Čestitamo, našli ste čas za vse, kar vam je pomembno. Zdaj pa poglejte, zakaj to ne drži. DARJO HRIB
Poslušam jo in sem utrujen. Ne vem, ali bi jo prekinil ali počakal, da konča. Replika, ki jo bom ponudil, se mi je namreč že utrnila, a vse, kar mi pripoveduje, je na svoj način tako fascinantno, da me vseeno zanima, kam se bo ta spirala še zavrtela. Pustim jo, da nadaljuje. Ne, ne govori kakšne pretresljive zgodbe, ne opisuje travmatičnega doživetja, v bistvu razpleta verjetno najbolj banalen čvek, ki si ga ljudje podelimo ob kavah – govori o svojem vsakdanu. Ki pa se z vsakim naslednjim podatkom zdi kot najbolj dramatičen triler.
Kar me pretresa, je namreč količina obveznosti, s katerimi si ona zapolni svoj dan. Saj ne da je strašansko drugačen od dneva, ki bi mi ga opisovala katerakoli druga znanka ali prijateljica, sploh če je tudi ta znanka ali prijateljica mama enega ali dveh otrok, s službo, ki vedno zahteva nekoliko več, in možem, ki se šlepa pri okoli 50 odstotkih domačih opravil, ki mu sicer pripadajo. Pri njeni pripovedi je bilo drugače zgolj to, da me je iz neznanega razloga v prav tem trenutku pretresla realizacija, kako globoko smo že zabredli v to, kar kolumnistka in pisateljica Brigid Schulte v svoji knjigi Overwhelmed opisuje kot epidemijo prezaposlenosti.
Brigid je to precej lucidno, četudi nekoliko cinično retrospektivo sodobnega vsakdana napisala že pred desetimi leti, a šele zdaj se mi je utrnilo, da nam je uspelo od takrat pa do danes vse skupaj le še neštetokrat potencirati. Ko tako srebam že na pol mrzel kapučino in poslušam vidno utrujeno prijateljico, kako mi neumorno niza vse, kar jo čaka v le enem dnevu, me na koncu zanima le nekaj: »Ali ni vse to preveč?« Najbrž je. Morda ne po standardih akademika in profesorja Johna B. Robinsona, ki sicer vztrajno trdi, da imamo ljudje tudi danes časa na pretek, medtem ko vsi kričijo nazaj, da jim med službo, roditeljskimi sestanki, nakupovanjem hrane, pripravo večerje, kultiviranjem spodobnega hobija, telovadbo, obvezno socializacijo in nešteto opravili, ki jih zahteva dom, da ne razpade v odlagališče prahu, drobtin in umazane posode, uspe morda odkrhniti le še kakšno minuto za spanje in, če je volja, seks, a o tem nekoliko pozneje. Ker ne boste verjeli. John B. Robinson ima morda prav.
»Saj se znajdem,« mi reče in odsotno pomeša kavo, medtem ko z drugo roko že ureja neko mimobežno obveznost. »Imam že kar ponotranjen urnik.« Novodobni mojstri upravljanja časa bi rekli, da ji uspeva. Ampak zadnje čase, ko mi je koncept do minute razdelanega urnika zaradi določenih življenjskih sprememb razpadel, ugotavljam, da se z občutkom do popolnosti organiziranega dne le slepimo, da lahko v tej divji igri prezaposlenosti zmagamo. Ker v resnici ne moremo. Ta igra namreč ni narejena tako, da bi v njej lahko zmagali. Zakaj? Predvsem zaradi pričakovanj.
Pomislite – s čim ste nagrajeni, kadar ste pri opravljanju vseh obveznosti zelo učinkoviti?
Z višjimi pričakovanji. Vestno odgovorite na vso elektronsko pošto in dobite le še več elektronske pošte. Imate relativno uspešne otroke in nenadoma vsi pričakujejo, da bodo otroci še bolj uspešni, zato jih vozite še na dve fakultativni dejavnosti več (in jih, nevede, že usmerjate v vrtinec epidemije prezaposlenosti). Pridno telovadite trikrat na teden in potem se rodi pričakovanje, da bi telovadili še malce več, saj lahko vedno izgubite še en kilogram, kajne? In tista odlična večerja, ki ste jo pripravili? Ali ne bi naslednjič morda raje uporabili lokalno pridelano ekološko zelenjavo, ki jo dobite na tržnici na drugi strani mesta? Bi se spodobilo, vendarle ste tako učinkoviti.
To nenehno višanje pričakovanj in s tem vse bolj trpeče poglabljanje v prezaposlenost ni napaka v sistemu. To je dejanski sistem. In v tem sistemu se standardi prezaposlenosti ves čas spreminjajo. Kdo vam postavi prej omenjena pričakovanja? Okolica? Ne. Pričakovanj ne določi kultura, v kateri živimo – določimo jih na individualni ravni. In potem živimo v prepričanju, da če lahko opravimo vse, smo zmagali. »Najdem čas za vse, kar mi je pomembno,« pravi prijateljica, ki ima na ozadju telefonskega zaslona fotografijo svoje družine pred vodnjakom Trevi v Rimu. Res je – najde čas, da se 'pofočka' na točkah, ki so ji pomembne, vendar nima dovolj časa, da bi to resnično doživela, izkusila, nadgradila, uživala. Že pred časom je ameriški poslovnež in filantrop Warren Buffett, ki je najbrž imel precej bolj hektičen vsakdan, kot ga imamo mi, povedal, da je igra prezaposlenosti igra, v kateri ni mogoče zmagati. Zato ni treba analizirati vsakega svojega dne. Poslušajte le, kako je videti dan zaposlene mame ali ambicioznega očeta ali pa pač verjetno danes že povsem povprečne osebe, ki le želi izpolniti vsa pričakovanja, ki si jih je postavila v luči novodobne optimizacije sebe in vsega okoli nas. Poslušajte naključno mamo, ki je končno našla čas, ki ga lahko kakovostno preživi z otroki, ko že čuti potrebo, da mora vložiti več v osebno nego, prenehati zanemarjati prijateljice in morda vendarle zgrabiti boljšo karierno priložnost. So ji menda rekli, da se da. Samo naložiš si aplikacijo s preglednim urnikom, sinhroniziraš jo z moževo isto aplikacijo, dodaš otroke na ozadje telefona, da ne pozabiš, da jih moraš tu in tam nafutrati, in nato mirno zavzameš svet.
Ob tem se mi zdi vredno omeniti rešitev, ki jo je nekoč predlagal Warren Buffett, prepričan, da bomo prej ali slej vsi ugotovili, da prezaposlenost ni igra, v kateri lahko zmagamo. In takrat se bomo, kot predvideva že omenjeni profesor John B. Robinson, prenehali truditi, da naredimo vse in, tako kot on, ugotovili, da imamo v resnici časa na pretek. Le nekaj ne tako zelo preprostih sprememb moramo uvesti. Seveda nam je vsem jasno, da ne moremo čez noč opustiti vsega, kar se od nas pričakuje, lahko pa vsaj toliko izstopimo iz epidemije prezaposlenosti, da se naučimo reči ne. Warren Buffett je rekel takole – napišite si 25 stvari, ki so vam pomembne, nato od teh izberite pet stvari, ki so vam resnično pomembne, na preostalih 20 pa preprosto pozabite.
Sprva bo boleče, potem pa sledi razodetje. Filozofija, s katero dejansko lahko zaživimo zunaj okov neskončnih pričakovanj in nenehnega pehanja za še bolj učinkovito razdelitvijo našega časa med vse stvari, ki so nam najpomembnejše. To seveda ne pomeni le, da se je treba naučiti reči ne stvarem, za katere nam morda niti ni zares mar, ampak tudi, da bo treba reči ne predvsem zadevam, za katere nam je mar. Prijateljstva bodo zanemarjena, dnevna soba ne bo vedno brezhibno čista, kakšno potovanje se preprosto ne bo uresničilo. Vem, reči ne je že zelo obrabljen kliše, a bistvo tega uvida je, da se moramo zavoljo lastnega duševnega miru naučiti izogniti tudi stvarem, ki jih hočemo početi, zato, da nam dejansko ostane čas za stvari, ki si jih zelo želimo početi. Le tako morda zmagamo v tej igri, za katero trdim, da v njej ni mogoče zmagati – in nam, kot pravi Robinson, ostane čas, da vsak dan poslušamo glasbo, ker je dan brez glasbe kot dan brez sonca.
Fotografije: Profimedia
){kind=link}