Odkar so Alexo Chung na Chanelovi reviji opazili z modrim analognim fotoaparatom Diana F+ Lomo, je v svetu zavladala lomomanija.
Razigrane in vesele ter zasičene z barvami kot tiste iz petdesetih, so fotografije, posnete z Lomom, predvsem spontane in nepredvidljive, gre za svojevrsten upor proti standardno "predpisanemu" fokusu, osvetlitvi, zlatemu rezu ...
Cilj ni posneti vrhunsko fotografijo z drago fotografsko opremo, temveč trenutek zabeležiti čim bolj hitro in neobičajno s čim bolj običajnim fotoaparatom.
Da je svojevrstnemu fenomenu lomomanije naklonjeno tudi trenutno družbeno vzdušje, priča pred kratkim izdana knjiga Lomo Life, v kateri so zbrani tako zgodovina blagovne znamke in posebne edicije fotoaparatov (Paul Smith in duet White Stripes so oblikovali fotoaparate v omejeni izdaji) kot številne fotografije, ki so jih našli v arhivih Lomo.
Že mogoče, da je prihodnost v digitalizaciji, toda prostor ostaja tudi za analogno fotografijo, in ta je vedno večji.
