"Modna industrija je nekako preživela te 'preklete blogerje', ki več niso nadobudni otroci, temveč prekaljeni podjetniki. A česar moda ni pričakovala, je čudežna aplikacija, imenovana Instagram"
Medtem ko v vsakdanjem življenju velja, da ne obstajaš, če te ni na internetu, je isto pravilo v modnem svetu doseglo zastrašujoče razsežnosti.
Ne glede na čas, v katerem živimo, je modni svet poln ali, če želite, prepoln snobizma in škandaloznih predsodkov. Vemo, da je trenutni tempo modnega sveta hiter, in tako se tudi vse hitro pozabi. Čim prej, tem bolje, modna industrija rada pozablja.
Ko je leta 2009 v prvi vrsti modne revije Dolce & Gabbana v Milanu bloger Bryanboy sedel ob Anni Wintour, slavni urednici ameriškega Voguea, in Suzy Menkes, najeminentnejši modni kritičarki na svetu, se je modna industrija smejala, kot da se pred njenimi očmi odvija cirkuški trik. Svet modrecev modne industrije je dogajanje doživel kot napad na njihov obstoj, kot da se vse, kar poznajo, ruši pred njihovimi očmi. Istega leta je blogomanija udarila z vseh strani. Neznani otroci so začeli pisati bloge o vsem, največ pa o modi. Seveda. Nihče se ne čudi, da je tako, saj je moda nekakšen lunapark za odrasle. Malo je takšnih, ki ne bi želeli sedeti v prvi vrsti modne revije, biti povabljeni na večerje z znanimi oblikovalci in tedensko prejemati luksuzne darove najrazličnejših oblikovalcev. Posledično je blogomanija prerasla v egomanijo.
Modne hiše vse naokoli so se odločile, da izkoristijo (ne)znanje večine blogerjev o industriji, in jim začele pošiljati darila, letalske vozovnice in vabila na svoje revije. Potencialni potrošniki v novi generaciji so pregledali desetine blogov, ki so sčasoma prerasli v digitalne platforme, močnejše od spletnih strani modnih revij. Trik je bil neposreden, živahen in iskren pristop v nasprotju z drugače zaščiteno in protokolarno usmerjeno modo.
Danes je situacija blogerjev drugačna. Ko govorimo o Bryanboyu in Chiari Ferragni, govorimo o milijonarjih. Chiara je težka osem milijonov dolarjev, v svoji 'redakciji' pa ima celo ekipo delavcev in urednikov. To so imena, ki so redno parkirana v prvih vrstah najbolj zaželenih modnih revij. Sledijo jim modni paparaci, blogerji ulične mode, ki pobožno (beri: agresivno) prežijo na modele, odhajajoče z modnih revij.
Modna industrija je nekako preživela te 'preklete blogerje', ki več niso nadobudni otroci, temveč prekaljeni podjetniki. A česar moda ni pričakovala, je čudežna aplikacija, imenovana Instagram, ki se je pojavila leta 2010, svoj radikalen pohod sprememb v modi pa začela šele pred dvema letoma. Sprva je bila kot zanimiva igračka modnih insajderjev, ki so previdno objavljali svoje glamurozne fotografije. Radovednost je sestavni del te zgodbe, saj vsi želimo vedeti in videti vse, še zlasti ko govorimo o poslu ali strasti. Ta voajerizem je nekakšna erotika Instagrama, ki ima dandanes modni svet v pesti. Če si pred dvema letoma sredi modne revije izvlekel mobilni telefon, je bilo skoraj sramotno, nespoštljivo do oblikovalca. Glavnim urednicam, na njihovih prestolih v prvih vrstah, ni padlo na pamet, da bi same fotografirale za svoj Instagram profil, če so ga sploh imele. Veste, ko sedite v prvi vrsti, ste v drugem svetu, ste v ledenem cesarstvu, ki mu vlada pokerface. Tako kot Lady Gaga tudi vam ni dovoljeno kazati čustev ali odzivov. Seveda, saj ste drugačni od navadnih smrtnikov v drugi, tretji ali peti vrsti.
Prva vrsta je kompleksen svet zase, kjer se srečata negotovost in velika moč. Hladni pogledi, ki kukajo izza velikih sončnih očal, so pravzaprav fasada za negotovo deklico ali dečka, ki se sprašuje, zakaj pravzaprav sedi tam. Za vsakim urednikom pa je 20 mladih in ambicioznih stilistov, fotografov in blogerjev, ki si želijo prebiti se med smetano. A Instagram je spremenil pravila igre in bogove v prvi vrsti prisilil, da iz svojih Chanelovih torbic potegnejo pametne telefone in fotografirajo kot navadni ljudje. Zato boste danes na prav vseh revijah videli stotine dvignjenih telefonov, od prve do zadnje vrste. Sezona lova je odprta, vprašanje je le, kdo bo naredil najboljšo fotografijo, kdo se bo slikal z oblikovalcem po reviji, katera fotografija bo najbolj ekskluzivna in kdo bo v procesu pridobil največ vernih sledilcev.
Vladavina Instagrama je privedla do tega, da je nekronana kraljica mode, Anna Wintour, v času pariškega tedna mode organizirala 'intimno' večerjo za ustanovitelja Instagrama, Kevina Systroma. Anna ni le organizirala večerje, temveč je imela vlogo gostiteljice, ki je pripravila tudi govor. Poznavalci vedo, da je to zelo redko, saj govore sovraži. A zdravico za Kevina je opravila z velikim nasmeškom. Na večerji so bili prisotni vsi, iz Milana sta priletela Donatella Versace in Guccijev Alessandro Michele, med pripravami na revijo pa sta svoj atelje zapustili celo Stella McCartney in Phoebe Philo. Prisotnost zadnje, kreativne direktorice znamke Céline, je najmočnejši pokazatelj tega, kako pomemben je Instagram, saj Philo zavrača vsa digitalna izpostavljanja znamke.
Na revijah Céline so blogerji prepovedani, instagramiranje med revijo pa se pojmuje kot žaljivo. V kotu pariške restavracije je sedela Kendall Jenner, pripadnica slavnega klana Kardashian in glasna zagovornica moči Instagrama. Kako ne bi bila, saj je na njegovem temelju postala glavni tok modnega sveta in zgradila svojo slavo, čeprav gre pravzaprav za povsem povprečno manekenko. Kendall ima na svojem profilu več sledilcev kot vsi zbrani na tej večerji, kjer se je Instagram slavil kot božič na Dunaju. Skoraj 43 milijonov instagramerjev ji sledi, v glavnem seveda govorimo o najstnicah, kar ji daje nesporen vpliv. Celo tolikšen, da je elitna, kultna in nekdaj znano konservativna kozmetična hiša Estée Lauder z njo podpisala ekskluzivno pogodbo, vredno tri milijone dolarjev.
Ne smemo pozabiti, da si tudi Cara Delevingne lasti 23 milijonov oboževalcev in instagramski zaslužek šest milijonov dolarjev na leto. Cara, ki je enako daleč od mikavnega top modela, je postala znana kot muza Karla Lagerfielda. In Gigi Hadid? Je mogoče, da postane tipična, vsakdanja ameriška plavolaska s ponosnimi oblinami dekle z naslovnice revije W? Pa še kako. Gigi je priljubljen model za Balmain in Versace, hkrati govorimo o tipični Guessovi manekenki, pred katero bi si pred letom dni oblikovalci visoke mode z gnusom zapirali oči in se obračali stran. Ampak Gigi je oboževana z vseh strani kot vzor mladim Američankam. Kje so tu Sasha Pivovarova, Gemma Ward, Lara Stone in preostale legende nove top model generacije? Rečemo lahko le, da so daleč od vrha, na katerem kraljujejo Kendall, Cara in Gigi. Celo Naomi Campbell ima zgolj dva milijona sledilcev, ko se s svojimi posti trudi biti aktualna.
V današnjem času je na vabilu za Diorjevo modno revijo pripisano geslo za brezžično internetno povezavo in hashtag, za katerega vas prosijo, da ga uporabljate med objavljanjem fotografij na Instagramu. Največje modne hiše v svojih PR-pisarnah štejejo hashtage z revije, kot da gre za objave v Vogueu. Kadar morajo izbirati med uglednim novinarjem in manj uglednim novinarjem z nekaj tisoč sledilci več na Instagramu, bodo PR-vladarji izbrali drugega. Tako kot tudi kasting direktorji za modne revije od deklet zahtevajo ime agencije in število sledilcev na Instagramu. Live stream revije na spletni strani modne hiše je zastarel, saj Instagram feed omogoča, da se počutite, kot bi bili isti hip na newyorškem tednu mode, čeprav riti niste premaknili z domače zofe. Daje občutek interakcije z uredniki in slavnimi osebami, ki objavljajo, naenkrat postanete del te glamurozne modne ekipe.
Noben blog, live stream, niti hitro objavljanje uradnih fotografij s piste se ne morejo boriti z Instagramom. Tudi Anna Wintour pravi, da se je njegova vladavina šele začela in da bo z nami dolgo. Misel, da Instagram ubija vso ekskluzivnost in negotovost, ki se je včasih kot megla dvigala okoli modnih revij, je postala nepomembna. Ko ta fenomen pogledamo z druge strani, lahko zaključimo, da ni več govora o modi, temveč o človeški naravi. Radi gledamo, ocenjujemo, radi smo prvi, radi vemo več kot drugi. Všeč nam je legitimni voajerizem in, kar je najpomembneje, všeč nam je, da se počutimo kot enakopravni pripadniki fantazije, za katero vemo, da je pravzaprav samo fantazija. Kdo pa še želi živeti v današnji realnosti?
Besedilo: Grgo Zečić
Prevedla in priredila: Tadeja Ogrizek
