Stavek, da ni nikoli prepozno za sledenje in uresničitev sanj, je že tako tako oguljen, da si verjetno zasluži etiketo vintidž. A na moji tehtnici tokrat niso argumenti, da ta rek drži ali ne drži. NINA VIDRIH
V zadnjem času se namreč vse pogosteje soočam z vprašanjem, kam s stvarmi, ponudbami in priložnostmi, ki so mi ponujene, ki sem si jih (morda še pred kratkim) celo srčno želela, a te dni o njih ne sanjam več?
Kot številni otroci sem v času odraščanja želela prehiteti svoj čas in zdi se mi, da sem nenehno čakala, da bom končno starejša, neodvisna, da bom lahko končno začela živeti razburljivo življenje odraslih. Še preden sem uradno vstopila v puberteto, sem si v šolski knjižnici izposojala knjige, ki so nagovarjale najstnice, in nikoli ne bom pozabila knjižničarkinega vprašanja, ki ga je pospremila z dvignjeno obrvjo (kdo ve, zakaj se nam določeni trenutki tako zelo vtisnejo v spomin): "Se ti morda ne zdi, da si še premlada za te knjige?" Ne vem, ali me je gnala vedoželjnost, ta opevana lastnost, ki jo tako radi in z največjim ponosom 'pripenjamo' otrokom, ali zgolj dejstvo, da sem že kot otrok precej jasno vedela, kaj si želim početi in izkusiti. In na poti do uresničitve teh sanj sta bili oviri bolj ali manj starost in bivanje v premajhnem kraju, se pravi povsem premostljivi oviri. Brezkompromisno sem verjela, da se mi sanje lahko uresničijo in se tudi bodo ... in so se. No, približno in včasih prepozno.
Ene od teh sanj so bile povezane z delom v modni industriji. Ja, tudi meni se je Andy iz Hudičevke v Pradi zdela izjemno nehvaležno bitje in popolnoma sem se strinjala z izjavo, da obstaja nešteto drugih deklet, ki bi 'ubijale' za njeno službo, med njimi sem bila tudi sama. Naj še dodam, da sem bila takrat stara 13 let. Čez nekaj let, ko sem se zaradi študija (končno!) lahko preselila v prestolnico, sem se postopoma začela tudi vse bolj približevati sanjam, da bi delala kot stilistka. In ko sem jih končno (opazite, kako se beseda končno ponavlja?) dosegla, sem potrebovala nekaj časa, da sem si na glas priznala, da čakanje na popis oblek v namen izposoje, odstranjevanje gub s parnim likalnikom, snemalni dnevni, ki jim ni bilo videti konca, ter nehvaležno vračanje izposojenih artiklov in sokolje oči prodajalk, ki so neizprosno iskale madeže in potencialne poškodbe na izposojenih oblačilih, niti približno niso to, kar sem si zamišljala. Predvsem pa sem nekje na časovnici od prvih otroških manifestacij do uresničitve sanj izgubila apetit po večurnem letanju po trgovinah.
Trk ob spoznanje sem razumela kot napačno izbiro poklica v sicer pravem (berite modnem) svetu. Ni se mi zdelo, da sem se spremenila, morda prerasla sanje, napako sem lahko popravila s preusmeritvijo. Vse skupaj sem dojemala kot ovinek do cilja – da nekoč prevzamem urednikovanje modnih strani. Naj pridem do bistva, ki je, da mi je bila ne nazadnje ponujena tudi ta pozicija. Če to zgodbo še pospešim, končno mi je bil ponujen tudi položaj modne urednice.
Dobila sem ponudbo, o kateri sem verjetno sanjala že nekje od svojega desetega leta. Takrat, pa tudi še dobro desetletje zatem, bi ob tej priložnosti vzhičeno skakala od navdušenja, uspešno uresničene sanje bi proslavila s prijateljicami, skupaj bi si privoščile nekaj lepega, nekaj, kar me bo za vedno spominjalo na ta mejnik, morda nekaj z oblikovalskim podpisom ... a zgodilo se ni nič od naštetega. Ponudbo sem po odraslo premislila (govorim o enačbi čas, vložen v delo, v zameno za ponujeno plačilo) in jo po razmisleku razumno in brez večjih emocij zavrnila.
Prav zanimivo bi se bilo pomeniti s svojo mlajšo različico, ki bi se verjetno ogorčeno zdrla name, češ ali sem zmešana in ali ni to nekaj, kar sva si od nekdaj želeli. Jaz pa bi ji rekla, da je verjetno težko, če ne celo nemogoče razumeti, da svet, sanje in okusi, ki jih trenutno obožuješ, ne bodo ostali za vedno enaki. Da bom čez leta kljub smrtno resni zaprisegi vseeno ponovno poskusila in pojedla cel krožnik jote, da jagodnega soka s smetano nisem pila že vsaj dve desetletji in da tudi sanje o položaju modne urednice ne dišijo več enako.
Prepozno uresničene sanje, s katerimi ne vem, kaj bi zdaj počela, še zdaleč niso omejene zgolj na področje kariere. Nedavno sem spoznala skejterja, ki bi se mi pri 12 letih zagotovo zdel super frajerski – že samo zato, ker bi lahko bil model za katalog Blue Tomato –, a druženje z nekom, ki bi se najstnici v meni zdel zanimiv, ni nekdo, ki hkrati poteši okus tridesetletnice. In z vsemi čuti sumim, da bom čez čas, ko bom morda imela priložnost investicije v nepremičnino v mestu, že povsem pripravljena na življenje v kočici sredi gozda.
Ko ta hip gledam stvari, o katerih sem dolga leta sanjarila, o njih fantazirala in se z njimi identificirala, a za katere hkrati čutim, da niso več moje in da si jih ne želim več, ne vem točno, kaj in kam bi z njimi. Naj jih kot fotografije razvijem in ohranim nekje blizu, da me nostalgično opominjajo na to, da sem jih po svoje že dosegla? Ali pa bodo morda namesto nasmeška iz mene izvabljali žalost, jezo in frustracijo, ker so mi bile priložnosti ponujene prepozno, ker si jih ne želim več, ker še vedno čakam in zamujam s tistim, kar si želim danes? Kako jih spustiti in kam me bo potisnil strah, ki se priplazi, ko spuščam ponudbe, ideje, sanje, saj hkrati spuščam del sebe, del, s katerim sem se vsa ta leta identificirala?
Hvaležna sem za pogum, da prepoznam, kaj mi ne pristaja več, in da s tem, ko stvarem, ponudbam pa tudi poznanstvom rečem ne, prepuščam, da jih lahko doživi nekdo drug, ter z vso močjo stiskam pesti, da bo vsaj zanj to ob pravem času. A, roko na srce, lahko je biti ponosen na ta pogumni in razumni del, tako, kot je preprosto biti ponosen na vedoželjnega otroka. Kaj pa tisti del, ki še ne ve, ki se še vedno oklepa prežvečenih sanj? Kot ko na primer stojim pred skrinjo sladoleda in naročim okus modro nebo, čeprav že vem, da ne bo niti približno tak, kot si želim, da bi bil, pa se kljub temu nekaj v meni upre in ne naroči pistacije? Kaj s tem delčkom, ki še ni dovolj odrasel, da bi to pustil za sabo? Ki še ne ve povsem, da s tem ko nečemu rečem ne, opustim stare sanje in pričakovanja, naredim prostor novemu? Kako biti ponosen na tisti del, ki ne ve, kaj je njegov naslednji korak, ki zgolj čuti, da nekaj ni več primerno in ustrezno, ki zavrača, ne da bi vedel, kaj sploh želi sprejeti, in ki mu marsikdo daje nalepko nespameten?
Na plesni delavnici smo povabljeni v ekspresivno gibanje na temo svojega življenja. Ples me pripelje do točke razpotja, ko čutim, da začnem spuščati staro in ko mi novo še ni razkrito. Iz tesnega objema roki počasi spustim ob telo in zaznam nelagodje, povezano s tem, da ne vem, kaj stoji pred menoj in čemu se odpiram. Niti najmanj mi ni prijetno, a v tistem trenutku mi je hkrati kristalno jasno, da lahko le tako, da spustim in se ne oklepam več starega in varnega, naredim nov gib ... se premaknem, preobrazim in pustim, da se tokrat le ob pravem času uresniči nekaj novega, zaradi česar bom z vso vnemo otroka skakala od navdušenja.
Fotografije: Profimedia
