Zakaj najbogatejši ljudje preprosto ne prenehajo delati?

»Senator Sanders ima prav,« pravi Tom Steyer, poslovnež iz Kalifornije, ki je bil tisti večer edini milijarder na odru (kolikor je nam znano).

»Nihče na tem odru noče zaščititi milijarderjev – niti milijarder noče zaščititi milijarderjev,« je opazila senatorka Amy Klobuchar.

To je ideja, ki sedaj kroži po javnem diskurzu. Mark Zuckerberg, ustanovitelj Facebooka, ki je vreden okoli 70 milijard dolarjev, je očitno odprt za to idejo. »Ne vem, če znam opredeliti točno mejo, koliko bi bilo največ denarja, ki bi ga nekdo lahko imel,« je Zuckerberg povedal v začetku oktobra, ko je imel v živo prenos z zaposlenimi v njegovem podjetju in so mu lahko zastavljali različna vprašanja. »A na nekem nivoju si nihče ne zasluži imeti toliko denarja.«

Kljub temu smo danes na prehodu v deseto leto izjemno bogatega ekonomskega razvoja, v katerem je nedvomni zmagovalec en odstotek najbogatejših, saj so po vseh statističnih meritvah ustvarili največjo nesorazmernost v bogastvu od dvajsetih let prejšnjega stoletja. To obdobje tako po dolžini trajanja kot po dobičkih nemarno presega celo osemdeseta leta, ko je odmeval slogan 'pohlep je dober' in so poslovneži na najvišjih instancah nosili rumene kravate, zobali uvožene kulinarične dobrote in si kave pripravljali z dizajnerskimi espresso aparati, obdobje danes v domišljiji popularne kulture znano predvsem po pozlačenem pretiravanju.

In vse, kar vemo o tej kazino-ekonomiji – kazino, ki bo morda kmalu razblinjen – je edino to, da za tiste na vrhu, preveč ni nikoli dovolj.

Zato se mnogi normalni ljudje, ne-milijarderji, čudijo, zakaj je tako?

Različne študije v preteklih letih so pokazale, da bogati, za razliko od tistih, ki so bili nekoč rojeni v bogastvu, delajo več ur in se manj časa socializirajo. Tim Cook, glavni izvršni direktor podjetja Apple, čigar bogastvo se ocenjuje v stotinah milijonov, je recimo povedal, da se zbuja ob 3:45 ponoči, da prvi zajaha svoj dnevni napad na korporativne rivale. Elon Musk, prvi mož podjetij Tesla in SpaceX, je vreden okoli 23 milijard dolarjev, a to ne sklepa za dovolj veliko zmago, da bi svoj divji 120-urni delovni teden zreduciral na bolj normalnih 80 do 90 ur.

Ti bogataši obenem nadaljujejo z diverzificiranjem svojih podvigov. Lady Gaga zasluži milijon dolarjev z vsakim nastopom v rezidenčni areni Park MGM v Las Vegasu, a se je vseeno evolvirala iz pop glasbe in zavzela tudi filmski svet – obenem pa je nedavno tega predstavila še svojo kozmetično idejo v sodelovanju z Amazonom.

Skoraj vse, česar se dotaknejo bogati ljudje, tvori dobiček, a ta trenutni finančni inferno pomeni zelo malo za 50 odstotkov ljudi z najnižjimi dohodki v Združenih državah. Ti ljudje imajo 32 odstotkov manj sredstev, kot so jih imeli leta 2003.

Notorični en odstotek ima, vsaj od zadnjega desetletja, 85 odstotkov svojega bogastva vezanega v investicije, kot so delnice, obveznice ali zasebni kapital, kjer je vrednosti odneslo v nebo. Po informacijah nepremičninske agencije Redfin je povprečna prodajna cena pet odstotkov najbolj zaželenih nepremičnin v Združenih državah v zadnjem desetletju zrasla za kar 43 odstotkov, te številke pa so še višje za razkošne nepremičnine v Los Angelesu in San Franciscu.

Prestižne vintidž ure, ki so postale nujni kos za mlade bogataše, so eksplodirale v vrednosti. Vrednosti nekaterih Rolexovih modelov, ki so bili že prej vredni več kot 10.000 dolarjev, so se v zadnjih letih še podvojile.

Zlato, nekoč zasmehovano kot relikvija preteklosti, je v zadnjih letih poskočilo za 40 odstotkov v vrednosti.

Kaj se dogaja?

Brez neprestanega dela se moramo soočiti z naravo lastnega obstoja

Tim Ferriss, avtor trikov za lažje življenje in zvezdnik podcast scene, ki je bil skoraj desetletje tudi angelski investitor v Silicijevi dolini, je v elektronskem pismu napisal, da gre za ljudi, ki »že desetletja v šesti prestavi navigirajo čez svoje delo in življenje.«

»Ko enkrat nimajo več finančne potrebe po delu – so torej 'post-ekonomski', kot nekateri pravijo temu v San Franciscu – imajo resne težave z upočasnjevanjem življenja v nižje prestave,« piše Ferriss. »So kot cestni dirkači, ki se morajo nenadoma naučiti voziti v zavoje in križišča v soseskah, kjer je omejitev 50 km/h.«

»Brez ambicioznih projektov, ki bi jim zapolnili osebni prostor,« dodaja, »pogosto nastane praznina, v kateri se je težko ogniti nekaterim težjim vprašanjem. Stvari, ki si jih dolga leta zanemarjal, več ne zamaskira hrup; te stvari postanejo signal. Tako je, kot da se moraš nenadoma soočiti z vsemi duhovi preteklosti.«

»Na nek način se to v Ameriki dogaja že dve stoletji in pol. »Smo narod, osnovan na odstranjevanju kraljev in brezdelnih bogatašev, zato je delovni vrvež zapečen globoko v osrednje pojmovanje, kaj pomeni biti Američan,« pravi Margaret O'Mara, profesorica zgodovine na Univerzi v Washingtonu, ki pri New York Timesu sodeluje kot mnenjska dopisnica.

»Današnji tekmovalni tipi osebnosti se ne morejo upočasniti, deloma tudi zato, ker jih je strah, da bodo zdrsnili iz svojih udobnih višav,« pravi Maria Bartiromo, TV-voditeljica mreže Fox Business. »Zagnani ljudje so preprosto zagnani,« je povedala in dodala: »Želijo ostali sveži in relevantni, zato pa morajo biti neprestano vpeti. Če želiš zmagati, moraš biti temu popolnoma predan.« Zmaga pa je lahko preprosto nabrati največ denarja – s pritiskanjem na stopalko za navdušenje spet in spet, kot vse druge izčrpane podgane v tej kletki.

Bogati ljudje poznajo preveč bogatih ljudi

Po podatkih agencije IRS je med leti  2010 in 2016 število Američanov, ki so zaslužili milijon dolarjev, poskočilo za 40 odstotkov. Morda bi si ob tem mislili, da so bogati končno tako bogati, da se bodo umirili, se zleknili na ležalnik in se sprostili.

Pa se ne.

Nedavna anketa univerze Harvard, ki je vključevala 4000 milijonarjev, je celo razkrila, da ljudje, ki so vredni osem milijonov dolarjev in več, niso nič bolj srečni kot ljudje, ki so vredni milijon dolarjev. V večkrat citirani študiji iz leta 2006 bogati ljudje poročajo, da več časa zapravijo za stvari, ki jih preprosto morajo postoriti.

Zakaj si hočejo to početi?

Del razloga verjetno tiči v dejstvu, da imamo danes več ljudi, ki so bogatejši, kot bi morali biti.

Sociologi so dolgo razglabljali o hipotezi 'relativnega dobička'. Svoje materialno zadovoljstvo radi merimo v primerjavi s tistimi okoli nas – in ne v absolutnih postavkah.

»Za večino ljudi je dovolj kljub vsemu dovolj,« pravi Robert Frank, urednik pri mreži CNBC in avtor knjige 'Richistan: A Journey Through the American Wealth Boom and the Lives of the New Rich' (v prostem prevodu: Bogatistan: Potovanje skozi eksplozijo ameriškega bogastva in življenje novih bogatašev), ki je intervjuval številne plutokrate. »Obstaja pa tudi neka druga skupina ljudi, v kateri se ne glede na to koliko imajo, morajo še vedno gnati naprej. Jaz jim pravim 'rezultatarji'. Njih resnično vodi tekmovalna gorečnost.«

Denar je kot alkohol – a za še več denarja

Življenje v balončku bogatim ustvarja potrebo po večjih ekscesih le zato, da občutijo zadovoljstvo, je pojasnil psiholog in avtor Steven Berglas.

»Če si alkoholik,« je razložil: »boš spil eno pijačo, dve pijači, pet pijač, šest pijač, kolikor je potrebno, da začutiš vznemirjenje. Torej, ko dobiš milijon dolarjev, potrebuješ deset milijonov dolarjev, da se počutiš kot kralj. Denar je zasvajajoča substanca.«

Hranjenje te zasvojenosti postane večji izziv v današnji ekonomiji, v kateri se cenam statusnih simbolov le dodaja nove ničle. Za super-bogate, ki si kupujejo pot v svet profesionalnih športov, ni več dovolj, da imajo sedeže ob igrišču ali svojo lastno razkošno ložo. Potrebujejo kar svoje moštvo. In moštva niso poceni.

Moštvo NBA Golden State Warriors, na primer, se je leta 2010 prodalo za rekordnih 450 milijonov dolarjev lastniški skupini, ki jo vodi Joe Lacob, kapitalist iz Silicijeve doline. Moštvo je danes vredno 3,5 milijarde dolarjev.

In tudi to ni dovolj. Zdaj moraš zgraditi največjo, najbolj spektakularno areno. Lastniki Warriorsov so nedavno tega končali novo obmorsko areno v San Franciscu. Imenuje se Chase Center. Gradnjo, ki je stala 1,4 milijarde dolarjev, so večinoma financirali sami.

Da ne bi ostal v ozadju, je Steve Ballmer, nekdanji izvršni direktor pri Microsoftu in lastnik moštva Los Angeles Clippers, pričel načrtovati svoj lastni uživaški center v Inglewoodu v Kaliforniji. Gradnja bo stala okoli milijarde dolarjev.

Nagneteni ob igrišča teh športnih palač so zvezdniki, ki seveda z malce zavisti pogledujejo po bogastvih podjetnikov okoli njih.

Tako se na vrhuncu uspeha filmski in glasbeni zvezdniki, ko sta Mark Wahlberg in Lady Gaga, nenadoma znajdejo v istem svetu kot milijarderji in finančniki, ki si lastijo zasebna letala in ogromne jahte. »V zabavni industriji lahko zaslužiš le toliko denarja, zato so ti zvezdniki začeli pogledovati naokoli in se odločati, da bi bil morda čas za naslednjo stopnjo, ki jo opažajo v druženjih po gala dogodkih in dobrodelnih akcijah.«

Možnosti se zdijo neskončne. Kaj pa, če v resnici niso?

Ko bogati postanejo anksiozni in izolirani od družbe

Izoliranost od družbe pogosto spremlja ekstremno bogastvo, kar pa tvori čustven impulz, ki ustvarja željo po še večjih zaslužkih dolgo potem, ko je materialno udobje že doseženo, je razložil T. Byram Karasu, profesor psihiatrije na medicinskem kolidžu Albert Einstein v Bronxu, ki je še dodal, da je v svoji zasebni praksi delal s številnimi visokimi zaslužkarji.

Vrhunski podjetniki in finančniki so konec koncev »ljudje, ki ves čas presegajo lastne zmožnosti in jih poganja adrenalin,« je povedal Karasu: »Običajno imajo digitalne možgane s sposobnostjo laserskega osredotočanja, ves čas so v stanju transakcije in bogatejši kot postajajo, bolj so tudi osamljeni, ker nikamor več ne spadajo.«

Berglas, nekoč član profesorske zbornice zdravstvenega oddelka na Harvardu, je dodal: »Če se ne moreš poistovetiti z drugimi ljudmi, predvidevaš, da je nezmožnost tvorjenja kakovostnih odnosov posledica zavisti – tvoja hiša je trikrat večja od sosedove in oni se slinijo, ko gledajo tvojo čisto novo corvetto na dovozu. To je mehanizem kompenziranja – 'morda nimam veliko prijateljev, lahko pa počnem, karkoli hočem in sem najmogočnejši frajer daleč naokoli.'«

Neomejene priložnosti na eni in ekstremna izolacija od družbe na drugi strani. Najbogatejši si zdaj že lastijo sedanjost. Kaj lahko še kupijo drugega kot jutri. In dan potem. Tako pa fetiš za turistično obiskovanje vesolja, ki obseda toliko super bogatih, nenadoma postane veliko bolj razumljiv.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ