Dokler nisem spoznala triinpoltonske Gange, nisem vedela, da so sloni tako krhka bitja. Ja, imajo debelo kožo in so ogromni, a za tem radovednim rilcem se skriva senzibilnost metulja. Jutranja nega in hranjenje sta obreda, ki ju veličastnost te živali poviša v skoraj junaški dejanji. Nekatera doživetja so res neprecenljiva.
Nam lahko predstavite Gango?
Ganga je 33-letna indijska slonica, ki je večino svojega relativno mladega življenja preživela v ljubljanskem ZOO-ju. Je prava dama, s katero se poskušamo čim več ukvarjati in ji tako nadomestiti slonjo družino ali družbo, ki bi jo po vseh pravilih nujno potrebovala.
Zakaj pa nima družine ali vsaj družbe?
Sloni so izjemno družabna bitja, ki živijo v tropih. Organizirani so matriarhalno, slonice živijo skupaj, samci pa se že v mladosti ločijo od družine. Priporočljiva starost, da bi imela slonica mladiče, je do 35. leta, in če računamo, da so slonice breje 22 mesecev, Gangi res ostane zelo malo časa. To seveda zastavlja tudi vprašanje slonjega samca pa novega slonjaka, vse je povezano z denarjem in tako naprej.
Torej bo ostala sama?
Ni rečeno, skoraj ni verjetno, saj sloni res ne smejo samevati. Gango so enkrat že reševali – hoteli so jo odpeljati v sanatorij v Španiji, kjer naj bi se zdravila zaradi depresije –, zato se s temi stvarmi res ne smemo šaliti. Ampak ljubljanskega živalskega vrta ni brez slona in Robi (drugi skrbnik, op. p.) ima največ zaslug, da je ostala. V načrtu ljubljanskega ZOO-ja je širitev slonje družine, pripravljenost in volja sta, ampak denarja ni nikoli dovolj. Ganga bo verjetno prej kot mladička dobila družbo še ene slonice, na katero jo bomo morali navaditi, kar bo velik projekt . .
Hočete reči, da je problematična in se ne razume kar tako z drugo ‘žensko’?
Ne sama po sebi, a pri njeni vzgoji je bilo storjenih veliko napak. Na Gangi so se lomile vile, ogromno je pretrpela v mladosti, zamenjala veliko skrbnikov, in posledice so vidne še danes. Vsekakor ni takšna, kakršna bi lahko bila, če se ne bi tako ravnalo z njo, lahko pa bi bilo še veliko slabše.
Ampak videti je tako pridna in dobrovoljna . .
Vse, kar ste danes videli, je rezultat truda in dela, čeprav je videti kot rutina. Vsak dan je treba ponavljati in utrjevati stvari, ki sta jih s slonom že usvojila, in vsaka napaka se ti lahko maščuje. Moraš, preprosto moraš žival obvladati, pa če gre za dajanje krvi, nego stopal, za kar so jo včasih celo omamili, ali za krtačenje nohtov, sploh če si z njo v tako imenovanem free contactu – to pomeni, da med nami ni pregrade, ničesar. Takrat se preleviš v slona in si popolnoma na njegovi ravni, a še vedno dominiraš.
Kako pa ste postali skrbnik slonov?
Postopoma. (smeh) V ZOO sem prišel v osemdesetih kot član društva akvaristov z zaključeno srednjo veterinarsko šolo. Študija nisem nadaljeval oziroma sem, ampak na fakulteti za šport, ki sem jo po poškodbi opustil. Skratka, bil sem entuziast, želel sem pomagati, in tako sem spoznal Gango, kar je potegnilo za seboj tudi šolanje, seminarje, delavnice . . Vmes sem tudi odšel, pa sem se lani vrnil . . Ganga ni nikoli pozabila, da sem jo zapustil, potreboval sem kar nekaj časa, da mi je odpustila.
Zakaj ste odšli in zakaj ste se vrnili?
Rekel bom, da sem šel in se vrnil zaradi ljubezni do slonov, konkretno do Gange. Rad bi tudi rekel, da so se stvari toliko spremenile, da je za slone maksimalno dobro poskrbljeno, ampak za zdaj še ni povsem tako. Vrnil sem se tudi pod pogojem, da je skrbnik slonov tudi res njihov skrbnik, ne da jim zgolj vrže hrano in počisti za njimi. Da jih ima rad, se z njimi igra … Vem, da o slonih nekaj vem, in s svojim znanjem bi rad pripomogel, da se z njimi ravna, kot je treba. Skrb za slone je v Indiji, na Šrilanki in Tajskem veda, ki je stara več kot dva tisoč let, torej se moramo vsi še veliko naučiti.
Od česa živi živalski vrt?
Manj kot četrtino denarja prispeva MOL, preostalo zaslužimo z vstopninami, taborjenji, vodenimi ogledi . . Pridno se dela, potrebovali bi še malo več iznajdljivosti.
In berlinskega Knuta?
Ja, to bi bilo idealno. 500 kilometrov naokrog ni indijskega slona, kot je Ganga, dva sta na Brionih, ki sta prava žalost, pa tega pri nas ne znamo izkoristiti. Smo ena redkih institucij, kjer se šimpanzi množijo kot gobe, kar je drugod sicer težava, pa tega ne promoviramo. Kljub temu nas na leto obišče med 200 in 300 tisoč ljudi, torej smo na drugem mestu po obiskanosti, za Postojnsko jamo, ampak lahko bi bili boljši. Za primerjavo naj povem, da na Danskem živalski vrt na leto obišče od dva do tri milijone ljudi.
Katja Golob
Fotografija Uroš Zagožen
