O umetnostnem kotalkanju in kotalkanju na splošno smo na kratko poklepetali z - recimo ji gdč. T, - ki je ta ljubek šport trenirala celo otroštvo, spomini, ki ostajajo pa so neprecenljivi. Nekaj utrinkov s klepeta z veseljem delimo tudi z vami.
Kako gledate na kotalkanje danes? Kaj se vam zdi - bi ga bilo zanimivo ponovno spraviti v pogon, ali zasluženo ostaja top tega športa nekje v '80-ih?
Ko pomislim na svoja otroška leta ter na to, koliko prijateljev sem spoznala preko kotalkanja, domače in tuje, pa koliko smo potovali, moram reči, da mi ni niti za trenutek žal, da sem si izbrala ta šport. Škoda, da v Sloveniji ni preveč prepoznaven. Moram omeniti, da je bilo moje kotalkanje sestavljeno iz profesionalnega dela, torej vsakdanjih klubskih treningov, ter tekmovanj in iz vsakdanjega kotalkanja s prijateljico, kar tako, po ulici in z vokmanom v ušesih.
Je pa res, če pomislim na svoja osnovnošolska leta (torej pozna 80-ta), da smo se otroci veliko družili na ulicah in kotalkali kar vsepovprek, sedaj pa se, vsaj mislim, večina bolj odloča le za rolanje.
Kakšni so vaši spomini na prav ta del mladosti?
Čudoviti. Lepi spomini so druženja, potovanja, tekmovanja ter seveda uspešni nastopi. No, smeha vreden je tudi ptičji kakec na lep poletni dan treningov na ploščadi v Tivoliju. (smeh)
Spomnim se tudi prav posebne tekme, ki je nikoli ne bom pozabila; naš klub je bil gostujoči in ravno tisto leto smo naročili rože za gledalce, ki so jih lahko kupili ter nagradili svojega najljubšega tekmovalca tako, da mu jo vržejo na ploščad. Spomnim se, da nisem bila favoritka za zmago, na nastop pa sta prišla seveda tudi oba starša, sestra ter obe babici in dedek. Skrbelo me je, kaj če bom ravno jaz tista, ki od gledalcev ne bo dobila nobenega nageljčka. Ker je babica to opazila, je kupila enega za moj nastop, da ga bo vrgla na ploščad ob koncu mojega nastopa. Prišel je trenutek, ko so napovedali moje ime. Zapeljem se na ploščad, začnem s programom in že v naprej sem se veselila rožice, ki mi jo je namenila babica. Zadovoljna zaključim program, ki sem ga izpeljala sto odstotno, se priklonim ter začudena pogledam po ploščadi, kjer je ležalo veliiiko nageljčkov. Za piko na i sem pa še zmagala. Res lep spomin.
S kakšnimi dosežki se lahko pohvalite?
Večkratna državna prvakinja, 2-krat pa sem se udeležila tudi evropskega prvenstva v Veliki Britaniji in Italiji.
Kdaj ste treninge opustili?
Nehala sem v zadnjem letniku gimnazije, predvsem zaradi starosti; pri umetnostnem kotalkanju so namreč mlada dekleta, ki se še niso popolnoma razvila v prednosti, pri fantih pa je ravno obratno, saj v kasnejših letih pridobijo na moči. Med drugim sem se intenzivno posvetila tudi študiju.
Kakšne poškodbe?
Pogosto pride do nategnjene mišice ali zvina, celo zloma pri padcu, na srečno pa tako hudih poškodb nisem imela, razen občasnih bolečin v kolenih in daljše obdobje tudi bolečine v križu.
Danes - rolate ali kotalkate?
Danes rolam, saj so rolerji bolj primerni za vožnjo po cesti in rekreacijo. Če obujem kotalke se počutim bolj umetniško. Pomislite no, kako bi bilo videti, če bi po ulici izvajala plesne gibe in piruete. (smeh)
Komentar Elle: Mi bi bili navdušeni!
V čem je bistvena razlika med kotalkanjem in rolanjem?
Samo kotalkanje je mišljeno kot umetostno kotalkanje, medtem ko so rolerji predvideni bolj za rekreacijo, trike, hokej, ipd. Splošno bližja primerjava je npr. umetnostno ter hitrostno drsanje; pri umetnostnem ne gre le za to, da izvedeš čim več skokov in piruet, ampak da se cel prikazan program odvija kot neka zgodba, torej drsaš po glasbi, izbereš temu primeren dres itd., pri hitrostnem gre pa nekako tako kot pri teku - biti najhitrejši.
Današnja dekleta, ki bi rada kotalkala, pa ne vedo kje sploh dobiti primerno opremo ali kako začeti - kaj jim svetujete?
Ne samo dekleta, tudi fantje so dobrodošli! Opazila sem že, da se danes precej dobra oprema za ulično kotalkanje dobi že kar v večjih športnih trgovinah po Sloveniji. Če pa bi se nekdo rad odločil za profesionalno kotalkanje, pa je prvi korak da si najde klub (KDK Domžale, DKK Olimpija Ljubljana, klubi so tudi v Novi Gorici, Renčah . . ) v katerega se včlani ter dobi trenerja, nato pa mu trener pomaga pri izbiri profesionalne opreme, ki kakor se spomnim, se jo dobi v tujini, najbližje Italija ali Avstrija, najbrž pa tudi pri nas.
Še zadnje - je bil sploh kdaj pri nas kdaj vsaj malo razvit trend retro ameriških deklet, ki so v kratih krilcih/hlačkah na kotalkah skakljale okoli, skoraj bolj spretno, kot brez njih?
Hmm. Sloga, kot je bil v Združenih državah seveda ni bilo. Smo pa kot deklice veliko kotalkale po ulicah, ko še ni bilo toliko prometa, v kratkih hlačkah in z vokmanom. Danes pa so nas zamenjala dekleta s kratkimi hlačkami, na rolerjih ter z belimi slušalkami. (smeh)
