Slovenija je izgubila velikega modnega oblikovalca, revija Elle pa tudi dobrega prijatelja in srčnega človeka.
Ko sem se v četrtek iz Squata vračala v center Ljubljane, me je na poti spremljal kačji pastir. Bil je zelo nenavaden in čudovite črne barve. Letel je pred mano, se v trenutku obrnil in letel proti meni, sledil je hipen obrat, in tako vse do Prešernovega trga. Tam je s svojimi elegantnimi krili še enkrat zaplesal svoj ples in me nato zapustil. Zoran, napisala ti bom pismo.
Zadnji mesec me kar naprej sprašujejo, kaj si naredil za slovensko modo, kaj si ji zapustil, po čem se te bom najbolj zapomnila. Težko je pisati o modi, pravzaprav ta trenutek tega niti ne želim. Ko zaprem oči, slišim samo tvoj smeh. Oh, kako si se znal smejati. Glasno, brez zadržkov. Tvoj smisel za črni humor je bil enako navdušujoč kot širina modnega pogleda. Vedel si, da bodo številni začudeni, ko bodo ugledali seznam sodelujočih oblikovalcev na dobrodelni modni reviji za hišo Hospica.
O tem sva govorila, se spomniš? Jaz pa se spomnim, da si bil vedno odprt za različne pristope k oblikovanju. Kot zapriseženega minimalista (v mislih imam študentska leta) sem te srečevala v K4, ko je tam modno prizorišče zavzela Maja Ferme, avantgarda brez primere, ali ko je na natečaju Chupa Chups zmagala Jelena Proković. Najbolj kritičen si bil do svojega dela. Tudi ko ti je uspelo nemogoče, si na kolekcijo v zakulisju tik pred prvim izhodom vedno zrl z neko distanco. Kot da bi lahko storil še več.
Na svoji predzadnji reviji si mi zašepetal, da ti je žal, da se nisi prepustil bolj eksperimentalnemu toku. Da si želiš več v smislu oblikovanja oblačil, kot počnejo pri Comme des Garçones ali Maisonu Martinu Margieli. Tudi to ti je uspelo. Tvoja zadnja kolekcija je izpolnila ta pričakovanja. Lahko si prepričan. Naslednji dan, ko sem morala pripraviti recenzijo, mi besede preprosto niso stekle. So pa tekle solze tako kot večer prej. Deževalo je. Najraje bi napisala tisto, kar si mi vsakič znova povedal, ko sem te vprašala po navdihu.
»Kaj pa vem, težko je govoriti o navdihu. Kolekcija nastaja med delom, na koncu je lahko obleka povsem drugačna kot skica. Pomemben je proces, tu lahko posameznik pokaže, kako kreativen je.« Tvoja kreativnost je bila nedvomno velika. O tebi smo govorili že v času mojega študija. Čeprav si študiral le dva letnika pred nami, je Almira Sadar večkrat poudarjala, kako nadarjen si. Kdo je ta Zoran Garevski? Seveda smo vsi vedeli, da je to fant v črnem, saj estetike tvojega dela nikakor nisi mogel prezreti v tvoji podobi. »To je moj imidž za javnost, moram dajati vtis, da sem resen, 'zagrenjen' oblikovalec,« si rekel in potem smeh. Sem resna tudi sama, ko oblečem tvojo obleko oprijetega kroja, ki razkriva moja ramena in roke?
Kje pa, to je ena od mojih najbolj ženstvenih oblek. Potem je tu tvoj moški suknjič. Kupila sem ga, čeprav mi je malenkost prevelik, a izdelan je s tako natančnostjo in tako precizno krojen, da preprosto nisem mogla izpustiti iz rok take umetnine. Moški suknjiči so bili nedvomno tvoje najboljše delo. Vem, koliko truda je potrebno, da stoji tako, kot mora. Genialno! In pa tvoja doslednost pri detajlih. Prav zaradi njih sem si včasih zaželela tvoje oblačilo obleči narobe obrnjeno. Notranjost je enako popolna in dodelana kot zunanja, lična stran oblačila.
Ah, ta prekleta bolezen. Tako sem si želela, da bi jo premagal. Vsakič ko sva se videla, sem upala, da boš rekel, da je konec, da si zmagal. Vem, da zdaj paziš na svoje bližnje, medtem ko bodo na slovensko modo pazili tvoji prijatelji, oblikovalci, mladi in stari, ki si jih in jih boš še navduševal s svojo nepozabno estetiko, minimalizmom in perfekcionizmom Zorana Garevskega.
Petra Windschnurer
