Se spomnite ogromnega plakata izpred nekaj let, s katerega nas je kot jastreb s pogledom prodorno naskakoval najbolj privlačen slovenski igralec, ovit v snežno belo srajco, ki je več razkrivala kot zakrivala? Tiste mehke dlačice so v objektiv lezle od vsepovsod, bradavička je brez sramu ušla izpod bombaža in nas prisilila k hitremu vzdihljaju, popolnoma jasno je bilo, na kaj pomislimo ženske, ko zagledamo to moško lepoto v vsem svojem testosteronskem sijaju.
Verjele ali ne, od tistega plakata bo kmalu minilo deset let. Pa je ženski okus res tako drugačen, kot je bil včasih? Če sklepamo po fotografijah moških, s katerimi nam strežeta modna in lepotna industrija, nima današnji moški nič skupnega z moškim izpred desetih let. Je urejen, čist, svež, moderen, njegova koža je negovana, nohtov si ne grize, mesa ne uživa. Zakaj potem ženske vzdihujejo za Johnnyjem Deppom, čeprav ima že rahlo nakazan podbradek, večno cigareto v kotičku ustnic in je očitno, da ga trebušne mišice na samem sebi ne fascinirajo najbolj na svetu? Zakaj si Jan Plestenjak samo popravi siv pramen las v svoji črni grivi, pa smo vse v zraku, kako seksi je? In, ali je kriv rokenrol, da je Gregor Skočir še zmeraj za požret?
Kaj se dogaja s tipi?
Vem, da se moški ravno tolikokrat vprašajo, kaj se dogaja z ženskami, ampak tem sociološkim, antropološkim in drugim pastem se bom kot iskanju vzroka, zakaj je kdo videti, kot je videti, izognila. Konec koncev našo pozornost največkrat pritegnejo posledice nečesa, vzroke raziskujejo le redki.
Pogled na žensko, ki je bolj ali manj atraktivno polna silikona, drugače pa lahko škili, ima težave z govorjenjem in ravnotežjem, je za moške popolnoma neobremenjujoč, saj so od nežnejšega spola navajeni pač vsega, sploh ko gre za lepoto. Ve se, da so si Kitajke povezovale in pohabljale stopala, da bi bila ta ljubka in majhna, v Etiopiji si ženske v spodnjo ustnico vstavljajo ploščico s premerom do 15 centimetrov, na Tajskem si okrog vratu natikajo medeninaste obroče, ki rastejo z njimi . .
To smo ženske ali za lepoto je treba potrpeti, in takšne smo od nekdaj, polovica se nas danes zabava s kremami proti gubam, druga polovica s plastičnimi operacijami, ampak po videzu se še vedno kar uspešno ločimo od moških. Morda tudi zato, ker želimo biti moškim podobne v vsem drugem, le po videzu ne. Vsaj jaz še nisem srečala tiste, ki bi si vsak dan obrila obraz, da bi ji začela rasti brada. Pogled na veliko fantov, tipov, moških, ki me s svojo podobo spravijo v smeh, včasih pa že kar razžalostijo, pa ustvarja zmedo.
Če bi bila samska, bi me verjetno pogosto pograbila panika, ali moški, kot se jih spomnim in so mi všeč, sploh še obstajajo. Nisem ne samska in ne osamljena, ko premišljujem o tem, ženske SO v paniki: »Halo, kaj naj to pomeni, da tip hodi na pedikuro in si lakira nohte? Kaj pa če si maže trepalnice? Ali brije pazduho? Depilira oprsje? Uporablja balzam za lase? Tonik za suho kožo? Si sam zlika srajco? Ne gleda nogometa ali formule 1? Rad srka koktajle po slamici? Uživa v nakupovanju oblek, pomerjanju, filozofiranju o tem, kaj naj obleče? Ne gre nikamor brez ročne torbice?
Ali je čudno, če ima zelo rad mamo, s katero se krasno razume, ker ga pusti pri miru, zraven mu pa še vedno pride skuhat in pospravit? Kako to, da si zapomni ime svojega frizerja, mojega psa pa ne? Ali ni lepo, da se rdeč od sramu opraviči, če slučajno rigne v javnosti, ne jé česna in ne seksa, če se prej ne oprha . . « In potem tisto komaj slišno, prestrašeno vprašanje, ki je le pridušeno kričanje: »A misliš, da je gej? « Smešno, ampak včasih smo ženske hitro vedele, kdo je gej in kdo ni, danes pa urejen, čist in modno ozaveščen moški ni več trden dokaz za ali proti. Skupaj z majavimi domnevami se maje tudi ženska samozavest, pa tako dobro nam je že šlo – toliko časa smo spreminjale moški svet okoli sebe, naj postane bolj čist, pospravljen, posesan, dišeč in lep, da je nazadnje postal čisto preveč podoben ženskemu, kar se kaže kot družabna in družbena katastrofa. Vse skupaj je neke vrsta groteskna družabna igra, ki pa nima zmagovalca, kvečjemu same poražence.
Kdo, hudiča, bo ženskam še naredil otroka?
Retroseksualec?
Hja, upanje umira zadnje in ime mu je retroseksualec. Retroseksualci so pravzaprav ves čas med nami, le težko jih je bilo opaziti ob tako močni prevladi metroseksualcev, cyberseksualcev, überseksualcev . . To so najbolj navadni moški, kar si jih lahko zamislite. Ja, točno tisti, ki ste jih pred desetimi leti kritizirale, kako so neobriti, prešvicani, malomarni, s strganimi žepi, ker ne nosijo torbic, še vedno ob vrčku piva, nogometni tekmi in taroku, nemalokrat verižni kadilci. Bojijo se kateregakoli parfuma razen vodice po britju, ne ločijo med pilatesom in rukolo, čeprav se trudijo, po seksu zagotovo zaspijo, preden vam izpovejo večno ljubezen, zamujajo in pozabijo poklicati, čeprav obstaja telefon, vse, kar nosi krilo, je zanje ženska ali kakšen ubrisan Škot, za dedca to ni . .
Tudi retroseksualci so postali bolj zadržani kot nekoč, skoraj sramežljivi kot slovenske manjšine v tujini, kar je razumljivo, saj so dolga leta napadani, tudi kastrirani. Tožba ubogega znanca: »Kaj pa naj? Se obrijem z žiletko, sem kmet, ker nisem videti, kot da imam dva dni staro brado; oblečem kavbojke, pa sem zahojen, ker so mi premalo oprijete, ne vržem si pet kil gela v lase, pa sem zanemarjen; ne nosim šala ali torbice, pa sem spet kmet; me predstavijo, stisnem roko, pa sem brez občutka; naročim pivo ali viski, pa sem pijanec, ki se ne zna zadržati v javnosti; ne jokam, ko gledam film, pa sem brez občutkov . . Vse, kar naredim, je narobe, sploh ne vem več, kako naj bi ustregel ženski! Če jo vprašam, ali bi me rada videla kot Damjana Murka, pa znori . . «
Razumevajoče kimam, res ga razumem, ampak razumem tudi, kaj hočejo ženske. Ali je tako težko imeti umite lase, svežo srajco in recimo čevlje, ki niso prekriti z blatom? Ali ni fino dišati po dobrem parfumu? Ali je treba biti za to bodisi Murko bodisi Matoz, ali ne gre drugače? Resnica je, da so najlepši, ko so svoji, kakršnikoli, metro-, retro- ali überseksualni, so. No, če je treba za boljši vtis izpuliti dlako iz nosa ali si depilirati hrbet, tudi prav, saj to ni tako zahtevno početje. Naj se vrnejo moški, ki obvladajo avtomobilski akumulator, pregorelo žarnico in zamašen filter v pralnem stroju. Moški, ki znajo razkosati pečenega piščanca, moški, ki jim je neprijetno sedeti na sopotnikovem sedežu, dokler vozi ženska. Moški, ki pridržijo vrata in plačajo kavo.
Moški, ki imajo raje razmetano, kot da jim pride pospravit mama. Moški, ki imajo s prostim očesom vidno adamovo jabolko in si ne oblikujejo obrvi. Takšni, ki ne vedo za ročne torbice in si za piling obraza poskušajo kupiti novo orodje. V redu, sem ter tja lahko tak moški tudi popeni, kje je goveja juha, gre s fanti na pivo in pozabi, kje stanuje, ampak bistvo se razume: vrnite nam mačote! Ali pa naj vsaj kdo posname nov plakat s čudovitim moškim, da bo naslednjih deset let vsaj znosnih.
Katja Golob
