Nazaj v devetdeseta, čas grunge revolucije

Ne vem, ali naj se veselim ali naj čim prej skrijem svojo osebno. Podajam se namreč nazaj v zgodovino (da, pravijo, da je že zgodovina), znova se bom igrala grunge. Ta bo sicer malce bolj sofisticiran od tistega, ki smo ga, o bog, kako daleč je že to, v devetdesetih vsako soboto prakticirali v K4.

Dedkova črtasta pižama (ko mi jih je zmanjkalo, sem mamo prosila, da mi jih nekaj nabavi v domu upokojencev, kjer je delala – da, tako zagreta sem bila), karirasta srajca, pretegnjen pulover in obvezni bulerji. Če sem hotela vsaj malo razveseliti starše, pa sem namesto pižame na dan privlekla preteg­njeno svileno, asimetrično obleko, ki je bolj spominjala na kombinežo kot na obleko, navrgla sem še predolgo jopo in bila sem nared za v šolo, da se skrijem nekje tam v zadnji klopi (lahko bi rekli, da je bila to 'ta mašna' grunge oprava).

Devetdeseta so se tokrat vrnila v bolj sijoči, pozitivni in precej bolj zračni različici: oblikovalci so sodobni grunge nadgradili z veliko organce, s prosojnimi cvetličnimi in karo potiski in lahkotnimi puloverji ter vse skupaj z nonšalantnim slojenjem zavili v modni celofan, ki opravičuje dejstvo, da so se po modni brvi sprehajala dekleta, pred katerimi bi vsak pravi varnostnik na vratih kluba zamahnil z roko, češ, ni vstopa. In kako bom vstopila jaz? Barvito!

Karo vzorec bom združila z neonskimi barvami (iz glave mi ne gre fluorescentno rumen pulover s smeškom iz ene izmed prvih kolekcij Marca Jacobsa; da, fant je takrat navijal še za grunge). Občutek imam, da karo tako takoj dobi bolj poletni pridih. Seveda si želim širokih prosojnih karirastih hlač, takš­nih, kakršne je predstavil Dries Van Noten, najdem pa samo oprijeto gosto tkano različico v Topshopu.

Se pravi mora vlogo bolj zračnega potem odigrati pulover. Velike luknje ali še večje luknje? Imam ju! Eden me v rdeče oranžni različici iz tekstilne bombažne preje čaka doma, fluorescentno rožnat pa me gleda z obešalnika na istem oddelku, kjer odkrijem hlače. Črni salonarji na konico so edina prava obutev za to in vse nadaljnje grunge kombinacije.

Kaj pa karo na karo? Dries je to naredil zelo lepo. Ker mi v prodajalnah s cenovno ugodnimi oblačili nikakor ne uspe najti ničesar bolj prosojnega, kar bi mi pomagalo, da bi lahko karo vzorce zložila v več slojih in obenem ne bi bila videti, kot da grem sekat drva nekam, kjer je zelo mrzlo, se odločim za vmesni člen, pravzaprav za dva. To bosta barvno nevtralni pulover, ki bo karo vzorec s srajce spustil na dan le pri ovratniku in na rokavih, ter asimetrična prosojna črna obleka, tunika iz trgovine H & M, ki bo poskrbela za zračnost.

Čeprav sem v izbrani kombinaciji videti prav dostojno, mi ne da miru EMŠO, ki kliče po nečem bolj ... težko bi rekla finem, morda ženstvenem. No, pa sem tam, zbogom, pižame, zbogom, K4. »Tako drastično pa spet ne, draga dama!« Ah, kaj bi brez tebe, moj dobri nikoli odrasli angel varuh. Srajca bo prava izbira, tokrat ne karirasta, ampak vojaško zelena (spomni me na vietnamovko – nam, grungerjem, jakno, znano kot predhodnico parke). Je svilena, lepo padajoča, daje občutek zračne nonšalance.

Najdem jo v trgovini Massimo Dutti. In zraven? Oprijeto krilo. In zraven? Čepica v vojaško zeleni barvi. In zraven? Plašč z gepardskim vzorcem. Zakaj pa ne? Pri Max Mari pravijo, da je prav ta živalski vzorec najboljši partner karo vzorcu. In če pomislim še na vse tiste 'glamurozne' ekscese, ki si jih je v devetdesetih privoščil Kurt Co­bain, je ta tiger v primerjavi z njimi pravi mačji modni kašelj. Združba mi je všeč, ker ni na prvo žogo, je mešanica različnih slogov, katerih osnova izhaja iz udobja. Se pravi ene od temeljnih vrednot starega in novega grungea.

Petra Windschnurer