... a opravljala sem tudi to zanimivo delo. Uredništvo Elle tokrat z vami deli, kaj vse poleg pisanja navdušujočih zgodb še obvlada.
MODA IN POKAKANE RITKE
PETRA WINDSCHNURER, odgovorna urednica
Ko sem se vpisovala v srednjo šolo, sem bila prepričana, da bom učiteljica. S preskokom na univerzo se je zgodil preskok tudi v moji glavi in zaradi velike ljubezni do predmeta kemije sem izbrala poklic živilskega tehnologa. In ker verjamem, da imam možgane tudi za to, da si lahko premislim, sem končno prišla do zaključka, da me bolj kot delo v prehranski industriji zanima delo modnega oblikovalca. Danes nisem nič od tega, sem pa v času šolanja opravljala različna dela, ki so mi vsekakor pomagala tako pri številnih življenjskih odločitvah, tudi poslovnih, predvsem pa so me naučila, da je prav vsako delo lahko nekaj posebnega. Še danes sem mnenja, da si vsak delavec zasluži spoštovanje, ne glede na to, ali sedi za uredniško mizo ali previja pokakane ritke v vrtcu. Slednje so me namreč kot fazanko pričakale na mojem krstnem počitniškem delu. Po končanem prvem letniku gimnazije sem suvereno zaprosila za delo v lokalnem vrtcu in ga dobila v jaslih. "O, pri dojenčkih boš delala," so se raznežile prijateljice, ne da bi vedele, da se enoletni otroci nadvse radi grizejo med seboj, mečejo krožnike s hrano po tleh, kakajo v pralne plenice (ja, takrat teh za enkratno uporabo še nismo imeli), veliko jokajo in imajo takšno moč, da lahko s temeljev 'spulijo' kotliček za otroško stranišče. Kako fino smo se imeli, ko nas je stuširala voda iz stranišča, najbrž ni treba razlagati. V vrtcu pri najmlajših sem vztrajala še nadaljnja tri poletja. Ti mali navihanci so mi nekako prirasli k srcu, naučila pa sem se tudi neprecenljivih zvijač, ki bi mi jih še danes lahko zavidala vsaka novopečena mati. V svoj življenjepis zlahka dodam, da obvladam tehniko uspavanja 12 otrok naenkrat, da znam pripraviti tudi tiste najmlajše, da brez godrnjanja v igri pospravijo igrače in, seveda, da sem prava mojstrica v širokem povijanju s pralnimi bombažni plenicami in da sem se imela priložnost v njenem najbolj zgodnjem življenju žogati s slovensko rokometno reprezentantko. Ni slabo, kajne, za urednico največje modne revije na svetu.
V ETRU (ŽIVLJENJA)
AJDA GREGORC, pomočnica urednice
Preden sem se zleknila v '9 do 5' naše medijske hiše, sem prve vrstice svojega življenjepisa spisala s kopico priložnostnih del v svojem lokalnem okolju. Ti bi lahko, mimogrede, danes poskrbeli za prav poseben žmoht mojega LinkedIn profila. Prvič sem rokave tako zavihala v zadnjih vzdihljajih osnovne šole, ko sem pomagala z občinskimi deli, in se tako prvič zares zavedala, da superge, ki sem jih morala imeti, sicer bi umrla, stanejo natančno 26 ur pometanja ulice pred vrtcem, en dan pleskanja ograje mestnega stadiona sredi žgočega sonca in celih 23 ur sekljanja česna v kuhinji doma starostnikov (plus radodarni prispevek staršev). Šlo je za pravo življenjsko šolo, iz katere pa se je kaj kmalu izcimilo zavidljivo napredovanje: prodaja kepic sladoleda na lokalnem bazenu. Nekaj podobnih del zatem, že okitena s statusom študentke, sem dobila prvi okus po svoji današnji karieri v prostorih Radia Velenje, kjer sem kot voditeljica mladinske oddaje Frekvenca mladih izkusila ves adrenalin, ki ga lahko porodi štirioglata rdeča lučka z napisom 'eter'. Srce nazaj v hlače, cmok pa v grlo in gremo. Večina oddaj je bilo uspešnih in simpatično obarvanih v zeleno, seveda pa se je morala zgoditi ena za v spomin. S sovoditeljem naju je namreč sredi programa tako popadel smeh, da tonskemu tehniku ni preostalo drugega, kot da spusti prvo pesem, ki mu pride pod roke. Zgodila se je tudi nagradna igra, v kateri ni sodeloval prav nihče iz celotne občine. Verjetno pa se prav nič ne more kosati s prodajo robotskih sesalnikov na kmetijskem sejmu v Komendi, kjer se je 80 odstotkov odgovorov na mojo ekskluzivno ponudbo končalo z repliko "Saj imam ženo (uporabljen je bil slabšalni izraz), da mi čisti, kaj mi bo vendarle cev za sesalec". Bori izkupiček tistega dne so bili tako le trije prodani izdelki, vsi kupljeni od predstavnic ženskega spola. Princip "Vržem te v vodo, ti pa splavaj" je bil tako uspešen, saj mi ni dal le delovnih navad, temveč tudi kopico anekdot, ki bodo romale tja med zimzelene.
ENA IN EDINA
MANCA POGAČAR, spletna urednica
Sama se pravzaprav nisem posebej spraševala, kaj bi bilo bolj pomembno pri izbiri dela za mojo odraslost, ker sem morda malo naivno in brez posebne življenjske matematike vseskozi gojila željo po 'biti v modnem novinarstvu'. To je bila izbrana sanjska služba od zelo zgodnjih, čisto prvih zaznavnih misli moje otroške zavesti. Idejo sem gojila zelo resno, odgovorno, skorajda usodno mistično, izbiro šole, programa v njej in fakultete pa sem vedno prilagajala potrebam sanjskega poklica, zgrajenim v mojem prepričanju, ob vsem tem pa iščoč vse mogočne svetovne modne revije in publikacije, redno tekala po ljubljanskih trafikah in knjižnicah. A kljub temu se je vse na moji poti do moje današnje službe zgodilo zelo naravno in mirno, kot bi bilo že vnaprej dogovorjeno in v celoti urejeno. Pot k moji službi se je odpirala kot prehodi med številnimi sobami prestižnih francoskih gradov, brez pretresov in ovir. Tako je bilo že moje prvo počitniško delo sanjsko, pri Elle. Iz počitniške narave je preraslo v mojo stalnico. Vmes sem sem ter tja prejela kakšno mamino prošnjo za skok v njeno pisarno, a mi delo s papirji med štirimi stenami ni nikoli dišalo. Moram pa priznati, da mi je občasno, bolj primerno bi bilo reči zelo redko, uradnikovanje v mamini pisarni dodalo kakšno točko znanja pri pridobivanju komunikacijskih veščin in discipline pri delu, vztrajnosti in piljenju besednega izražanja. Življenje gre svojo pot in običajno (berite praviloma) vedno odzrcali notranje ideje oziroma notranjo resnico. O čemer sem sanjala že kot otrok, sem si kot dekle začela ustvarjati in živeti sanjsko službo. Še vedno jo živim, vsak dan znova ustvarjam in dopolnjujem. V svojem delu zelo uživam in ni mi težko, čeprav so delovne ure pogosto krepko prekoračene. Moja izkušnja je morda nenavadna ali ne povsem običajna, a zelo nazorno potrjuje, da zvesto in celo slepo sledenje otroškim sanjam vodi do njihove uresničitve.
EN NASMEH, PROSIM
MOJCA ZEMLJAK, redaktorica
Vsa žlahta skupaj z mano je že od mojega petega leta verjela, da bom šla po stopinjah mame učiteljice, in ker mi niso – tako kot njej – dišali naravoslovni predmeti, sem postala profesorica slovenščine. Ampak samo na papirju. Moja mama je svoje poslanstvo res opravljala s srcem, a jabolko včasih vseeno pade daleč od drevesa in mene je življenje po nekaj doživljajih v razredu (ste že kdaj zavpili, preden ste se zavedeli, da boste zavpili?) hitro odpeljalo po drugi poti. Tako sem zdaj tu, pri svoji najljubši reviji se tako in drugače ukvarjam z besedili. V času študija pa sem nabirala povsem drugačne izkušnje. Prepričana sem, da bi me lahko (in so tudi me) oklicali za najbolj zoprno prodajalko sladoleda, vsaj na Bledu. Ko sem najboljše kepice na svetu, kot so trdili nekateri sladokusci, prodajala med študijskimi počitnicami, sem bila namreč z glavo povsod drugod samo pri stračateli ne. Kadar ni nihče molil glave nad banjice, sem namreč prav vsako sekundo izkoristila za učenje za jesenske izpite. Ko je bilo treba postreči, sem se zato težko iztrgala iz knjige, kaj šele, da bi si nalepila nasmeh na ustnice. Veliko bolj prijazna pa sem bila, ko sem kot študentka tako zelo potrebovala denar, da sem po ljubljanskih ulicah opravljala anketo o novih cigaretah, ki so prihajale na naš trg. To je pomenilo, da sem morala zmotiti kadilca, ki uživa ob kavici v svojem najljubšem lokalu (si upate?), in mu ponuditi, da poskusi novo cigareto ter odgovori na sto vprašanj. Zelo nehvaležno, požela sem več sočnih kletvic kot odgovorov. Nekdo, ki sem se mu zasmilila, mi je hotel celo plačati, da bi ga pustila v miru pokaditi svoj čik. Po koncu študija sem nato res poučevala – v osnovni šoli, na šoli za tuje jezike, večerni šoli. Najbolj mi je ostalo v spominu poučevanje tujcev, ki so mi razkrili zanke v našem maternem jeziku, v katere se v času najglobljega študija s profesorji na faksu nismo nikoli zapletli. Že kot prodajalki sladoleda pa bi mi moralo biti jasno, da nisem človek, ki bi prav vsak delovni dan odigral enako vlogo v stiku z ljudmi – ne glede na to, kako se tisti trenutek počuti sam. Pri delu, ki ga opravljam zdaj, na srečo skoraj nihče ne vidi mojega kislega obraza, medtem ko pišem besedilo s komičnimi primesmi. Pač ni moj dan, a delo bom, skrita za zaslonom, opravila povsem korektno. In ko se mi danes nasmehne dekle, pri katerem si je hčerka že petkrat premislila, kateri okus sladoleda bi – iskreno cenim ta njen nasmeh!
OD NEKDAJ NA KONJU
NEJA DROZG, novinarka
Včasih pomislim, da je ostrejša plat dvoreznega meča tega, da se po hodnikih založniške hiše sprehajam že desetletje, ravno to, da nisem nikoli okusila dinamike kakšnega drugega kariernega okolja. No, že res, da medijskemu vrvežu le s težavo parira katerakoli poklicna veja, za nameček pa je ta tako zasvajajoč, da si nikakor ne predstavljam, da bi vlogo vodje projektov ter kreativno pero zamenjala za karkoli drugega. Ko se je mladostniški prepih misli o prihodnosti kristaliziral, je bila izbira tega poklica namreč precej samoumevna. A če dobro pomislim, so se zametki današnje nujno potrebne strukturiranosti in doslednosti (in kljubovanja časovnim pritiskom, lepo prosim!) zasejali že davno. V obdobju moje tekmovalne poti, ko sva s konjem še pogumno preskakovala zapreke, manevrskega prostora za površnost ni bilo – pomembna je bila preciznost vrhunskega športnika in o rezultatu so včasih odločale celo sekunde. V prenesenem pomenu je bilo okolje, prežeto z zunanjimi pritiski, precej podobno temu, v kateremu se gibljem danes. In če že pravijo, da se v vsakem hecu skriva vsaj ščepec resnice, se rada pošalim, da je bila že to nekakšna prva služba. Ali, bolje rečeno, pripravništvo na odraslo življenje. Življenje, v katerem so dosežki odvisni od palete dejavnikov, predvsem odgovornosti, odločnosti in jeklene volje. In še takrat, ko po čudnem naključju nisem sedela na konjskem hrbtu, sem tako ali drugače dihala s temi plemenitimi štirinožci. Dobro se spomnim, kako sem vrsto poletij bdela nad nadobudnimi mladimi jahači, ki so se na počitniških taborih prvič od blizu spoznavali s pomembnostjo skrbi za drugo živo bitje. Skupaj smo se učili o krtačenju, o čiščenju kopit, kaj pomeni, če imajo ušesa obrnjena naprej, in še in še. Četudi zgolj za simbolično ceno kakšnega treninga več, je bilo tisto pravo plačilo – zadovoljstvo na njihovih še nedolžnih, zvedavih otroških obrazih – toliko večje. Občutek odgovornosti, da nekomu v obdobju razvoja predstavljaš vzornika, pa naj bo to tako preprosto, kot je učenje empatije do živali, je preklemansko velik. In če mi je uspelo to, potem vem, da je bila moja prva 'služba' opravljena z odliko.
Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik
