Kdo vzklika najglasneje, ko zmagujete? NEJA DROZG
Moje življenje se je v zadnjih mesecih zasukalo na glavo. Zarečenega kruha se bojda največ poje, in tako sem se, zaprisežena svojemu svobodnjaškemu samskemu stanu (in stanovanju samo zase), temu odrekla čez noč. Nisem pojedla le kosa kruha, temveč kar celo štruco. Vsi, ki me dobro poznajo, tudi vedo, da moja racionalna plat nikakor ne dopušča vere v teorijo usode, kaj šele v vesoljske višje sile. A so me v trenutku, ko so predme postavile človeka, ki mi je spodnesel tla pod nogami, opomnile, da še kako presneto obstajajo. Moji hormoni sreče so pobezljali do skrajnosti in priznam, da mi na dušo pihajo komplimenti okolice, da se po svetu sprehajam s sijajem cvetoče marjetice. Ne, recept zanj niso pregrešno dragi dermatološki zvarki ali svileni vzglavniki, temveč moški, ki je preprosto – balzam za dušo. Četudi imam zdaj doma za dodatni pralni stroj nakopičenih umazanih nogavic.
In takrat, ko človek zasanjano ždi na devetem oblaku in je trdno prepričan, da bi lahko preplezal Himalajo (naj vam iz prve roke povem, da mi samo še malo manjka, pa bom na fitnesu dvigovala dvojno kilažo), želi srečo razdajati vsepovprek. Če sem srečna jaz, naj bi bili z menoj srečni tudi drugi. In pika. Življenjski premiki – tudi to, da najdemo sorodno dušo – so vendarle namenjeni praznovanju. To, da želimo svojo srečo deliti z bližnjo okolico, je instinkt, ki mu povsem nagonsko sledimo.
V dragih ljudeh iščemo priznanje in pričakujemo, da bomo z njimi doživljali trenutke zmagoslavja, in obratno – njihovo slavljenje naših dosežkov pa bo v nas okrepilo občutek pripadnosti in vrednosti odnosa.
Zato človeka v blaženem stanju nič ne potolče bolj kot že malodane sarkastičen "Oh, čestitam" ali, še huje, gola nezainteresiranost, ki je opazna na kilometer. Ali tudi vi zaskrbljujoče opažate, da se je reakcijski čas človeka, ki nam na pomoč prihiti ob nezgodi, izkazal za sila hitrejšega od tistega, ki nam čestita za dosežek? Če bo zehanje še naprej bolj nalezljivo od slavljenja tujega uspeha, potem se lahko kar pokrijemo čez glavo.
Ko sem tako vzhičena širila veselo novico, da zapuščam klub samskih žensk v poznih dvajsetih, mi je eden izmed odzivov prav pošteno dvignil pritisk. "Aja, kul." In to iz ust bližnje prijateljice, od katere nisem pričakovala nič manj kot bučni aplavz in pričakovanje temeljitega poročila, kako se je odvijala moja spomladanska romanca. Kul? Kako, prosim?! Vesolje (naj še enkrat poudarim, da nisem vraževerna) mi je namenilo, da sva se našla z mojo skrito simpatijo še iz obdobja guljenja gimnazijskih klopi. Madonca, si to mar ne zasluži več kot samo skozi zobe iztisnjen kul in menjave teme na to, kako ona še nima načrtov za letošnje poletje? Nikakor nisem razumela, zakaj ne bi z menoj delila vsaj približno takšnega entuziazma, kakršnega sem doživljala sama. Mi mar ne privošči, da sem zaljubljena do ušes? Ko sem mislila, da mi bo prsni koš razgnalo od metuljčkov, sem od te osebe potrebovala zgolj spodbudno besedo. In ko nekoga poznaš bolje od lastnega žepa, pač veš, kdaj zaviha nos proti nebu. Ali, v tem primeru, se izogne porciji inzulina. Povejte mi, prosim, če sem zahtevala preveč.
Prisoljena zaušnica človeka pač zaboli do onemoglosti.
V tistem trenutku sem se počutila, da bi svoj čustveni nahrbtnik najraje pospravila v kot in o njegovi vsebini nikdar več spregovorila. Ostal je le grenak priokus: ali to, da se nekdo ne veseli z menoj, pomeni, da ne podpira mojih odločitev, v katere sama tako trdno verjamem? Je to nekdo, ki mu lahko (še naprej) brezpogojno zaupam in verjamem, da mi želi samo dobro?
Ko mi je uspelo spihati nakopičeno tesnobo, so se misli vsaj približno razjasnile. Pojav je na prvo žogo precej razumljiv. In tudi pogost. Če nas nekdo z zavidanja vredno dobro novico ujame stati na levi nogi (berite: v obdobju, ko vam nič ne teče kot po maslu), jo nedvomno težje pogoltnemo kot slabo. Predstavljajte si sledeči scenarij: najemodajalec vas je ravnokar deložiral iz garsonjere, v katero se bo zdaj vselil njegov podmladek. Pomilovanja vredni stojite s kovčki pred vrati, ko vas pokliče sodelavka in vam pove, da sta z možem ravnokar kupila atrijsko stanovanje s pogledom na Rožnik. In to brez kredita. Pa ne recite, da vam, čeprav ji privoščite vso dobroto tega sveta, ne zraste gromozanski cmok v grlu! Naj niti ne omenjam hudiča na ramenih, ki vam pridiga, da je življenje tako strašno nepošteno in da si v tej svoji grozni situaciji tudi vi zaslužite natanko to (in še več). In ravno ta hudič je krotilec naše sreče in v posledičnem aspektu tudi tuje.
S celostnim srcem proslavljati tuje dosežke je takrat, ko smo ujeti v primež lastnih neizpolnjenih želja, skorajda nemogoče.
Ta postane boleč opomin nanje. Negotovost je ranljivost in tudi kolektivno prepričanje, da moramo uspeh enačiti s primerjanjem, nikakor ni voda na naš mlin.
Bila bi strašansko krivična, če bi napisala, da se v preteklosti nikdar nisem zalotila med grizenjem jezika, ko mi je nekdo zaupal nekaj, za kar bi 'ubijala' tudi sama. Počutila sem se strašno. A ti občutki niso bili nikoli povezani z zavidanjem, še manj pa s tem, da osebe na drugi strani telefonske linije ne bi brezpogojno podpirala in imela rada. Grizla me je samo gola resnica, da sem bila prelena, da bi dvignila mezinec in v tej smeri nekaj naredila tudi sama. In tako sem na mučni misiji (prijateljici sem seveda nalila čistega vina) ugotovila, da ni bilo tokrat nič drugače. Njena zgodovina ponesrečenih zmenkov je plačala svojo ceno in prišli sva do zaključka, da je včasih prav velik izziv biti popolnoma srečen za druge. Zlasti na področju, na katerem ne blestimo tudi sami. Nas to naredi sebične? Ne vem. Vem pa, da se lahko iz vsake prijateljeve zmage naučimo nekaj … zmagovati tudi sami.
Fotografije: Profimedia
Preberite še: Horoskop: Moški z občutkom za modo so rojeni v teh 5 znamenjih
Priporočamo tudi: Kako uspešno zmanjšati celulit samo s pomočjo prehrane? Izločite teh 7 živil
Morda vas bo zanimal tudi ta pogovor, ki ga vodi Borut Pahor.
