Ste v odnosu kameleonka? Koliko prilagajanja je še zdravo?

23. 7. 2019
Ste v odnosu kameleonka? Koliko prilagajanja je še zdravo?

Poznate koga, ki je v odnosu kot kameleon, z vsakim partnerjem drugačen? Ki se spreminja kot plastelin, medtem ko se prilagaja tistemu, s katerim tisti trenutek deli življenje? Ko že misliš, da nekaj veš o njem, zamenja partnerja in zamenja osebnost. O kameleonskem spreminjanju znotraj odnosov smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za partnerske odnose in osebnostno rast, Melito Kuhar.

Poznam žensko, ki je bila v vsakem partnerskem odnosu do zdaj popolnoma drugačna oziroma je prevzela neko vlogo, prilagojeno partnerjevemu karakterju – v enem odnosu je bila ponižna, uslužna in prijazna, v drugem se je na partnerja večinoma odzivala ostro, ukazovalno in napadalno, v tretjem je delovala kolikor toliko nevtralno (ne ponižno ne napadalno). Je tako kameleonsko vedenje lahko v kakršnemkoli pogledu pozitivno (sposobnost prilagajanja partnerjevim lastnostim, sklepanja kompromisov) oziroma – kaj se s tako osebnostjo v resnici dogaja?

Oseba, ki se je v tako močni meri sposobna prilagajati različnim lastnostim in zahtevam ljudi, s katerimi vstopa v odnose, predvsem partnerske, je razvila že v zgodnjem otroštvu pretirano prilagajanje kot obrambni mehanizem pred zaničevanjem, obtoževanjem po krivem ali tudi drugimi oblikami poniževalnega vedenja, običajno staršev do otroka. Takšen otrok se počuti nevrednega in si tudi pozneje kot odrasla osebnost težko zgradi avtonomno osebnostno strukturo ter lastno vrednost kot ženska, ki bi se znala odprto pogovarjati in predvsem zdravo pogajati s partnerjem, kaj je tisto, kar si sama želi, kaj zahteva, česa noče in kaj je tudi sama sposobna dati v odnos s partnerjem.

Pri tako močni notranji poškodovanosti je oseba v nevarnosti, da bo dejansko nehala čutiti svojo osebnost kot nekaj njenega, kot tisto, o čemer se v sebi zaveda, da lahko drugim da, in obenem lahko potem tudi pričakuje nazaj. Vsak partnerski odnos je pravzaprav trgovina, ko nekaj damo partnerju, a tudi nekaj od njega zahtevamo. Odnos ni ljubezen, kot zmotno menimo. V odnos je treba vlagati, se prilagajati, a tudi sebe izražati na primeren način in predvsem sodelovati s partnerjem ter ga slišati, kaj on potrebuje in si želi ter kaj lahko sami storimo, da smo slišani in spoštovani skozi primerno iskreno komunikacijo.

Ali je takšno kameleonsko vedenje pozitivno? Za dotično osebo je, ker se s tem izogne (po njenem mnenju) konfliktom, ki bi jo ponovno nezavedno pahnili v grozovito stisko majhne, nemočne deklice, ki ni imela orodja, kako se zaščititi pred čustvenim in psihičnim nasiljem staršev, ki bi za otroka morali skrbeti in ga negovati, ne pa da so ga napadali in krivili za lastno nesrečnost v njihovem zakonu.

Kaj to pove o nas, če za dobro partnerja spremenimo svoje vrednote, svoj odnos do ljudi in stvari, svoje mišljenje? Preden spoznamo partnerja, smo na primer vegani in ne maramo hrupnih zabav, z njim v zvezi pa postanemo vsejedi in žurerski. Prej smo na primer verjeli v rešitev našega planeta, ob skeptičnem partnerju, ki nas prepriča, da rešitve ni, pa prenehamo z ukrepi, kot je zmanjševanje uporabe plastike?

Ko smo zaljubljeni in zaslepljeni od hormonov in iluzij, ki jih projiciramo v osebo znotraj našega fokusa, smo pripravljeni na marsikatere spremembe svojih prepričanj in vrednot, še zlasti, ker se nam zdi, da to, v kar mi verjamemo, mogoče res ni toliko pomembno, kot je prepričanje ali vizija našega dragega, ter da je manjši problem, če se mu prilagodimo.

Ker pa se hudič skriva v malenkostih, se običajno to potisnjeno, sicer prostovoljno, a vseeno nekoliko vsiljeno prilagajanje v stanju zaljubljenosti po navadi razblini ali omehča, ko maske in pritiski hormonov padejo ter zagledamo sebe in našega dragega v malce bolj realni luči. Takrat se tudi začnejo resna pogajanja, kakšne vrednote bodo veljale v zvezi, ali bodo skupne ostale še naprej ali bomo vseeno izbrali tisto svojo pot, ki nam je bila že prej blizu, vendar smo jo zanemarili ter potisnili v kot zaradi sreče in zadovoljstva dragega. Ob prelomu 'zmanjšanja' zaljubljenosti in odločitvi za ljubezen lahko med partnerjema pride do razkritja resničnih občutenj, želja in potreb, kar je nujno, da se sporoči partnerju na primeren, spoštljiv in argumentiran način. Saj nikjer ne piše, da morata oba partnerja enako misliti, ravnati in imeti identična prepričanja. To pač ne obstaja, torej je res pomembno, da vsak od partnerjev izrazi svoje potrebe in želje ter se nato kompromisno dogovorita, na katerih temeljih bosta tvorila partnersko skupnost, kaj pa naj ostane tisto, kar veliko pomeni vsakemu od njiju. Vse se da dogovoriti, če imamo dve osebnostno zdravi personi, ki jima je mar in se potrudita, da živita v umirjeni, spoštljivi in iskreni zvezi.

Kaj pa pozitivna sprememba znotraj partnerskega odnosa? Se pravi, da smo izbrali partnerja, ob katerem lahko postanemo 'boljši človek'? Je to realno in se lahko ob nekom resnično osebnostno spreminjamo ali se kljub vsemu samo sprenevedamo, da ugajamo partnerju?

Za vsakogar je pozitivna sprememba v partnerskem odnosu nekaj drugega, saj smo si vsi različni, imamo različne stopnje poškodovanja lastne vrednosti, samozavesti in zavedanja, kdo smo in kaj lahko partnerju damo. Ni enovite formule, saj so odnosi vedno nekaj unikatnega, kar dva različna posameznika umesti v zvezo, v kateri lahko preigravata vzorce in programe, ki jih imata vsak iz svoje primarne družine, ali pa z zrelostjo zavedanja, kje so njuna bolečinska jedra, temu primerno oblikujeta zrel odnos, v katerem se upata izražati, biti ranljiva, a obenem spoštljiva do različnosti, saj ne nazadnje dve osebi sta različni!

Kaj pomeni postati boljši človek? Za nekoga je biti boljši to, da znaš biti bolj umirjen in ne planeš na vsako malenkost ter se ne odzivaš hipno, impulzivno agresivno. Za drugega pomeni biti boljši človek to, da sebe končno začnemo izražati oziroma da si upamo povedati, kakšne spremembe potrebujemo, kaj nas boli in kaj si želimo, da se v odnosu spremeni. Torej je to, ali postanemo boljša oseba ob partnerju, odvisno tudi od njega, ali sooblikuje odnos, v katerem lahko na varen način komuniciramo ter čutimo, da smo slišani in upoštevani. Seveda velja tudi obratno.

Partnerja ne moremo spreminjati, kar večina žensk vseeno podzavestno počne. Hoče, da se on odziva in dela, kot bi ona rada, in ne razume, zakaj se temu upira oziroma jo sabotira, včasih nalašč, ker tudi on ne razume njenega pritiska, da bi moral postati nekdo drug. Številni moški mi v svetovalnici povedo, da res ne razumejo, zakaj jih ženska noče sprejeti takšnih, kot so, in da je ona venomer nezadovoljna z njim, ki ji je pač v coni udobja resda malce pozabil dvoriti, ji dajati komplimente, jo objeti kdaj tudi čez dan in ji reči, da je zanj res posebna ženska.

Pri zdravem partnerskem odnosu ne gre toliko za to, da se osebnostno spreminjamo, kar se seveda tudi v neki meri dogaja, sploh če ozaveščeno gradimo zdrav partnerki odnos. Gre predvsem za to, da se zavedamo, da lahko še veliko naredimo na sebi v smislu bolj osredotočenega poslušanja partnerja, kaj nam sporoča, kaj mu odgovorimo nazaj, kako izpolnimo dogovore, ki smo jih z njim sklenili, kako iskreno povemo svoje mnenje brez držanja skrite fige v žepu. Pomembno je redno se pogovarjati, se ljubiti in biti iskreni do sebe in svojega dragega, kar ni vedno enostavno. V kvalitetnem partnerskem odnosu gre za dopolnjevanje, gre za sodelovanje in tudi nekaj prilagajanja, ko oba partnerja vesta, zakaj nekaj delata v dobro odnosa in njune ljubezni kot lepila odnosa.

Ali so kakšni pokazatelji oziroma očitni simptomi, da smo se v partnerskem odnosu preveč prilagodili partnerju in potlačili svoje želje oziroma pozabili nase, vse samo zato, 'da bi bil on srečen'?

Simptomi, da smo se preveč prilagodili partnerju so, ko se začenjamo počutiti nesrečne, nevidne in neslišane. A bodimo zdaj iskrene do sebe: me smo tiste, ki smo dovolile, da si je partner prilastil več nas, kot smo hotele, vendar smo bile na začetku odnosa zaljubljene in smo imele potrebo po ugajanju in izpolnjevanju njegovih želja, na lastne pa smo pozabile ali jih takrat nismo niti znale definirati. To je naš delež pri tem, da se že v začetnem stadiju oblikovanja odnosa nismo izražale, kot smo čutile, ali pa smo pač igrale osebo, kakršna v resnici nismo bile. Velja tudi, da enovite formule, kako vstopamo in gradimo odnos, ni.

Moški so zadovoljni z majhnimi stvarmi, z enostavnostjo v odnosu, s čim manj kompliciranja, kar se tiče čustvenih izbruhov, in, kar ugotavljam skozi leta raziskovanja partnerskih odnosov, moški so veliko bolj enostavni in črno-beli, kot smo me, dame, ki nanje gledamo iz našega vidika, ki je za večino moških pač zelo zapleten in ga dejansko ne razumejo, kot bi me rade, da bi ga. Ker jim je marsikatera naša zahteva ali želja do neke mere nerazumna, se ji bodisi uklonijo brez pripomb ali se ji izognejo, ker je ne razumejo.

Zato vedno znova poudarjam, da se morata oba bolj potruditi. On tako, da vseeno malce bolj pristopi z angažiranostjo k svoji dragi, ki pač zapleta vsako zadevo, ona pa tako, da poskuša kakšno zadevo poenostaviti in ji ne dajati prevelike teže in pomembnosti. Tako se oba lažje srečata na pol poti in tukaj je možnost za zdravo partnersko sodelovanje, spoštovanje različnosti in kreiranje uspešnega odnosa.

Avtorica odgovorov je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel. št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na info@svetovalnica.si.

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc