Zdaj boste na Domna Valiča gledale drugače (modna zgodba)

Ob Domnu Valiču in vsem tem medijskem šundru, ki ga obdaja, me ob vlogah, grajenih na najčistejši način, še najbolj prevzame njegovo čisto razmišljanje. A Domen se počuti daleč od izpopolnjenega

Pove mi, da šele zdaj – čeprav je 'lenoba po marsovksem horoskopu – pričenja s pravim delom. Ja, bo že držal njegov ljubi rek: da je utrujen igralec dober igralec. Govorila sva o vsem mogočem, o novodobnih moških in s prekomernim urejanjem izgubljanja moškosti in plesu in ljudeh z namišljenimi teorijami zarot. Prepričal me je, da ga občudujemo zaradi miksa njegovega dela in medijske prepoznavnosti in izgleda. In ne nujno v tem vrstnem redu.

Domna kar težko zgrešite. Ni dneva, ko nebi stal na odru. Ali s predstavo pod okriljem Mestnega gledališča Ljubljanskega, Družinski parlament, ali svojim Zapornikom ali plesnim spektaklom Dance Amore – Zapleši ljubezen.

»To predstavo imam neznansko rad, ker združuje moje prejšnje plesno življenje s sedanjim,« priznava. Njegovi soplesalci in soplesalke so face in profesionalci različnih plesnih zvrsti. Najboljša možna kombinacija. Brez pomislekov mi je dejal, kako so ga pred premiero v Gallusovi dvorani oblila čustva. Kako srečen je lahko za takšne priložnosti: »In to velja za vsak moj projekt. Hvaležen sem. Sto na uro.«

Domen, ob tem, da po službeni dolžnosti vsak dan menjavate 'kostume,' so bila udobna oblačila na snemanju zagotovo balzam za dušo. Ste se v njih počutili domače?

Domače ravno ne, udobno pa zelo. Jaz sem načeloma tak, da moram najprej obleči zadevo in jo malo začutiti, preden se odločim za nakup. Tako, »na uč«, ne znam izbirati oblačil. Zato sem vesel, da je bil moj prvi manekenski poizkus udoben in mi je pomagal do sproščenega počutja. Dobil sem voljo, da bi še kdaj naredil kakšno podobno stvar. Tako...Ker ravno lahko.

Snemanj v naravi bi se lahko privadili. Vas ta sicer navdaja z željo po delu?

Nisem nič drugačen od tistih, ki jim narava pomeni umiritev in jim obenem nudi nov zagon. Nekoč bom živel nekje v naravi, s stekleno steno, ki mi bo odpirala pogled na pašnik ali jezero ali gozd. Zaradi mene je lahko to samo majhen, na pol porušen bungalov, v katerem imajo polhi vsako noč svoj žur. Vem, da se najbolj spočijem, ko nekaj minut samo gledam to zelenje, potem nekaj minut mižim in ko odprem oči, postanem novi človek. Če pa imam še nekaj časa za sprehod, mi ta napolni glavo z rešitvami za vsakdanje preizkuse. Kljub temu, da smo na dan fotografiranja skakali iz ene lokacije na drugo in ni bilo časa za sanjarjenje, sem bil na koncu dneva napolnjen z dobro energijo. Utrujen, ampak tako – dan v naravi, utrujen.

Na nek način mora biti izčrpavajoče puščati delček sebe pred kamero ali živim občinstvom, izlivati čustva, vsakič znova in znova.

Dejstvo je, da bolj, ko je človek izmozgan, bolj potisne svoj ego na stran in z njim vse socialne ščite in obrambo. In takrat je najbolj on sam, v samem bistvu sebe. In to je začetna točka ustvarjanja. Od tam lahko gradiš vlogo na najčistejši način.

S tem predstavljate novo generacijo igralcev. V gledališča privabljate mlade, na nek način skrbite za širjenje njihovega kulturnega spektra razgledanosti. Laskavi občutek, mar ne?

Načeloma o tem niti nisem nikoli razmišljal. Kot mlad igralec sem imel na odru preveč dela s samim seboj, sem pa to občutil kasneje, še posebej zdaj, ko igram svojo komedijo »Zapornik št. 3.2.3.« Zavedam se, da ljudje v glavnem niso prišli v institucijo na abonma, ampak so kupili vstopnico samo zame. To je laskavo, obenem pa naloži odgovornost. Ampak, če govoriva o mladi publiki, se mi zdi zelo pomembno se jim približati a obenem ne slediti.

Slediti?

Vedno več je produkcije, ki privablja mlade v teater. Največ je tudi oglaševanja, ki najprej pride do mladih. Vse to je prav, ampak mladinska tema ne sme povzročiti površne produkcije. Ravno nasprotno. Večjo odgovornost imamo ustvarjalci.

S čim jih želite predramiti?

Mislim, da ta generacija hrepeni po temah, ki so starejšim na nek način zaključene oziroma samoumevne. A dejstvo je, da iskanje svojega mesta v konstantno spreminjajočem se svetu zadeva najbolj mladinsko generacijo. In to so zelo pomembne teme: identiteta, svoboda, spolnost, razumevanje tujega, zaprtost različnih sistemov in tako naprej.

Zato vas občudujejo. Kdo je za vas vreden občudovanja?

Kdorkoli, ki mi pokaže nekaj, kar še nisem videl ali slišal. Tisti, ki mi pokaže pot tam, kjer je prej ni bilo ali me navdihne, da tudi sam delam boljše in več.

Imate kdaj občutek, da ste kot naslednik igralske dinastije Valič imeli privilegije?

Ne. Šel sem čez enake preizkuse kot vsi ostali. Mi je pa bilo rečeno v obraz, da mi ne bo nič olajšano, ker imam sorodnike v poslu. Naj se močneje potrudim, če želim kaj doseči. In prav je tako.

Pa očitki?

Čez eno uho notri, čez drugo ven. Briga me za ljudi, ki si izmišljajo teorije zarote. Nimam ne časa ne energije za to.

Se tudi niste nikoli počutili dolžnega nadaljevati njihove zapuščine?

Ne, nikakor! V nekem trenutku sem ugotovil, da me to zanima, zato počnem to.

In počutite se izpopolnjeno.

Oh, kaj pa vem, če so že zaključena gradbena dela. Kariera je živ organizem in ne mrtva materija, ki bi obstala sto let, kot kakšna stolpnica. Čeprav, glede na kvaliteto novih gradenj, je mogoče ravno to. Če so temelji slabo postavljeni in delaš z nizkocenovnimi materiali ti lahko vlaga hitro ogrozi stabilnost ter prične kvariti izgled in vonj. Ha! Daleč od izpopolnjenega se počutim. Zdaj komaj začenjam s pravim delom.

Vendar ni skrivnost, da vas je že od malih nog izpopolnjeval ples. Latinsko ameriški. Kakšnih vzorov in življenjskih lekcij vas je in vas uči še zdaj?

V glavnem sem se naučil vztrajanja. Ob naporu, ob neuspehih in ob nadaljnjem nadgrajevanju, ko uspehi pridejo. Tudi to je zelo pomembno.

Ob katerih priložnostih še zdaj najraje zaplešete?

Ob vsaki mali zmagi, ne glede na to, ali je to v zaodrju po dobri predstavi ali pa v kopalnici, ko odmašim sifon. Pa ko so naši košarkarji postali evropski prvaki, sem si privoščil tri minutni solo v dnevni sobi.

Pa zajadrajva še malo k modi. Če že pripravljava 'modni intervju.' Dajete občutek, da ste radi urejeni. Je eleganten slog 'vaša' oprava ali zgolj službena dolžnost?

Oblačim se v to, v čemer se počutim udobno in najbolj domače. Je to bolj elegantno, kot rokersko ali športno. Vseeno se nočem preveč definirati, kajti morda bom že jutri drugače gledal na stvar. V horoskopu sem riba in na vseh področjih velja, da postrv gleda v kozmos, ščuka pa v kaos. Odvisno je samo, katera tisti dan hitreje plava.

V čem pa se postrv in ščuka počutita najbolj udobno?

V viseči mreži. (smeh)

Dotakniva se še stereotipov o novodobnih moških. Saj veste, o prekomernem urejanju pa izgubljanju moškosti...

Če bi mi bog namenil brado, bi si jo vsak dan 'rihtal'. Ampak ker mi je ni, se mi zdi prekomerno urejanje zapravljanje časa.

Res?

Ne, resno, dokler se urejaš, ker se tako boljše počutiš zase, je to prav. Moškost se največkrat izgublja z drugimi dejanji in besedami, ki sploh niso povezana z osebno higieno in izgledom.

Ampak samozavesti pa nikoli ne izgubljate. Tako izgleda.

Izgleda že izgleda, bolj je problem, kaj se dejansko dogaja v meni. Samozavest je po mojem mnenju preveč opevana kvaliteta. Saj je prav, da jo vedno znova najdeš in se je zavedaš, ampak ne smemo je preveč izkoriščati samo takrat, ko nam to paše. Včasih bi se bilo bolje pred samozavestnim dejanjem ali obnašanjem za vsak slučaj le še enkrat zamisliti. Ne more škoditi.

Za revijo Story napisala Neja Drozg

Kreativni vodja: Petra Rozman

Fotografije: Urša Premik

Stiliranje: Tina Tanko

Ličenje in pričeska: Martina Borščak

Lokacija: Rabac, Hrvaška

Preberite še: → TO o vas pove način, kako nosite torbico!

Priporočamo tudi: → ZATO je Tanja Ribič vsako nedeljo na televiziji brezhibna!

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri