"Znam živeti počasi?" (iskrena izpoved naše novinarke Katje Golob)

Vsi tarnamo, da bi morali živeti počasneje, ampak, glej ga zlomka, vsi potem hitro ugotovimo, da nimamo časa za to, ker se nam preveč mudi. Paradoksalno?

Lifestyle, 15. 11. 2016

Katja Golob

Meni se včasih zdi, da se mi bo od hitenja zmešalo, ...

Ampak tako se mi zdi od nekdaj. Že večkrat sem povedala, da zjutraj namenoma vstanem ob petih, vedno bolj pogosto celo uro prej, da imam dve uri miru samo zase, ker vem, da bo dan tako hektičen, da si ne bom mogla vzeti niti trenutka več. To je res edini čas, ko sploh slišim svoje misli, prisluškujem svoji notranjosti, kaj bi mi rada povedala, toda zadnja leta ničesar več ne zaznam, razen vedno večjega dela osebnosti, ki kriči, naj se ustavim, ker ne zmore več. Naj si odpočijem. Naj rečem kdaj delu ne in se grem prosti čas.

Duša pa mi naravnost obupano šepeta, da ne more več tako naprej, a jaz še vedno tiščim plin do konca in od sebe pričakujem več, kot je dobro zame. Seveda se lomim, imam napade tesnobe, ali mi bo uspelo vse izpeljati, zanemarjam družino in prijatelje, predvsem pa, kar se mi zdi vedno bolj pomembno, sebe. Sploh se ne spomnim več tedna, v katerem bi vsak dan pojedla kosilo.

Kje so leta, ko sem hodila na telovadbo ali na Šmarno goro, ko ta še ni bila obsesivno oblegana in res nisi srečal nikogar, če si bil dovolj zgoden? Kdaj sem bila nazadnje v savni, na pici, v kinu, v živalskem vrtu, na bolšjem trgu ali za štedilnikom, da bi skuhala kosilo?

Res bi morala pobrskati po spominu, ampak raje ne počnem tega, ker me začne dajati občutek nemoči ali neuspeha, morda obojega. Na zunaj sem videti kot ženska, ki ji nič ne manjka, sebe pa doživljam polovično, kot bi živela življenje nekoga drugega. Pa nimam želje obogateti, da bi zato toliko delala, preprosto drugače ne morem preživeti, ker sem samozaposlena in ni nikogar, ki bi mi dal plačo, če je ne zaslužim. Pa kaj bi o tem, saj nas je toliko, ki živimo podobno, moje težave res niso nič posebnega.

Ampak ... Vedno je ta ampak! Potem mi pride pod roke čtivo, v katerem preberem o fenomenu slow lifa, torej počasnejšega načina življenja, tudi slow movement izraz sem zasledila. Seveda gre za slavospev življenju, ki je izumrlo, zdaj pa so se ljudje očitno začeli zavedati, da tako hitro, kot živimo, ne moremo več naprej.

Se strinjam, jasno. Ni normalno, da vsi blaznimo mimo sebe, pa še drug mimo drugega, vendar se mi zdi, da ne gre več samo za vprašanje, kaj lahko posameznik stori, da bo drugače, ampak tudi za vprašanje družbe. Politike. Ekonomije. Psihologije. In verjetno še česa.

Vsekakor to ni odvisno od Jožice v Cerknem ali kitajske deklice, ki šiva oblačila za tekstilne gigante od svojega petega leta, koliko prostega časa ji pripada. Zato tudi ni samo od mene odvisno, kako počasi bom živela in koliko bom delala, kvečjemu sem lahko vesela, da delo sploh imam, vsaj tako nas prepričujejo in zaenkrat to še verjamem, čeprav sem tudi o tem začela dvomiti. Saj se zavedam možnosti, da se temu uprem, ampak mislim, da še nisem na tej razvojni stopnji.

Resno. Ne vem, ali bi znala živeti počasneje, če si še tako želim in če mi telo še tako dopoveduje, naj se ustavim. Rada sem hitra. Rada hitro delam, hitro razmišljam, hitro berem, hitro govorim, hitro vozim ... Ne brezglavo, samo hitro. Pač rada imam, da so stvari hitro narejene, in rada imam, da se znajo ljudje hitro odzvati, to je moj ritem.

Nekoč sem si kupila kremo za obraz in zraven dobila lopatko, s katero bi si jo morala nanašati, da bi krema res imela učinek, pa sem mislila, da imam privide, ko sem brala navodila. Za vsako lice naj bi porabila pet minut glajenja z lopatko, sicer pa kaj, sem vrgla ves denar stran? Seveda nisem nikoli uporabila lopatke in žal mi je, če zaradi tega kreme nisem izkoristila do konca. Je pa zato ne kupujem več, ker se mislim z lopatkami ukvarjati le še, ko bom z vnuki delala potičke na plaži. Ta krema je zame sinonim, kako nas industrija, ki nas sili v to, da smo preobremenjeni in pod stresom, zafrkava in nas poskuša prepričati, da je življenje lepše, če si vzameš čas zase. Z lopatko za obraz. Absurdno, res.

Po drugi strani pa zame, ki ne znam upočasniti, to postaja izziv. Ker ko bo Katja upočasnila, bo imela naenkrat več časa zase, kaj pa bo potem?

Treba se bo srečati s seboj. Z odnosi, ki me zdaj pogrešajo, jaz pa imam vedno delo za izgovor, da bežim pred njimi. Pa s težavami, ki vztrajajo ob meni že vse življenje, vzorci, če hočete, ki jih še tako velika količina dela ne more utišati za zmeraj, ampak samo dokler si res utrujen. Pa s telesom, in pri tem ne mislim samo na gube, ampak tudi na druge spremembe, ki jih s sabo prinesejo leta. Pa ne nazadnje z glavo, ki jo bo treba kako drugače zaposliti.

Ne vem, ali se vam dogaja enako, ker večini ljudi, s katerimi govorim, več prostega časa ne bi pomenilo toliko težav kot meni, nasprotno, vsi si tega želijo. In tudi marsikaj storijo, da bi do tega prišli, ne vsi, ampak vedno več jih je. In meni se ti ljudje, ki so se začeli zavestno truditi, da manj delajo, tudi če imajo zato manj materialnih dobrin, zdijo kar junaški. Niti ne toliko na skrivaj jih gledam in jih bom sčasoma poskušala oponašati, saj menim, da res potrebujemo več časa zase. Morda ne toliko manj hitenja, ki ni nujno vedno slabo, ampak samo več časa zase.

Ljudje, ki jim danes to uspeva, zelo garajo, ker se večinoma dobro zavedajo, kakšno ceno morajo plačati za to. Bo kakšen pameten telefon manj v družini in kakšen par salonarjev manj v omari, nič hudega. Ampak do tega spoznanja je treba priti.

Jaz v teoriji morda že kaj vem o tem, ampak preden bom to spravila v prakso, si bo treba upati. Zaupati. Verjeti, da ne bo konec sveta, če delam manj. Počasneje tudi? Še ne vem, morda, kdaj pa že. Saj ni čisto res, da znam biti samo hitra, pravzaprav.

Znam si vzeti čas za pogovor, in to skoraj vedno, ko me oseba potrebuje, tudi če zaradi tega trpi delo. Znam si vzeti ves dan za kosilo, če hočem. Lahko berem tri knjige naenkrat, tudi če se ne vidim iz dela, že najdem trenutek. Znam se posvetiti hčerki. Tudi seksam lahko počasneje, hihi. In če je treba, si znam vzeti čas tudi za kremo z lopatko, ampak to smo že razčistili, tega nočem.

Kaj bomo, torej? Nič takega.

Malo se bomo postarali, pa bomo tudi sami od sebe bolj počasni, a nikomur ne bo nič hudega. Za nami so trume mlajših in hitrejših. Življenje že poskrbi, da se stvari upočasnijo, tudi za takšne, ki imajo s tem težave, kot sem na primer jaz. Če ne drugače, pa tako, da na stara leta padeš v kopalnici, ker si moker hitel izpod tuša.

Napisala Katja Golob

Preberite še: "V moji omari je kaos" (Iskrena izpoved naše novinarke Katje Golob) in "Nedosegljiva sem! Pa kaj potem!?"

Priporočamo tudi: #CelluliteSaturday (celulitna sobota) - nov trend, ki je preplavil družabna omrežja 

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri