Obisk londonskega tedna mode je potrdil moje sume. Modi se slabo piše.
Da, praktično mrtva je ali, če hočete, pozabljena, za kar je krivo predvsem to, da še nikoli ni bila tako vseprisotna, tako dostopna, tako domača. Pri njenem umiranju smo sodelovali vsi, od revij do piarovskih služb modnih hiš in, ob pomanjkanju boljšega izraza, tako imenovani modni navdušenci. Njena demokratizacija, iluzija, da lahko v njej sodelujemo vsi, je zrahljala njene rigorozne načine, ki so jo toliko časa varovali pred množico, pred vselej prežečo nevarnostjo, da bi zdaj zdaj zdrsnila v banalnost. Si lahko predstavljate, koliko znanja, spretnosti je bilo potrebnih, da je nekaj tako vsakdanjega, kot so hlače ali srajca, dobilo svojo teorijo, mislece, ustvarjalce? Samo zato, da jih horda deklet s sosednje ulice, oblečena po zapovedih od glave do petk, nekega dne iz čiste ljubezni potepta. V Londonu ni bilo nikomur mar za modne revije, v vrsti zanje so stali le zato, da so lahko prisostvovali veliki ulični modni zgodbi, ki je promovirala pomladno-poletne smernice: pastelne barvne bloke, rožne potiske, eklektično mešanico vzorcev, to in to torbico, te in te čevlje (največkrat platforme Alice znamke Acne). Sila dolgočasno, pravzaprav, a nadvse uporabno za revije in spletne strani, ki morajo prodati to sezono, ne pa tiste, ki se bo zgodila na pisti. Moda kot življenjski slog je izrinila Modo tja nekam v drugo vrsto.
Oh, kako smo se razveselili, ko smo odkrili ulico, ki je kreacije z brvi spustila na asfalt. Kot bi videli eksotične živali, pomešane med navadne ljudi. Ujeti toaleto Lanvin ob devetih zjutraj je bilo tako noro in sandale Chloé niso bile nikoli bolj šik kot prašne od peska iz Tuilerijskih vrtov. Nenasitno smo klikali po blogih, saj smo imeli ob njih občutek, da so v oblačila končno dahnili življenje. Vdrli smo v slonokoščeni stolp in ga začeli preurejati po svoje. Drznili smo se vprašati, ali je mogoče, da je moda, ki se dogaja pred revijami oziroma na poti do revij, torej v mimohodu po milanskih ulicah ali na zadnjem sedežu newyorškega taksija, zanimivejša od tiste, ki se suče po pisti. Seveda so nekateri blogerji v tem početju izjemni, saj vidijo slog tam, kjer zgolj poblisne iz rokava. Moda je z njimi dobila svoj priročnik, kjer je s fotografskim materialom podkrepljeno, kako se jo uporablja tukaj in zdaj, v tej sezoni. Industriji je to prišlo še kako prav. Naposled so navadne smrtnice dan na dan ter popolnoma brezplačno komunicirale o blagovnih znamkah na uporabniku prijazen način ter z brezglavo navdušenostjo, kakršno premore le amater. Ves bavbav modnih hiš se je razblinil z enim samim vikom in krikom dekleta v njeni sobi, ki ji vsak dan sledi več deset tisoč istih deklet v bolj ali manj istih sobah. Piarovci so nekaj časa še vihali nosove, potem so z njimi preprosto morali začeti sodelovati, saj so ti postali mnenjski voditelji, svetovalci in soustvarjalci scene, čeprav kot naturščiki, katerih mnenja se navadno končajo pri amazing, love, I die, like. Njihova nekritična očaranost, v nekaterih pogledih vsekakor koristna in zabavna, je nalezljiva. Moda postaja cona, kjer se kritika razume kot kvarjenje splošnega dobrega vzdušja, ki so ga vpeljali običajni ljudje, za katere naj bi ta industrija sploh proizvajala oblačila in goro modnih dodatkov. Vendar vsako polje potrebuje dobro kritiko, ki naj ne bi imela opravka z osebnim okusom ali strahom pred izgubo oglaševalcev, pisce, ki argumentirano in artikulirano pokažejo na slabosti kolekcije ter tu in tam kakšno tudi raztrgajo, in to ne z evfemizom, kot je: sicer nič posebno novega, a klub dizajnerjevih fenic bo zagotovo našel vse polno kosov zase. Če nikjer ne moreš prebrati dobrega teksta o slabi kolekciji, izgubimo vsi. Pomislimo le, kako radi bi o svojem delu slišali konstruktivno kritiko, ne pa da moramo ves čas poudarjati, kako smo sami svoj največji kritik, kar pomeni le, da se nihče drug ni poglobil vanj. In, prekleto, nehajmo klikati samo ravno prav oblečene ljudi, naučimo se spet pogovarjati in brati o oblekah.
Pripravila Urša Jerkič,
fotografija DCMU
