil s podaljšanim vikendom na Krku, kjer je rezerviral največji hotel, sestavljen iz treh zgradb, v glavnem – popoln labirint za moj eksperiment! Ko smo se prvi večer usedli k večerji v hotelski restavraciji, je najina najmlajša ugotovila, da je njen Dojenček ostal lačen v sobi, in se iz sočutja ni hotela dotakniti hrane.

V normalnih okoliščinah ne bi nikdar popustila njeni trmi, toda zdaj sem potrebovala točno to situacijo, vzgoja bo na vrsti drugič! Na avanturo z dvigalom, iz katerega bo treba prestopiti v drugo dvigalo in iz tistega v še eno, tokrat ni krenil očka, kar mamica je v njem hrabro pritisnila na tipko, za katero ni bila niti približno prepričana, da jo bo prepeljala do točke B. In kje sta šele točki C in D? Izkazalo se je, da sem se res izgubila, saj so bile ob izstopu okoli mene jare kače hodnikov in številke sob, ki še zdaleč niso bile v sorodu z našo. Moj običajni scenarij se začne pisati, čutim, kako me zaliva pot, hodniki se vrtijo kot v kakšni znanstveni fantastiki ...

Za hip se mi zazdi, da sem na vesoljski ladji, takoj nato pa mi asociacija v spomin prikliče Vesoljska gumbka. Ko se vaje lotim sredi hodnika, me imajo hotelski gosti nedvomno za vesoljko, a se kljub začudenim pogledom ne pustim motiti. Počasi se pomirim in zlepa spomnim navodil dragega. »Priti moraš do recepcije, mimo recepcije greš za ovinek do naslednjega dvigala ...« Aha, do pritličja bi morala, jaz sem se odpeljala v prvo nadstropje! Vrnem se v dvigalo, potem pa vse lepo steče: uspe mi priti do sobe, vzeti lačno igračo in se vrniti v restavracijo, še preden s samopostrežnih miz izginejo zadnji biološki odpadki.

Na cilju sem vsaj tako srečna kot moja mala, ki zagleda svojega sestradanega Dojenčka, doživljam zen in nirvano, oboje hkrati, zraven se sili še supermenski občutek, da zmorem vse na svetu, če sem takole premagala to velikansko pošast! »Se pravi, da mi zdaj ne bo več treba risati zemljevida do ženskega veceja, ko bova nekje na novo?« me draži dragi, ko mu vsa visokoleteča povem še zadnje detajle svoje izkušnje od točke A do točke, kjer sem našla svoj notranji kompas.

Barbari se bom verjetno vrnila, da na­rediva red še v kakem drugem predalu v mojih možganih ter da počistiva in pospraviva še kakšno težavo, na kateri se je nabralo preveč prahu. Opažam pa, da zdaj, ko pridno delam vaje, tudi moj vsakdanji stres nima več moči, da bi me porival po divjih, smrtonosnih tirih. Še pravi čas se ustavim in umirim, nato pa polna poleta nadaljujem pravo pot. Za rešitev vseh tegob obstajajo gumbki!

Kje, kdo, zakaj?

• Program urjenja možganov se uporablja že v več kot 80 državah in velja za varno, učinkovito in inovativno metodo na področju izobraževanja in osebnostnega razvoja. Sprva je bil namenjen otrokom in odraslim z učnimi težavami, danes ga uporabljajo ljudje vseh starosti za reševanje težav ali spodbujanje lastnosti, ki bi jim lahko olajšale življenje in ga naredile kakovostnejšega.

• V Sloveniji se Brain Gym® še vedno največ izvaja v šolah: za boljše branje, računanje, zbranost, orientacijo, fino motoriko, čustveno ravnotežje ... in za konkretnejše težave, kot sta disleksija in hiperaktivnost, ter pri otrocih s posebnimi potrebami.

• Brain Gym® je lahko zelo učinkovit pri doseganju športnih rezultatov, gibalnih spretnosti, za večjo vitalnost in energijo, pri učenju jezikov, za boljši spomin in organizacijske spretnosti, za izboljšanje odnosov in komunikacije, za samozavest, boljšo samopodobo in zaupanje vase, proti stresu in strahu, nespečnosti, depresiji ... Odrasli prihajajo na svetovanje namesto na psihoterapijo, Brain Gym® jim pomaga spremeniti škodljiva prepričanja in navade. Namesto napora, ki ga zahteva sprememba vedenjskih vzorcev, se ti med ciljno usmerjenim izvajanjem gibalnih aktivnosti Brain Gym® in vadbo doma običajno spremenijo brez mentalnega naprezanja.

Besedilo: Mojca Zemljak

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri