Maja in Toni iskreno o tem, kako je v razmerju s štirimi osebami

Poliamorija je v zadnjih nekaj letih v tujini postala nova oblika partnerskih odnosov. Elle je našla par, ki se je za takšno zvezo odločil pri nas, in pod psevdonimom sta nam zaupala svojo zgodbo.

»V razmerju sem s štirimi osebami ...« - Foto: Profimedia

Kaj je poliamorija?

Oblika partnerstva, ki temelji na širšem krogu dolgotrajnih ljubezenskih stikov, organiziranih na iskren in sporazumen način. Poliamorni odnosi temeljijo na dolgoročnem vzdrževanju intimnih in seksualnih odnosov z več partnerji hkrati. V takšni zvezi posameznik v določenem obdobju ljubi več kot eno osebo, z njo pa ima lahko različen odnos: seksualnega, čustvenega ali različne kombinacije.

Čeprav je v naši družbi zapovedano drugače ...

... (ali če navedemo izjavo psihoterapevta Zoran Milivojevića, ki pove največ: »Smo bitja, ki zmoremo ljubiti več, a moramo ljubiti le enega.«), je Maja, 36, ki je z možem Tonijem preživela že polovico svojega življenja, povedala: »V razmerju sem s štirimi osebami, le ena od njih pa je moj mož.« In takoj dodala, da je poliamorija okrepila in nadgradila njun zakon. Njun odnos je odprt, čeprav sta postavila tudi svoja pravila, kakršna zanju delujejo in ki jih dosledno upoštevata, a so povsem drugačna od pravil večine zakonskih in zunajzakonskih zvez v naši družbi.

Trenutno ima ob možu torej še tri intimne partnerje: dva moška, katerih ženi sta hkrati v intimni zvezi s Tonijem, in eno žensko, s katero ima razmerje ena na ena. Maja pripoveduje: »Spoznala sva se v najstniških letih in najprej postala prijatelja. Že pri 19 pa sva kot študenta živela skupaj. Spomnim se, kako je nekega dne nekdo potrkal na vrata najinega študentskega gnezdeca z anketo o spolnih navadah. Bila sva zelo mlada, a ob vprašanju, kaj meniva o monogamiji, sva oba izbrala isti odgovor: »Monogamija je nerealno pričakovanje.« Takrat nisva govorila o tem, čez kakšno leto, ko se je najin odnos še utrdil, pa je Toni nekoč v družbi izjavil, da monogamija ni naravna človekova izbira, da gre za razumsko odločitev posameznika, ki jo naša družba edino sprejema. Ne bi se mogla bolj strinjati z njim, medtem ko je vsa druščina planila po njem, češ kaj blebeta, saj se ne moremo razplojevati vsepovprek. 'Seveda, tako smo najbolj obvladljivi, najbolje pašemo v sistem, red, po dva in dva, kot v šoli,' je rekel mirno, oba sva se zavedala, da je to v Sloveniji spolzko območje, kjer z lahkoto padeš. Potem so prešli na ljubosumje in to, da ne ve, kako bi se odzval, če bi bila jaz s kom drugim, saj še ni bil v situaciji ... In spet sem bila ponosna nanj, ko je rekel, da me noče omejevati in prikrajšati za izkušnjo, ki si jo želim in potrebujem, samo zaradi lastnega ega, saj s tem ne bi hotel živeti, nisem njegova lastnina. Razočaran bi bil le, je odločno razlagal, če bi mu to počela za hrbtom in mu lagala v obraz, kar počnejo tisti, ki pri partnerju ne najdejo razumevanja za uresničitve takšnih želja. Nihče se ni strinjal z njim razen mene. In od takrat je to počasi in tiho vrelo v naju, oba sva se zavedala, da sva se našla enako misleča in čuteča, dokler se ni ponudila priložnost, da poskusimo trojček z njegovo sodelavko.

Do takrat sva že oblikovala dogovor, ki se je tikal seksa: vse, le penetracije ne. A ko smo se zapletli z Ano, sem si v vročici trenutka glede tega premislila jaz. Bila sem tako razvneta, ko sem ju gledala skupaj! Niti malo se nisem počutila izločene, kot sem se bala, da se bom. In takrat sva spremenila pravilo, prav takrat in prav tam. Zdaj so bila najina pravila le še iskrenost, poštenost, varna spolnost in čas, najprej namenjen nama, šele potem vsem drugim. Izkušnja z Ano je bila najina odskočna deska v poliamorijo.

Sprva sva se videvala z drugimi enako mislečimi pari, svingala sva, če hočete, saj je šlo res samo za seks, vmes pa sva imela obdobja, ko sva živela kot povprečen par in se ukvarjala s karierama, posojili in mislijo na otroka. Šele pred petimi leti sva se zares odločila, da bova imela tudi globlje odnose z drugimi, če tako nanese in se zgodi. Zdaj ima vsak od naju na mesec povprečno dva zmenka z drugimi. Včasih minejo meseci, ko sva še vedno samo drug z drugim, zgodilo pa se je že, da sva imela po tri zmenke v enem tednu.

Večini ljudi se zdiva čudna, na ta račun sva izgubila veliko prijateljev, ki so se počutili nezmožne to sprejeti, ogrožene, morda ljubosumne. A midva ne dvomiva vase, ne počneva nič narobe, vse je sporazumno, vse je fer plej, nihče ni prizadet ... Poleg tega vem, kako sem se razvila v žensko, ki si želi ljubezni od več oseb. Odraščala sem v zelo veliki družini in sem človek, ki potrebuje veliko pozornosti oziroma, bolje rečeno, pozornost vsak človek da drugačno in drugače, kar je zame pomemben faktor samospoznavanja.

Seveda imam prijateljici, od katerih prav tako dobivam pozornost, a povsem se odprem šele, ko je odnos celosten, ko se povežem na vseh nivojih, in takrat pride na dan vsa moja prava narava. 

Intimen odnos med drugim gojim z žensko, in gojim ga na razdaljo, vidim jo le nekajkrat na leto, vendar sva v stiku vsak dan – na družabnih omrežjih in Skypu. Zanašava se druga na drugo, dajeva si čustveno podporo, in prav zato ker ni vpletena v vse vsakdanje dogodke mojega življenja, mi pomeni idealen nevtralen teren, kjer se lahko sprostim, ne da bi kdo neobjektivno posegal v misli, čustva, občutke. Kadar se vidiva, sva intimni tudi telesno, prija mi vsake toliko časa ženski dotik, da mi povsem nekaj drugega kot moj moški partner. Drugače se dotika, drugače me vidi, drugače razume, drugače se obnaša do mene.

Z drugima dvema (moškima) partnerjema imam precej bolj spolno orientiran odnos, čeprav sploh ni samo to. Z njima se družim ob večerji, na koncertu, v kinu, veliko se pogovarjamo, oba me že vsak zase dobro poznata, a vsak od njiju je – spet – drugačen do mene. Tudi v postelji, rečem lahko, da se scene ne ponavljajo niti občutki. Aja, pa še najpomembneje pri vsem: vsi vedo drug za drugega, vse je na pladnju, nobenih skrivalnic, nobenih zamer. 

Odlično je, da imam štiri partnerje, a če bi se kdo od nas počutil slabo v teh odnosih, vse skupaj ne bi imelo nobenega smisla.

Toda ker seveda nisem nadčlovek, je že prišlo do tega, da sem se otepala lastnega ljubosumja. Čeprav je to čustvo verjetno še najbolj povezano z egom oziroma našim obrambnim sistemom, je še vedno naše čustvo. Zgodilo se mi je, ko se mi je ženska zdela v vseh pogledih boljša od mene, predvsem pa drugačna od mene na vseh področjih, fizično, intelektualno, celo politično. V bistvu sem samo sama tako dojemala, mož sploh ne, kot mi je pozneje povedal, in prav tako ne ona, a meni je bila tako zelo všeč, da sem se počutila ogroženo. Pa sem se s tem soočila, se naučila 'delati s tem', govorila o tem in čustvo je izgubljalo moč. Ona pa – ki me je naredila ljubosumno – je mojemu možu v bistvu dala točno tisto, kar mu jaz nisem mogla in kar me je zato zelo obremenjevalo, razmišljala sta zelo podobno ... Volk sit in koza cela.

In če se vrnem k 'svoji ženski'. V najinem odnosu sem jaz v dominantni vlogi, česar ne poznam v nobenem drugem odnosu. Zame je bilo to nekaj novega in iz tega sem se veliko naučila; situacija z njo mi je postavila novo ogledalo, v katerem sem se videla iz povsem druge perspektive, kot sem se videla v odnosu z možem. Zelo poučno in tudi zelo zabavno. Obožujem jo razvajati z drobnimi darili, točno vem, kaj ji paše, kaj se ji poda in kaj ji prija – tako čustveno kot telesno. Rada se igram z njenimi dolgimi lasmi in rada z njo snemam napol slečene selfije. Z možem tega ne počnem. Tako kot z njim ne obiskujem bolšjakov in tematskih zabav, saj niti prvega niti drugega ne mara, zato grem na prve z drugim moškim, na druge pa s tretjim. Ne želim si, da bi mož nekaj počel samo zaradi mene in zame, ampak da nekaj počne z mano, ker res tako hoče.

Seveda pa sem v preteklosti imela momente, ko sem mislila, da moram biti prisotna v vsakem momentu moževega življenja, ko sem mu želela ponuditi vsesplošno podporo in enako pričakovala od njega, a potem je to pričakovanje postalo za oba prenaporno. Ves čas računati samo na eno osebo, črpati pozornost samo od nje, se mi ne zdi zdravo, vsaj za naju ne. Prijatelji možu ves čas oporekajo, češ kako mi lahko pusti kaj takega početi, ne razumejo, da nama ni treba ničesar dovoliti drug drugemu, to je naloga staršev, ko vzgajajo otroke, ne partnerjev, odraslih, zrelih, celih ljudi. Ni si nama treba postavljati mej, se kaznovati ali nagrajevati. Nočeva nadzorovati in omejevati drug drugega, oba se zavedava, da naju nove izkušnje bogatijo, ne ogrožajo. In nočeva biti odvisna drug od drugega! Odločila sva se, da skupaj živiva življenje, a to ne pomeni, da morava zato opustiti vse druge priložnosti ljubezni v življenju. Ne trudiva se drug drugemu biti vse, pa vendar se ljubiva iskreno, morda lahko rečem celo, da brezpogojno.«

Preberite še: Iskren zapis naše novinarke: Tisti dnevi (v mesecu)

Moški pogled: Majin mož pravi ...

»Kot je povedala že moja žena, mi ta način partnerstva zelo ustreza. Sploh moški, se mi zdi, pogosto trpijo v monogamnih razmerjih in potem se jim utrga in naredijo kakšno nesmiselno enonočno traparijo za njenim hrbtom. Kot zver, ki jo zapreš v kletko, pa to, kot vemo, ni njeno naravno okolje, in če ji uspe uiti, čisto podivja. Prepričan sem, da to ne velja za vse moške, za veliko njih pa. O obliki našega partnerstva odloča sistem, v katerem živimo, in temu se prilagodimo. No, jaz ne, ampak večina. Gre za stvar družbenih prepričanj in vrednot, na koncu pa odločitve posameznika, koliko bo sistemu sledil in koliko bo iztiril. Tako ljudje povprečno popolnoma normalno delujejo v monogamnih zvezah, kar jim narekuje razum, nagon oziroma nrav pa je tista, ki določenim ne da miru. Spoštujem vsako odločitev in moč uma, a sam nisem človek, ki bi mu glava odrejala vse poteze v življenju. Rad se prepuščam naravnim potrebam, globokim željam, nenadzorovanemu toku življenja, rad eksperimentiram, pri tem pa nikakor ne bi hotel biti sebičen. Odnos, kakršnega imava z Majo, ne sme biti enosmeren, to mora biti močna želja in trdna odločitev obeh, od tu naprej pa le še pogumno, a obvezno iskreno dalje. In še nekaj o ljubosumju: V eno od žensk, s katero sva imela sprva le spolno razmerje (Maja pa z njenim partnerjem), sem se konkretno zaljubil. No, zaljubljenost ne bi bila nič takega, saj vemo, da gre za iluzijo, projekcijo lastnih občutij, a ta ženska – Andreja – mi je res zlezla globoko pod kožo. Bila je popolnoma drugačna od Maje, ujela sva se tudi na določeni intelektualni ravni, na kateri se z Majo nisva našla, pa tudi v postelji so se mi z njo odkrivala obzorja, ki jih z Majo nisem poznal. Družila sva se tudi, ko nismo bili vsi štirje dogovorjeni in – Maja se je začela počutiti ogroženo. Vse je vedela, nikoli ji nisem ničesar prikrival, razen kakšnih za celostno sliko nepomembnih detajlov, in začutila je, da sva si zelo blizu. A ker sva se o tem (z Majo) veliko pogovarjala in mi je zaupala svoje strahove, se mi zdi, da sva se posledično samo midva še bolj zbližala, in ne odtujila, kot bi marsikdo pričakoval. Še danes lahko rečem, da ljubim obe, vsako na svoj način, vendar sem se s poroko odločil za življenje z Majo in tega ne bi hotel zamenjati. Sem bil pa sam že tudi ljubosumen, in sicer ko je Maja nekoč postala nekako skrivnostna, v očeh ji je pobliskavalo in ... v bistvu me je iz tira vrglo to, da nisem bil več prepričan, ali mi vse pove. Poliamorija ne trpi neiskrenosti in prikrivanja partnerjev ali dogodkov z njimi, prav v tem se razlikuje od nezvestobe, ki temelji na prevari in lažeh. Iskrenost je bistvena v najinem odnosu, zato sem se takrat ustrašil. Na srečo sem ji to tudi hitro priznal in izkazalo se je, da ni prekršila pravila, le zelo globoko je čutila do ženske, s katero ima razmerje na daljavo, vendar si res zaupata stvari, o kakršnih se z mano kot moškim ne pogovarja (nič več – obupala je nad poskusi). In ko sta se po pol leta spet videli, je bila res v luftu. Ni šlo za to, da tega ne bi delila z mano, a čutila je tako intenzivno, da ni znala niti ni hotela čustev ubesediti. Morda, če bi šlo za moškega, bi bil na tako globoko povezanost ljubosumen, ampak ... z moškim takšne povezanosti sploh ne bi bilo, gre prav zato, da je lahko le med dvema ženskama.«

V tujini ...

... obstajajo že ženitne posredovalnice in združenja za poliamorijo, kot so PolyMatchMaker, Loving More, World Polyamory Association.
... je bila že napisana knjiga o poliamoriji, in sicer Polyamory in the 21st Century: Love and Intimacy with Multiple Partners (Poliamorija v 21. stoletju: ljubezen in intimnost z več partnerji) avtorice Deborah Anapol.
... poznajo tudi poliamorne resničnostne šove, kot je na primer na ameriški televizijski mreži Showtime serija Polyamory: Married & Dating (Poliamorija: poročeni in na zmenkih), ki spremlja dve poliamorni družini iz južne Kalifornije.

Pripravila Nina Pretnar

Preberite še: Tri bralke iskreno o tem, kako trpijo za anksioznostjo

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri