Toliko, kolikor je ona zaznamovala naš prostor s svojim petjem, toliko je njo zaznamoval njen pokojni mož Karlo Metikoš. Še dandanes, več kot 17 let po njegovi smrti, črpa iz njune ljubezni in mu še vedno posveča svoje koncerte. Navsezadnje sta skupaj ustvarila 13 vinilk in zgoščenk, nad katerimi je v celoti bedel Karlo. Ona pa, kakor da s svojim petjem še vedno piše 'Dnevnik jedne ljubavi', kakor sta poimenovala njuno prvo skupno vinilko, izšlo leta 1973.
Seveda si želi, da je videti lepa in naravna, za kar tudi skrbi. Zdravo se prehranjuje, poskuša odspati svojih devet ur, ki jih potrebuje tako za počitek kot zaradi glasu pa tudi nizkega pritiska. Želi biti čim manj izpostavljena resničnosti in stresnim situacijam, a žal to vedno ni tako, tako da se je občasno lotijo migrene, sinusni glavoboli . . Resničnost je takšna, kakršna je, vsi sledimo hitremu načinu življenja. Zato si je pevka zgradila svoj svet, samotni otok v resničnosti, ki ji ni ravno všeč. Tako ima svoje gnezdo, v katerem se počuti varno. Vendar mora biti tudi odprta in v stiku s svetom, da lahko uresniči svoje sanje, s tem pa prihajajo tudi stresi.
Hitrost nas uničuje
Dan poskuša vseeno izpeljati s svojimi rituali. Vsak dan obvezno vadi in več kot 45 minut izvaja jogo, asane, dela vaje za trebušne mišice in se razteguje, da lahko čim bolje dela in poje. Tudi drugače se pazi; ne hodi toliko ven, gre samo tja, kjer ji je všeč, in tako skrbi za duševno zdravje. Rada si privošči dobro hrano, prav tako pa rada uporablja tudi kakovostno kozmetiko. Vseeno prizna, da je zanjo največja težava in največji sovražnik hitrost, čeprav veš, da te bo na koncu vse počakalo. To so vedeli že starejši ljudje, ki so si omislili mnogo modrih izrekov na to temo. Sprašuje se in ne razume, zakaj se ljudem tako mudi, ko pravzaprav vedno prispemo na cilj in se vse, kar se mora zgoditi, tudi zgodi, ko pride čas za to. Način življenja je očitno postal takšen, zato rada ostaja v svojem svetu.
Jutri je nov dan
Svoje sanje je uresničila. Imela je prekrasno glasbo, ljubezen, partnerja – podporo ljubljene osebe, nekoga, ki jo je podpiral in želel, da se čim bolj razvija, kar je osnova vsega. Tako sta se s Karlom leta 1976 za tri leta odpravila v ZDA.
V življenju nič ne gre zlahka in uspeti je zelo težko (tako doma kot v ZDA), čeprav je še težje razumeti, kaj sploh pomeni uspeti. Človek pravzaprav uspeva vse življenje in vse življenje se bori, dokler razume, da je vsak dan lahko nov začetek. Nič ne jemlje zdravo za gotovo, niti tega, da je zvezda, ki jo vsi poznajo in imajo radi. Jutri je namreč nov dan in vse gre znova od začetka. Joispa meni, da je mala punčka, ki sanja in želi biti uspešna, in to je treba negovati. Ljudje odhajajo v Ameriko, ker je to država, ki ti ponuja upanje in nekakšno možnost za uspeh. Morda človek nikoli ne izpelje svojih sanj, ampak upanje vseeno ostaja, živiš v svojih sanjah. Morda se želja nikoli ne uresniči, a to ni pomembno. Važno je, da v sebi veš, da zmoreš, hočeš, upaš. To je velika stvar.
Danes pa je drugače, sploh z mladimi, in sprašuje se, kakšno upanje imajo oni. Upanje sicer živi v človeku, le občutiti moraš, da imaš podporo tudi nekje zunaj, sicer te takrat, ko želiš narediti nekaj velikega, nihče ne razume. Če pride do tega, po navadi sama sebi reče: »Vem, da bom preživela. Poskušaj, vztrajaj, ne daj se, nadaljuj. Ne obupaj! «
Suzana Golubov
Fotografiji Goran Antley
