Naša modna urednica bi rada nekaj povedala. Vse bo delila z vami, na puloverju.
Še preden sem se čisto zares zavedala mode in trendov, se pravi, ko sem v trgovino po oblačila hodila še skupaj z mami, sem bila za Boss, Champion, Benetton, občasno za Fruit of the Loom. Enkrat vmes, ko se je v vlogo nakupovalca prelevil moj oče, pa sem vsem na dvorišču sporočala, da sem za havajske počitnice, čeprav smo s starši vsako leto letovali izključno v Dalmaciji.
Nedvomno, ljudje bi morali bolj pozorno brati, še zlasti takrat, ko se sami prelevijo v oglasne panoje oziroma ko tako zavzeto zagovarjajo določen slogan ali dejstvo, da se vanj tudi oblečejo. Da, v mislih imam znova aktualne puloverje iz trikotaže s sporočilom oziroma logotipom. Na modno sceno jih je naplavil športni stil, ki iz sezone v sezono vztrajno zagotavlja, da ste lahko v športnem puloverju enako šik kot v obleki Diane von Furstenberg. Res? Sama menim nasprotno.
Tudi če puloverju delata družbo ozko oprijeto krilo in eksplozija nakita, je zgodba preveč trendna, da bi bila lahko šik, sploh če pulover sporoča javnosti, da je čas za ribolov. Tudi z logotipi si nisem preveč blizu, čeprav mi je bila to zimo všeč ideja poveličevanja blagovne znamke tako, kot so se tega lotili pri Nº21. Povečani logotip je zavzel precejšen del puloverja ter bil z všečno in nemotečo grafiko videti sodobno. Seveda bi bila zgodba povsem drugačna, če bi si to privoščili pri Chanelu, preveč izpostavljene inicialke CC so na oblačilih in modnih dodatkih postale enako banalne kot tiste LV, tako v originalni kot 'smešni' različici Who The Fuck Is Karl.
In, kot da so oblačila premalo, so se oblikovalci letos na veliko odločili, da bodo nekaj ekstra sporočili še z napisi na puloverjih. Se strinjate z njimi? Ste poredne punce, boste streljale ali ste le fanatične 'zagledanke' v blagovno znamko DKNY? Sama bi težko izbrala karkoli od naštetega, bi pa zamižala na eno oko, če bi me napis oziroma logo presenetil z inovativno grafiko, tipografijo. Zamahovala sem že z roko nad tigri, skomigala z rameni ob tretjem očesu (pustimo zdaj to, da so bila očesa veliko bolj vzorec kot karkoli drugega), med poplavo napisov letos pa se me še najbolj dotakne Kenzov No Fish No Nothing, ne slogan, temveč njegova igra z vzorcem in meni všečna prej omenjena tipografija.
Vstala je z levo nogo in zdaj se spravlja na uboge majice s sporočili in logotipi. Ne, le majico z napisom Vizionar nosim. Vidite? Brez težav bi oblekla tudi pulover z logotipom blagovne znamke, ki je bil v času logomanije v prvi vrsti (ne mislim na dolgočasnega Guccija ali Louisa Vuittona in v Jugoslaviji zloglasnega Bossa – še zdaj ne vem, ali sem bila za cigarete, za eleganco, ali sem bila pač samo šef).
Versacejeva meduza je zame veliko bolj popolna kot tiger. Je ekspresivna, je Versace, je vulgarno kičasta in spet kraljevsko dostojanstvena. Seveda je ključnega pomena, ali boste ob pogledu nanjo okamneli ali ne, njena kombinacija s preostalimi oblačili in dodatki. In kako bi izbrane puloverje nosila jaz?
Preprosto, kot si zaslužijo. Pod pulover bi oblekla srajčno obleko in obula sandale brez pete, ki bi jih lahko krasil svetleč kamen (kot protiutež izpeti kombinaciji z masivno ogrlico). Ali pa bi si ga v družbi obleke kombineže le ogrnila okoli ramen (za mojim hrbtom bi s prstom kazali na mojo 'ribjo nesrečo'). In, konec koncev, pulover bi oblekla k širokim športnim hlačam in supergam, točno tako, kot se spodobi, v družbi najboljših, v športni družbi.
Petra Windschnurer
