Medtem ko slikar ustvarja portret lepe muze Ines, ta vidi sliko moža brez obraza in vpraša slikarja: »Zakaj je ta mož brez obraza? « Slikar ji odgovori, da zato, ker je duh. Takrat gledalec pomisli: »Aha, torej ne gre za film o nadnaravnem. Duh je morda ideja, ves čas prisotna v ozadju, ki nikoli ne pokaže pravega obraza, deluje pa prek drugih in je siva eminenca časa.«
Ime, ki je povezano s filmi – o katerih bi se vsakdo strinjal, da so dobri, če ne celo najboljši –, z vrhunskimi zasedbami in s kontroverznimi pripovedmi, pripada Čehoslovaku, rojenemu pred drugo svetovno vojno, daljnega februarja leta 1932.
Osamosvojitev, smrt in dejstvo življenjske minljivosti so ga doleteli že zgodaj, saj je starše izgubil v Auschwitzu, v poznih šestdesetih pa ga je v Združene države pregnala praška pomlad oziroma sile varšavskega pakta, ki so jo želele zatreti. Zaznamovan s korenitimi spremembami in s poznavanjem krhkosti življenja je pridobil močne spretnosti prikazovanja sveta in perspektive dogodkov, ki jih niti ne prikriva in niti ne favorizira. Zgolj pripoveduje.
Pripovedovanje skozi zgodbo in oči posameznika, ki je ves čas v konfliktu z institucijami, je glavna stalnica njegovih filmov. Let nad kukavičjim gnezdom, muzikal Hair, Ljudstvo proti Larryju Flintu, Amadeus in Človek z lune so polni posameznikov, ki se znajdejo v kontroverznih družbenih situacijah in imajo razumevanje gledalca vedno na svoji strani. Forman se diskretno, tako kakor tudi pripoveduje, predstavi kot vizualni kritik družbenih anomalij in zaščitnik posameznika. Zaplet njegovih filmov pa hodi z roko v roki s kmečko pametjo in pošteno igro. Življenja. Nekoč je dejal, da je namembnost institucij, da služijo posamezniku in družbi, in ne obratno. A se hitro zgodi, da institucija postane sama sebi namen, posameznik in družba pa žrtvi njene ideologije. Tako je konflikt med posameznikom in takšno institucijo neizbežen.
Formanovo poslanstvo je biti torej povezovalec med objektivom, platnom in projektorjem, ki ne razlaga in ne obsoja, je le nemi in nevidni opazovalec. Gledalec naredi vse drugo, kar daje tudi moč njegovim filmom: distanca, s katero režiser le opazuje proces, brez poudarjanja in dodajanja umetne napetosti, ustvari prostor za interakcijo vseh vpletenih. Gledalec se nato odloči sam.
V najnovejšem Formanovem filmu Goyeve prikazni, biografski drami o Francescu de Goyi, se zgodba dogaja skozi oči tega nadarjenega in navzven nenavadnega španskega slikarja, ki je živel na prehodu med temno dobo španske inkvizicije in prihajajočega razsvetljenega devetnajstega stoletja. Podobnost med ustvarjalcem zgodbe in nosilcem filmske stvaritve je, da se je tudi Goya dotikal perečih in nevarnih tem svojega časa in si tako celo prislužil naziv kontroverznega umetnika, s potencialno velikim številom sovražnikov. A na pripombo lika Očeta Lorenza, da si s svojimi kritičnimi podobami nabira veliko število sovražnikov, mu de Goya nezaskrbljeno odgovori, da ima na srečo nekaj zelo pomembnih prijateljev.
De Goya se kritičnemu pričanju o družbenih dogodkih, ki so ponazarjali vladajoče delo inkvizitorjev in njihovo odreševanje ljudi, ne odreče, čuti ga kot izpolnjevanje svojega poslanstva. Pripoveduje skozi slike, ščitita pa ga predvsem lastni genij oziroma osupljiva slikovna sposobnost, s katero je bil vpoklican tudi kot kraljevi slikar. Svojo izključenost iz sveta in nadaljevanje poslanstva podkrepi še s psihosomatsko distanco, saj za zunanji svet postane resnično gluh. Ostanejo mu le oči in platno.
Upodobljena pravilnost ter neizkrivljanje resnične podobe in lepote subjektov je sicer žalila vladajočo sveto in kraljevo pisarno, vendar ga je kazni poleg ‘gluhe nevpletenosti’ odrešila še naglica spreminjajočega se stanja dobe, ki ji je bil priča. Nemirnost časa mu je omogočila mir pri delu, saj je ostajal zbrani očividec, medtem ko se je vladajoči režim tepel za lastno usodo in preživetje. Med liki, ki slikarja obkrožajo, je tudi edini, ki do konca zgodbe ne odstopi od svojega poslanstva, kljub kontroverznosti pa ga, podobno kot Formana, nikoli nihče ni (sodno) preganjal.
Film, ki nosi žalostno zgodbo, a človeka ne prizadene, ker je iskren, je film, ki ga človek priporoči vsakomur, a nikomur ne privošči, da bi to dejansko doživel. In tudi v de Goyevi koži ne, saj ga kljub odpornosti proti uradnemu nesmislu in vladajočim teorijam, ki v praksi ne delujejo, nihče dejansko ne vidi in sliši. Usojeno mu je, da videne slike prenese naprej. Je hkrati vpleten in izključen.
In drugi liki? Oče Lorenzo bi lahko simboliziral dvolično naravo človeka, ki se skozi evolucijo jaza razvija v puhlo gmoto principov; nesrečni lik de Goyeve muze, Ines, pa je zaradi naivne morale prepuščena (ne)milosti drugih in bi lahko simbolizirala ljudstvo.
Da vsakdo teži k miru in izpolnitvi svojega poslanstva, bi bil v grobem lahko zaključek zgodbe. Način in posledice, ki jih človek pusti, pa so ključnega pomena. Za vse.
Luana Maliqi
Fotografija: Rexfeatures
