Nekoč sem v knjigi Pisma Juliji iz leta 2006 prebrala: "Kaj in če sta besedi, ki ne ogrožata ničesar, kar je mogoče. Toda če ju postavimo drugo ob drugo, imata moč, da vas preganjata do konca življenja: Kaj če? Kaj če? Kaj če?" Citat zajema univerzalno človeško težnjo: razmišljanje v nasprotju z dejanskim stanjem. MANCA POGAČAR
Tisto, česar ni, ampak tisto, kar bi lahko bilo, je za človeško domišljijo neskončno privlačno. Razmišljanje o neomejenih, fascinantnih možnostih in hipotetičnih scenarijih, o tem, kako bi lahko preobrat v neki zgodbi povzročil valovanje skozi čas, ki vpliva na razplet vašega življenja, človeka neskončno fascinira. Namen ukvarjanja z nasprotnim razmišljanjem je pomagati ljudem, da se učijo iz svojih napak tako, da se prepustijo scenarijem "če bi ... kaj pa potem?", da bi v prihodnosti ravnali bolje. Vendar pa ima to tudi neprijetno slabo stran: depresivno spiralo obžalovanja, ki lahko podaljša žalost, ki sledi koncu skorajšnje zveze.
Številni "kaj bi bilo, če bi bilo" lahko preplavijo um s fantazijami o tem, kaj bi lahko bilo, kar otežuje osvoboditev.
Po običajnem razhodu bi bolj razmišljali o spominih. Pri skorajšnjih razmerjih pa bolj razmišljamo o tem, "kaj bi lahko bilo" – če bi bili v razmerju, kako dobro bi lahko šlo, koliko več sladkih spominov bi imeli.
Ni mi v veselje priznati, da sem nekakšna strokovnjakinja za 'skorajšnja razmerja'. To je precej pogost pojav. Dva naključna mehurčka se srečata v širokem vesolju naključij in za en kratek, vznemirljiv trenutek zapolni vrzel med njima ocean možnosti – filmski večeri, skupna potovanja, srečanje staršev, strastni poljubi in tako naprej. Mislim, da smo se že vsi odpravili po poti sanjarjenja o prihodnosti z nekom. In to je v redu! To je normalno. Kar ni v redu, je, ko poskušamo tam zgraditi hišo in se vanjo vseliti.
Sanjarjenje žal ni portal v prihodnost, je prej slepa ulica ali labirint, iz katerega ni izhoda.
Seveda se te možnosti v primerih naših romantičnih "lahko bi se zgodilo" ne uresničijo. Umrejo, kot živijo – zapeljiva fatamorgana, ki se lesketa na gladini vode. Če se je dotaknete, jo bo ugasnila senca vaše roke. Vesolje vam pred nos pomoli svetlečo novo igračko, za katero niste vedeli, da sploh obstaja, toda zdaj, ko jo vidite, si jo na smrt želite, in ko iztegnete roko, da bi jo pograbili, vesolje igračko potegne nazaj k sebi in svoje nagravžne ustnice razpotegne v privoščljiv nasmeh. Vi pa v jok pa na drevo, kaj pa drugega. Čeprav ste kot okoreli realisti, ki ste to že večkrat doživeli, to seveda pričakovali. "Spet isto," si mislite in prisežete, da boste pri naslednji simpatiji ostali ledeno hladni vsaj do trenutka, ko bosta skupaj stala pred oltarjem.
To je nekako tako, kot če bi pomerili drago obleko, ki si je nikakor ne moremo privoščiti.
Pogledamo se v ogledalo, v katerem vidimo, kakšna imenitna oseba bi lahko bili v njej, in začnemo tkati hipnotične možnosti: "V tej obleki bi šla v gledališče. Šla bi na imeniten prvi zmenek. Bila bi lepa, zaželena in zapeljiva."
Težava je v tem, da teh simpatij, s človeškim obrazom ali kos tkanine, ki se popolnoma prilega našemu telesu, ni tako lahko zatreti. Lahko se nam zgodi, da se navežemo na idejo osebe ali, natančneje, na idejo o sebi s to osebo, ki smo jo ponoči v svoji postelji kot iz gline oblikovali po lastnih merah. Čeprav ste šli z njim ven samo enkrat ali dvakrat, ste razvili čustva do njega in upanje za vaju, in ko se iz nič prekine, je to vsekakor travma. Obstaja cela vrsta travm. Buda je uporabil besedo dukkha, ki pomeni "težko se soočiti". Zato zaključujem, da je tisto, s čimer se je težko soočiti, travmatično. Obstaja instinktivni občutek, da se s tem ne smemo soočiti, ker je težko, zato se obrnemo stran. V običajnem psihološkem jeziku se disociiramo ali odrinemo del sebe, ki nas boli, in ga izoliramo nekje v podzavesti. In zaradi te odvrnitve postanemo nekoliko bolj napeti, nekoliko bolj togi in nekoliko bolj odrezani. Jaz naredim to, kar najbolje znam. Prepustim se žalosti. Ranjena sem, žalostna sem, samo žalostna. Opazim nekakšno votlost v prsih, težo okoli ust ... nato pa hrepenenje in še več praznine. Tako sem razočarana; imela sem tako velike načrte. Toliko bi bilo mogoče doživeti, toliko lepega bi bilo mogoče ustvariti, toliko občutkov bi bilo mogoče čutiti. Tako žalostna sem. Srce boli tako močno, da si skoraj zaželim, da ga ne bi imela.
Ko me prešine zadnja misel, srce začne predvajati znani film. Pomislim na otrdel vrat, ki sem ga imela, ko sem na letalu uporabljala njegove noge kot blazino. Predstavljam si, kako sem z njim v muzeju, kako mu na prsih počiva glava najinega otroka, kako najin drugi otrok teče naokoli s francoskim rogljičkom v roki in mu iz nosa teče smrkelj. Zamišljam si, da na nedeljska jutra skupaj srkamo vročo čokolado v najbližji kavarni in vanjo pomakamo vsak svoj sveži rogljiček. Predstavljam si ga na svoji rojstnodnevni zabavi, kako stoji pred mojo družino in pripoveduje vedno isto zgodbo, kako sem zamudila na najin prvi zmenek. Pritožuje se nad tem, da nikoli ne pospravim kuhinje za sabo, in se norčuje iz tega, da se za vsako ceno izogibam bočnemu parkiranju. Govor, ki se je končal z njegovimi besedami, da te podrobnosti tako ali tako niso pomembne, saj si ne more predstavljati življenja brez mene. Poletja bi preživljali na morju v hiši njegovih staršev. S sestro bi kramljali na ležalnikih in opazovali najine otročičke, ki čofotajo po razmočeni mivki, medtem ko bi najini boljši polovici popravljali razpadle peščene gradove. Pomislim na najinega tretjega otroka in, odkrito povedano, ne vem, zakaj, saj sploh nisem prepričana, da si želim otroke, a tak je njegov vpliv name ...
Čustva niso zgovorna ali pa vsaj njihova zgovornost razpade pri prehodu od občutka k misli. In z njimi ni tako lahko ostati.
Poleg toposti konice puščice – samo dva pičla zmenka! – vam v zavesti in iz nje švigajo druge misli. Boleča je misel, da te ima nekdo rad, a ne dovolj. Boleče je pomisliti, da nekdo rad preživlja čas z vami, vendar ne dovolj. Boleče je misliti, da je nekomu mar za vas, vendar ne dovolj. Mogoče ste bili zanj prestrogi, preveč dolgočasni, premalo zgovorni, niste pokazali svoje nežne strani. Ali pa ste morda preveč odkrito govorili o svojih skrbeh, ker se bližate tridesetim, in o tem, da ste začeli razmišljati, kako želite preživeti svojih zadnjih 30 ali več let na tej Zemlji. Spet preveč, ženska. Komaj ste poznali tipa! In tako naprej. Toda travma v katerikoli obliki ni nekaj, česar bi se morali sramovati, ni znak šibkosti in ni odraz notranjega neuspeha. Je preprosto dejstvo življenja. Razlog, zakaj ste navezani nanje, pravzaprav ni v njih. Gre za to, da so okoliščine vaše izkušnje z njimi v vas sprožile miselne zanke. To se dogaja v vaši glavi – oni kot dejanska ločena oseba so v tem procesu, ko se enkrat začne, nekoliko postranski.
Morda bi se kdo vprašal ... Zakaj bi kdo to naredil? Zakaj bi kot ljudje to počeli? Zakaj bi si prihodnost svojega življenja slikali kot nekakšno romantično idilo, če ne zato, da bi se mučili? Kakorkoli že, človek se lahko naveže na svoje sanjarjenje. Zanimivo pri obsedenosti je, da se včasih pojavi brez kakršnekoli spodbude. Občasno se zgodi, da v naših mislih niso ljudje, ki jih dobro poznamo, temveč skrivnostni posamezniki, ki za kratek čas vdrejo v naše življenje in nato prav tako hitro odidejo. Ta učinek 'mamljivega tujca' je lahko najmočnejši, če smo z njimi hodili kratek čas in tako občutili srhljivo romantično vznemirjenje, ki pa se ni končalo. V najslabšem primeru lahko ta zaljubljenost v izmuzljivo simpatijo preide v limerenco (neprostovoljno stanje močne želje, stanje obsesivne zaljubljenosti v nekoga). Morda se oklepamo čustev tudi zato, ker nočemo verjeti, da je bila to izguba časa, nočemo verjeti, da smo 'padli na njegove fore', ko smo verjeli njegovim prijaznim besedam. Še en močan psihološki učinek, ki je lahko v igri, je odpor do izgube. Ljudje čutimo veliko več čustvene tesnobe zaradi možnosti, da izgubimo nekaj, kar cenimo, kot pa navdušenja zaradi pridobitve nečesa novega. Vsakdo ima svojo mentalno 'utež' o tem, koliko več bi moral pridobiti, da bi bila možnost zmage dovolj vabljiva, da bi tvegal. Podoben dejavnik lahko velja za zmenek, za katerega ste mislili, da se je dobro iztekel, a se je nato izjalovil. Zdi se, kot da ste izgubili nekaj, kar ste resnično cenili, in to povzroča tesnobo zaradi izgube.
Težje je izpustiti nagrado, za katero menite, da je blizu, a se vam izmika, kot tisto, za katero nikoli niste imeli možnosti, da bi jo dosegli.
Psihologija zaljubljenosti v naključno simpatijo se povezuje z nekaterimi globokimi nagoni, povezanimi z negotovostjo in navezanostjo. Glavni dejavniki, zaradi katerih je težko pozabiti na nekoga, s katerim ste komaj hodili, so razočaranje, ker ne veste, kaj je šlo narobe, neizpolnjena obljuba idealizirane romance in občutek nedokončane zadeve.
Kljub temu se mi včasih zdi, da večina odnosov zahteva zdravo mero muhavosti. To je tisto, kar jih naredi zabavne! Tako dobimo poezijo in ljubezenske pesmi. Ne gre za to, da bi izbrisali fantazijo. Gre za ohranjanje zdravega razmerja med fantazijo in resničnostjo, pri 'skoraj razmerjih' pa gre za to, da so v 99 odstotkih fantazija. Realnost je pogosto razočaranje. Če nič drugega, so dobri deli podkrepljeni z odgovornostmi, manj prijetnimi trenutki, vsakdanjimi nalogami in bolečino. Zaradi tega je ta 'skorajšnja razmerja' tako lahko romantizirati in zaradi tega so tudi tako močna, saj so večinoma prazna platna. Lahko jih napolnimo s čimerkoli želimo, lahko jih pobarvamo s svojo najljubšo barvo. Ali pa obrazom in njegovim imenom.
Zato toliko ljudi prisega, da je bilo njihovo popolno razmerje tik pred tem, da bi se materializiralo, preden so se morali preseliti ali je kaj drugega prekinilo njuno dinamiko. Ne trdim, da se vedno motijo. Pravim le, da je tako veliko lažje razmišljati, ko imaš na voljo toliko prostora, da si predstavljaš, kaj bi lahko bilo.
Vse to pomeni, da z vami ni nič narobe. Prišlo je do zelo klasičnega, zelo človeškega vedenja. Ne bo lahko odmisliti teh slastnih "kaj če", vendar se lahko spomnite, da so vsi pigmenti na voljo za slikanje lepe slike. Ne dvomim, da boste imeli še eno priložnost, da to storite z nekom drugim.
Do takrat predlagam, da razmišljate o tem tako, da ne poskušate toliko preboleti teh simpatij in odnosov, ampak da poskušate preboleti idejo o njih. Ne zamujate mamljive nagrade, temveč ste ujeti v čustveno destabilizirajočo situacijo, ki jo poganja negotovost. Izhod iz te situacije je, da sprejmete dejstvo, da je edina stvar, ki jo lahko nadzorujete, vaš notranji svet, in se začnete odmikati od analiziranja, kaj je šlo narobe, ter se usmerite k temu, kaj se lahko iz te izkušnje namensko naučite. Dovolite si odpustiti, ker ste to želeli obdržati v svojem življenju, čeprav ste globoko v sebi vedeli, da potrebujete več. Dovolite si odpustiti, da ste se za nekaj potrudili, da ste verjeli v povezavo in to, kaj bi lahko bilo. Dovolite si odpustiti, ker ste v drugem človeku videli dobro. Dovolite si odpustiti, ker ste odprli svoje srce. Upam pa, da boste, ko greste naprej, prepoznali, da ta čustva za romantizirani scenarij za prihodnost niso nadomestilo za sedanjost. Ne nazadnje morate živeti svoje življenje tukaj in zdaj.
Fotografija: Profimedia
