Spomnim se svojega prvega februarja v Parizu. Prepih na trgu pred Louvrom in precej premražene dlani so me zaradi prvinskega nagona po preživetju silili k pritoževanju nad predolgo čakalno vrsto pred vhodom. Vse dokler ni pozornost ni preusmeril prizor, ob katerem sem že pri 18 letih spoznala, da za modo nisem pripravljena storiti prav vsega, pravzaprav lahko danes trdim, da se moja toleranca neha tam nekje pri petih stopinjah nad ničlo.
Čedno dekle v svileni obleki, zgolj ogrnjeno z jopico in obuto v sandale brez hlačnih nogavic, je poziralo svojemu spremljevalcu. Za trenutek sem pozabila na svoje hladno telo, odeto v podložen usnjen plašč, in se osredotočila na njeno podhlajeno podobo. Slišala sem že za Angležinje, ki pod obleko načelno ne nosijo hlačnih nogavic in v petek zvečer obujejo sandale ne glede na to, ali zunaj dežuje in je junij ali januar. Bojda jih nikoli ne zebe. A to dekle je zeblo, ne vem, s čim bi drugače lahko povezala njeno naježeno kožo in drgetanje, ki ga je bilo čutiti vsakič, ko je fotografu dajala nova in nova navodila.
Od tega je že dolgo, a se o smislu zimskega modnega stiliranja se vprašam vsako leto, ko me od decembra do marca z Instagrama pozdravljajo podobe deklet v mini krilih, jesenskih prehodnih jaknah in z golimi stopali. Zgodi se, da jih na ulici med poziranjem celo srečam, in le pol ure po zadnji posneti fotografiji že varno srkajo zaslužen čaj v objemu svojih pravih plaščev in bund.
Seveda bo pod nasmejano fotografijo na 'zavist' vseh zmrznjenih sledilcev objavila pripis o tem, kako hiti na sestanek in zaznamek #tosemnosiladanes. Mogoče jo pri minus tri greje misel na vse tiste všečke, ki si jih bo prislužila s čudovito prosojno bluzo, suknjičem in razparanimi hlačami?
In če grem tokrat za spremembo do skrajnosti posledic, ki jih ta modno zlagana drža slej ko prej navrže v obliki običajnih zimskih prehladov, upam, da bo vsaj še kdo izmed vas brez zavisti to sezono preživel v toplih oblačilih, ki ne služijo le kot kulisa luknjičasti srajčni obleki, v zavetju podloženih jaken in do vratu zapetih plaščev in bund.
Je zimska moda lahko lepa kot tudi uporabna? In stiliranje v slojih, le zakaj bi se moralo videti prav vsako oblačilo?
Izurjeno modno oko bo prepoznalo tudi namen dobro zapetega črnega plašča. Seveda se pogoji na modni brvi razlikujejo od tistih na ulici, a to še ne pomeni, da moramo slepo slediti vsemu, kar vidimo, a tudi v znak protesta ne zavreči celotne slike. Srednja pot v modi sicer po navadi pomeni dolgčas, a tokrat je drugače.
Ponudba vrhnjih oblačil, ki funkcionirajo povsem samostojno, je letos odlična: dolgi plašči na prevezovanje, s krznom podložene usnjene jakne, športne bunde, barviti krznjeni plašči .... Vse, kar morate storiti, je, da oblačila in škornje, ki jih boste nosili pod njimi, dolžinsko uskladite.
Zapet plašč ne deluje enako kot odpeta plapolajoča različica. In ker je modno pisto tokrat srečal razum, naj vas vodi vodilo, da to zimo gole kože ne razkazujemo.
Škornji so tako visoki, da niti obleka do kolen ne bo razkrila ničesar, plašči so tako dolgi, da pokrijejo tako mini krila, kot gležnje pri sedemosminskih hlačah, puli ovratnik bo varoval tistih nekaj centimetrov vratu, ki ga bunda ne more zaščitit, in ravno prav dolgi rokavi pletenin zapestnike svilenih srajc.
Ko boste pred vrati pisarne odložili vrhnja oblačila, pa boste lahko, seveda, ravno prav segreti pokazali toliko gole kože, kot boste želeli. Dekle v svileni obleki in sandalah se je tistega nepozabnega februarja v Parizu treslo v vseh treh dvoranah, potem sem jo s plaščem v roki prehitela. Bilo mi je vroče, hotela sem čim prej ven.
Napisala: Petra Windschnurer
Fotografije: Profimedia
Preberite še: → 5 pričesk, ki umazane lase spremenijo v slog z Instagrama!
Priporočamo tudi: → 10 knjig, ki jih vsaka lepotna navdušenka letos želi videti pod smrečico!
){kind=link}