… ali zakaj bi si po mojem (skromnem) mnenju zima morala zaslužiti titulo najlepšega letnega časa. NEJA DROZG
Odkar pomnim, naravnost obožujem zimo. Če bi se vsaka dvignjena obrv in ogorčeno vprašanje, zakaj ne prenesem poletja, pretvorila v kovanec, bi imela do danes pod palcem že pravo pravcato bogastvo. Ne, ne gredo mi na živce gosta megla niti od smoga umazana mestna plundra (čeprav bi kakšen nov par čevljev temu srdito oporekal), obožujem nalet prvih snežink in oster vonj jutranjega mraza. Brez dlake na jeziku priznam, da v tem trenutku svoji zimski garderobi že globoko privoščim pet minut slave, sebi pa pletenine vseh vrst in seveda kraljico oprave: najdebelejšo puhovko.
Kristalno jasno mi je, da ljubitelji zime nikakor ne spadamo v žakelj s povprečneži, bolj v žakeljček manjšinskega družbenega prepričanja. Sama niti pod razno ne razumem ljudi, ki poleti na plažah uživajo v celodnevnem cvrenju razgaljenega telesa, lepljivem švicu in dehidraciji na obroke. Naravnost strašno. Čeprav se poletju dokaj uspešno zoperstavljam s kozarcem limonade več in miniaturno pahljačo, s katero paradiram naokoli, bi – če bi lahko bilo po moje – zima trajala vse leto.
Tej krepki predpostavki seveda pritiče poglobljena utemeljitev. Naj naštejem nekaj razlogov, ki prednjačijo na seznamu 'ledene' kraljice. Prvič: drugim nadležna temperaturna inverzija, katere žrtve smo predvsem prebivalci ljubljanske kotline, v nasprotju s sončnimi žarki nima kofeinskega učinka na moje parasimpatično živčevje. V meglenih jutrih imam občutek, da se minute premikajo v upočasnjenem posnetku in da trenutek dlje na budilki ne bo odigral ključnega pomena. Drugič: zima zažene miselni časovni stroj, ki iz preteklosti vzdrami najdražje spomine iz otroštva. Med drugim spomine na dedka, kako mu je, ko me je potiskal na saneh, oranžen snop uličnih luči osvetljeval sledi, ki jih je puščal v snegu. In spomine na prve ure v šoli smučanja ter vroče čokolade s smetano, ki sem jih znala v nemščini prav mojstrsko naročiti. Bonus točka za nostalgijo! In tretjič: ker ni … vroče. Srce mi poskočno zaigra vsakič, ko odletim v Skandinavijo, in nič mi ne pordeči lic bolj kot vožnja z motornimi sanmi nekje v zasneženih islandskih tisočakih. In čeprav nikakor ne spadam v klub nepoboljšljivih romantikov, je pobeg v osamelo kočo na Laponsko, kjer ni signala, s kaminom na drva in razgledom na severne jelene ena izmed tistih točk na seznamu želja, ki jo želim odkljukati še v tem desetletju.
Pri skoraj tridesetih sem se pač sprijaznila s tem, da je tolerančni prag mojega telesa, kar zadeva toplotne vremenske pojave, izredno nizek. Če bi lahko bila katerakoli žival, bi verjetno želela postati polarni medved. Tudi moje stanovanjce je na račun svojega 'hladnega podnebja' prejelo že toliko šaljivih opazk, da sem jih nehala šteti že v prvem letu selitve. Predvsem zaradi klime, ki v poletnih mesecih beleži nadure, si je med mojimi (nadpovprečno) zmrzljivimi prijateljicami prislužilo kar vzdevek hladilnik. Moram dodati, da pozimi prihajajo na obisk z dodatnim parom nogavic v torbici? No, s kančkom samoironije je vredno poudariti, da se bom po letošnji bajni podražitvi cen elektrike zagotovo zavihtela med elito najbolj varčnih in okoljsko zavednih državljanov. Zgledno bom pripomogla k skupnemu dobremu in se (vsaj upam) opravičila za vse biološke odpadke, ki sem jih tlačila v koš za embalažo.
Prepričana sem, da niti nisem tako čudna. Mati narava je verjetno edina nezmotljiva spremenljivka tega sveta, saj je še nikoli ni pihnila mimo. Če je kralju naših gozdov podarila varno zavetje brloga za zimsko hibernacijo, flori pa premor od cvetenja, ni vrag, da upočasnjen življenjski ritem ne pripada tudi ljudem.
Zasnežena pokrajina mi simbolizira imaginarni gumb za pavzo od meteža, ki ga z vso sapo piha življenje. Je potemtakem res tako nemogoče uloviti vzporednice med letnim časom in notranjim ravnovesjem, po katerem s tako silo (ne)zavedno hrepenimo?
Občutku spokojnosti, ki ga prebuja speča in v belo odejo odeta narava, prikimava tudi znanost. Tako imenovani zvok tišine zasnežene pokrajine ima akustične sposobnosti. Zvok namreč absorbirajo snežinke, in ko te do naših ušes prenesejo le pristne note narave, se v naših možganih aktivira del, zadolžen za sprostitev. Zadnji letni čas je tudi domovanje negovanja rutin in običajev, ki so preživeli rodbine in ki nas opominjajo na esence sobivanja in vrednot, ki se skrivajo v medsebojnih odnosih. In v objemu rutine se ljudje vedno počutimo dobro. Iztek določene periode življenja, v tem primeru 12 mesecev, pa obrodi tudi prijetno pričakovanje, podobno tistemu, ki ga začutimo, preden se v romanu prebijemo do zadnjega ločila. Dober roman nas, tako kot leto, za nekaj dni pusti v premišljevanju, a kmalu zatem že posežemo po novi platnici v pričakovanju, da nas bo njegova vsebina nagradila vsaj toliko kot prejšnja – če ne celo bolj. Se mar najlepši čar ne skriva ravno v spontanosti (ne)pričakovanega?
Ne nazadnje si zima neobičajno sorodstveno vez deli tudi z umetnostjo. Pokrajine, ki harmonično sobivajo v zimskih čarih, so od nekdaj burile domišljije literarnih mogotcev. Navdihovale so jih v igri prispodob ter kontrastov, provokativno pa so nasprotovale tudi klasičnemu apetitu po živahnih barvah ter aktih v likovni umetnosti, ki so pritegnile vse od starogrških slikarjev do francoskega vizualnega umetnika Henrija Matissa. Ena od najbolj prepoznavnih umetnin Vincenta Van Gogha, naslikana leta 1888, je ravno figura človeka v družbi štirinožca na zasneženem polju: Pokrajina s snegom.
Opomnik vsem trpinom, ki z odporom brišejo prah s skibuck in bentijo nad tem, da morajo povrhu na zimo pripraviti še jeklenega konjička, naj bo naslednji: če zime ne uspe odgnati kurentom, je ne bo niti zavihanim nosovom. Zakonom narave se je nesmiselno upirati, zato so zavestne odločitve, da sprejmemo in iz situacije izcimimo najbolje, prvobitnega pomena.
Na tem mestu mi ni nič kaj nerodno priznati, da sem svojo hvalnico zimi že odprla v velikem slogu. S prehitevanjem radijskih postaj oziroma premiernim predvajanjem pesmi All I Want For Christmas Is You Mariah Carey. Dovolim, da mi izdate kazen za hudo klišejstvo. Moj izgovor? Tudi ona je v besedilu verjela, da je človeku lahko toplo pri srcu ob hladnih temperaturah ...
Fotografije: Profimedia
