Kolumna Urše Jerkič: "Dajte jim še eno šanso"

Ali kako smo si znova zaželele vuittonk.

Kolumna Urše Jerkič: "Dajte jim še eno šanso" - Foto: DCMU

Ne tako dolgo tega žensk s pretanjenim okusom – kakršne si, priznajmo, laskamo, da smo – ne bi zlahka zalotili, kako k sebi stiskajo najbolj razvpito rjavo torbico. Preveč bi bodla v oči, sicer pa, kako bi se sploh ujela s črno? Brez dvoma modna klasika, ki je vmes postala rahlo vulgarna, kot velika stara dama po kozarčku džina preveč. Zdaj je nazaj iz rehaba, večina nekdanjih fenic pa je tako ali tako prebežala k Michaelu Korsu!

Uradno se je vrnila 5. marca lani, ko je nekdanji Balenciagin 'čudežni deček' (šteje jih 43, kar je v ženskih letih najbrž 27) Nicolas Ghesquière v Parizu predstavil svojo prvo kolekcijo za hišo Louis Vuitton in se je v levici supermodela Freje Behe Erichsen na tankem usnjenem pasu zibala miniaturna različica legendarne potovalne skrinje z imenom Petite Malle.

Ta kuferček-skrinjica je naredila klik! in kar naenkrat hočemo košček lastne garderobe prevleči z monogramom iz leta 1896. Ghesquière se je z malim trdim objektom poklonil potovanju, ključni besedi blagovne znamke, in prvemu izdelku, ki si ga je sredi 19. stoletja zamislil talentirani gospodič Vuitton, sicer po poklicu mojster pakiranja, še posebej, uf, krinolin. Postavljena navpično je bila potovalna skrinja priložnostna omara s predali in razdelkom za obešanje delikatnejših kosov. Kot strašno praktična, zanesljiva škatla (oblečena v platno je bila lažja in bolj vodoodporna od drugih, zaradi bukovih letvic tudi vzdržljivejša) je takoj zasedla prvi razred čezoceanskih parnikov.

Dobrih sto petdeset let pozneje popotnice iz prvih vrst modnih revij za skok iz New Yorka v London potrebujejo le še mini kovček-torbico, v katero zdrknejo pametni telefon, bančna kartica in ključi. Potovalni program hiše je tudi tisti segment, za katerega se zdi, da ga slab okus in cunami ponaredkov še nista načela; na njem je ostalo nekaj starega sveta, naj so zvezdnice vprašljivega slovesa po letališču JFK še tako potiskale nadstropja kovčkov LV.

Francosko institucijo je 16 let kreativno vodil Američan Marc Jacobs, resnični čudežnik, ki je delal na očitni, v obraz vpijoči prepoznavnosti, na – kot je zapisala novinarka in persona non grata vseh nadaljnjih šovov, Dana Thomas – 'mcdonaldizaciji' luksuza. Thomasova za to krivi živino Bernarda Arnaulta, predsednika in generalnega direktorja multinacionalke LVMH, znanega tudi kot Volka iz kašmirja, ki je pokupil družinska podjetja drugega za drugim, da bi jih spremenil v globalne znamke, produkcijo pa jasno preselil na Vzhod.

Arnault je odpiral butike, podobne kot jajce jajcu ali, bolje, burger burgerju, na vseh turističnih vpadnicah, navadno vogal stran od verige hitre prehrane, da je logo LV postal tako prepoznaven kot rumeni M. Čeprav je Jacobs, denimo, z japonskim megaumetnikom Takašijem Murakamijem zasnoval več kolekcij torbic s hihitajočimi se češnjami, k Vuittonu nisi zavil kar tako kot v Prado, da bi se kot v muzeju sprehodil med kosi težke kategorije, potežkal modne dodatke in hrepeneče zavzdihnil. Če nič drugega – kar bo zvenelo politično nekorektno – te je odvrnilo to, da se je ob katerikoli uri pred vrati gnetlo Azijcev, teh strastnih zaljubljencev, ki jim je bilo, zaradi umetnega vzdrževanja ekskluzivnosti, dovoljeno kupiti le eno samcato torbico po glavi.

Kako torej to kričečo znamko utišati, iz nje iztisniti tihi luksuz, ki hkrati ujame duh časa? Dober začetek je, da za prvo kampanjo najameš tri najbolj cenjene, najbolj žanrske fotografe, kot so Bruce Weber, Annie Leibovitz in Jürgen Teller, za obraza pa med drugim že omenjeno Frejo Beho ter filmsko igralko Charlotte Gainsbourg, Ghesquièrovo ljubljenko in zamenjavo za Jacobsovo Sofio Coppolo. Vsekakor razkazovanje modnih mišic, a ne samo to.

Ko sem bila jeseni v Milanu, je bilo že v zraku, da je po espresu na vogalu treba zaviti k Vuittonu, se seznaniti z novo generacijo torbic (ob Petite Malle še z osebno favoritinjo Doro ter Doc BB z enim ročem) in tistimi gležnjarji s fotografij uličnega stila. Na njih je nekaj klasičnega, a hkrati razburljivega, kot tudi na vintidž vuittonki, ki si jo že mesece ogledujem na spletu. Pa še nosu ne vihajo nad ocvrtim krompirčkom.

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri