Tristo Chanelov

22. 5. 2014
Tristo Chanelov (foto: fixinchevys)
fixinchevys

O oblačilu, ki si ga ne upam nositi.

Nemara mi je bila bolj kot sama jakna všeč ideja, da v moji omari visi Chanelov kos. In res, vse ljube dni binglja med modro srajco Nataše Peršuh za pomlad-pole­tje 2012 in svileno belo-črno oblekico Miu Miu iz poletja 2006, v precej imenitni družbi, torej. Toda vse tri kolegice premalokrat zaidejo v svet ali sploh pokukajo na plan iz skrbno zaprte zaščitne vrečke. Preveč so mi drage!

Naj kar takoj razkrijem, da je nisem podedovala od pariške tete, kar bi bilo nadvse imenitno, saj, žal, naših genov še ni raztrosilo okrog Sene. Prav tako nisem zakorakala v butik na ulici Cambon in, preden lahko rečeš croissant, pomahala s kreditno kartico, kar bi bilo nadvse filmsko.

Ah, ne, nanjo sem kot na vse usodne reči naletela po naključ­ju: med brskanjem v neki majhni trgovini z oblačili iz (najbrž diamantov polne) druge roke v bogatunskem predelu zahodnega Berlina. Prav nič spektakularno je bila stlačena v kot omare, vendar sem jo nemudoma prepoznala, ona je bila lepotica trgovine, tiha, krasno ohranjena, prav nič ošabna, zaradi takšnih, kot je ona, sploh odpirajo vintidže.

Pomerila sem jo samo za hec, vmes ošvrknila etiketo (letnik 1997) in ceno ter nato onemela – ta vražja chanelka, kot bi mi bila narejena po meri! Do tedaj tvidasta jakna sploh ni bila na moji preden-um­rem-moram-imeti listi, poleg očitnega (très cher) se mi je zdela nekam, oprosti, Gabrielle, tetkasta, kar je čisti nesmisel. Chanel je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja z njo oklofutala takratno modo, ki je ženske tlačila v krofaste obleke s priščipnjenim pasom.

Njena ženska ni bila moška fantazija popolne gospodinje, raje je skočila v taksi, na konja, do ljubimca, in za tak živ­ljenjski prepih je rabila novo garderobo. Izpeljanka iz moške lovske jakne vojvode Westminsterskega, s katerim sta v dvajsetih letih lomastila po Škotskem, potemtakem ni mišljena kot čedno, a nadvse občutljivo oblačilo, rezervirano za dame, ki srkajo čaj v Ritzu.

Toda ko se enkrat čisto od blizu zazreš v njeno svileno podlogo, zaključek z verigo, ki, kako genialno, poskrbi, da jakna vselej lepo pade, ter svoje roke spustiš po rokavih, katerih izrez je mademoisellinim krojačem kodral živce, saj se ji nikdar ni zdel resnično popoln, občutiš nekaj podobnega iniciaciji, morda v modo, morda v žensko. »Zakaj sem tako odločena, da postavim ramena tja, kamor sodijo? Ženske imajo zelo okrogla ramena, ki silijo rahlo naprej; to se me dotakne, in zato pravim, da tega ne smemo skrivati. Potem pa ti nekdo reče, da so ramena na hrbtu.

Nikdar še nisem videla ženske z rameni na hrbtu.« Coco je pri sedemdesetih in nekaj letih v kosu, katerega ena izmed številnih Lagerfeldovih interpretacij zdaj neslavno drsi na obešalniku moje omare, videla emancipacijo salonskih žensk, jaz pa cincam, ali je kaj, sploh kaj, vredno, da si z njim ogrnem ramena. V primerjavi z ženskami z okroglimi rameni in Karlom nisem vredna Chanela: potim se, včasih pustim sled šminke na rokavu ali kako drugače oskrunim modno dediščino. Občasno me tlači mora, da sem jo morala odnesti v čistilnico. Le kakšna bi se, ubožica, vrnila? V takšnih trenutkih bi tetka iz Pariza – ali vsaj judovska babica – prišla še kako prav.

Leandra Medine, avtorica bloga Man Repeller, je v knjigi oblačilnih prigod v pogum vsem nam, ki si ne drznemo nositi, kar nam pripada, delila zgodbo o bež Hermèsovi pisemski torbici, ki ji jo je babica po letih moledovanja le pustila vzeti v Pariz. Ugnezdeno med pazduho in robom leve dojke jo je vlačila povsod. A prišla je noč rozeja, slabost na zadnjem sedežu taksija, ko dekle pač stori tisto, kar si nikoli ni mislilo, da bo: uporabi hermèsko namesto lavorja. Naslednje jutro je ta na kuhinjskem pultu ležala »široko razkrečena kot prostitutka«.

Ko je babici po dveh letih povedala resnico o torbici, ki jo je, čudežno opomoglo od tiste noči, še vedno ponosno stiskala pod pazduho, je ta bušnila v krohot: mala usnjača je bila ponaredek z italijanskega bolšjaka. Tudi Chanel bi se bolj zabavala ob mojih dogodivščinah z jakno kot ob tem, kako pridno jo čuvam. Če me naslednjič kot Cate Blanchett iz Woodyjeve Otožne Jasmine zagledate, kako vsa premočena sedim na klopci, ogrnjena v chanelko, vedite, da bo z mano še vse v redu.

Urša Jerkič

Novo na Metroplay: Tjaša Železnik in Franci Krevh│Najbolj pomembno je, da otroci poslušajo glasbo