Matjaž Tančič: "Samo tako lahko spoznaš državo in njene ljudi"

Slovenec, okronan s titulo najboljšega 3D-fotografa na svetu, je pred kratkim dobil priložnost odpotovati v 'pozabljeno' deželo, propagirano kot najbolj diktatorsko, zastrašujočo in represivno. Kot eden izmed redkih turistov je namreč obiskal Severno Korejo, kjer se je čas ustavil in ohranil razcvet diktature. 

Matjaž Tančič: "Samo tako lahko spoznaš državo in njene ljudi" - Foto: osebni arhiv

Kot častni gost je v družbi dveh vodnikov prepotoval velik del države, spoznaval tamkajšnje ljudi in skozi lečo fotografskega aparata poskušal razumeti, kaj se dogaja s tamkajšnjimi ljudmi in oblastjo.

Živite med dvema svetovoma, na eni strani je Kitajska, saj živite v Pekingu, na drugi pa rodna Slovenija. Kam se radi vračate?

Všeč mi je kombinacija obojega, ker samo Slovenija in samo Kitajska ne gre. Takoj podpišem, da bi vse življenje živel na način, da bi bil poleti dva meseca v Sloveniji, preostalo pa na Kitajskem, pozimi pa bi imel še kakšen mesec za potovanja.

Kako je živeti v mestu, kjer se vse razvija s svetlobno hitrostjo?

Zanimivo je, ker dejansko živiš na delu sveta, o katerem se bo nekoč pisalo in govorilo kot o izjemnem zgodovinskem obdobju. Tako kot se je nekoč v Ameriki razvijalo in pisalo po vojni, ko so prišli dobri avtomobili, pralni stroj, rokenrol ... Tako je zdaj na Kitajskem, čuti se ta energija in lepo je to opazovati.

Živite nekje, kjer je napredek del vsakdana, nedavno pa ste obiskali komunistično Severno Korejo, kjer je vse obstalo. Kakšne občutke ste imeli ob obisku te države?

Veliko potujem in veliko komunističnih držav, od bivše Jugoslavije, Rusije do Kube, sem že videl, tako da sem bil že malo navajen in vedel sem, kaj pričakovati, zato nisem doživel hujšega kulturnega šoka. Ko pa pride tja neki Američan iz New Yorka, mu pa ne bo nič jasno. Nam je ideologija jasna, v nasprotju s tem, da je bilo pri nas v tistih časih vseeno malo bolj sproščeno, ker smo imeli rokenrol in komedije ...Tukaj je komunizem po pravilih Marxa in Engelsa, brez olepšav.

Matjaž

Ste ugotovili, kako takšen sistem dejansko uspeva?

Samo z železno roko. Mi smo imeli Goli otok, oni golo otočje. Imajo na sto tisoče ljudi v taboriščih, tako da ni vse tako lepo, kot je bilo prikazano meni. Nekaterih stvari mi 'navadni ljudje' ne bomo izvedeli in v svojo obrambo bodo vedno rekli, da je vse, kar je slabega napisanega, kapitalistična propaganda.

Ampak gotovo so tamkajšnji ljudje zvedavi, kajne?

Ne preveč, ker to ni dovoljeno. V notranjosti jih gotovo razganja, po drugi strani pa so kar naučeni in navajeni, da jim bomo tujci želeli povedati kaj slabega. Čeprav sem se z vodniki že spoprijateljil, so vse vzeli z rezervo in obratno. Ne rečem, da so slabi, tako so pač naučeni in to je njihova kultura.

Kaj je največja neresnica, ki ste jo spoznali o Severni Koreji?

Vsi smo/so paranoični glede prisluškovanja in da bo vse temno, zamorjeno, čudno ... Ko sem prišel tja, je bila pomlad, ljudje so plesali, videl sem poroke in do neke mere odprte ljudi, ki sicer ne smejo biti preveč veseli in zvedavi. Dejansko je ameriška propaganda obrnjena proti njim. Dejstvo je, da imajo nuklearno orožje, da so komunisti, ne bodo jih pa okupirali, ker nimajo naravnih surovin in jim to ni v interesu.

Matjaž

Bi šli v Severno Korejo tudi samo kot turist in koliko ljudi poznate, ki so to že storili?

Po eni strani moj način potovanja ni, da greš z avtobusom iz točke A do točke B in da obiščeš muzeje. Jaz želim nekaj doživeti, vedno grem prek 'couch surfinga' ali pa obiščem prijatelje od prijateljev, tako da sem med ljudmi, jem, kar jedo oni, žuriram, kjer žurirajo sami ... Samo tako lahko spoznaš državo in njene ljudi. Ne vem, ali bi šel v Severno Korejo kot turist. Bila je na listi 'to do', ampak ne zelo visoko, to pa zato, ker sem bil na Kubi in v Rusiji. Dosti sem imel te eksotike komunističnih držav in represivnosti. Ne bi šel samo zato, ker je zaprto in imajo stare avte. Ljudje v tebi tudi vidijo predvsem denar.

Vas je kaj razžalostilo, ko ste obiskali državo?

Ne. Moram reči, da sem bil čisto okupiran z delom, po drugi strani pa tudi ni kaj slabega videti, saj je vse zanimivo, lepo in drugačno. V Rusiji, ja, tam vidiš berače, izveš za nekoga, ki je zaradi temnejše kože po zaslugi skin headov izgubil življenje, ali pa na Kubi, ko vidiš doktorja fizike, ki streže v lokalu ... Zadnji večer na Kubi sem preživel v družbi kurbe in njenega zvodnika. Napili smo se z rumom in poslušal sem zanimive in žalostne življenjske zgodbe. Tukaj žal nimaš toliko stika z 'navadnimi' ljudmi. Vodnik je bil fasciniran nad mojim polnilnikom za telefon, ki sem ga sicer potreboval, ampak sem mu ga z največjim veseljem podaril, ker je bilo to zanj nekaj posebnega.

Matjaž

Gotovo imajo vsaj nekaj znakov napredka ...

Smučišče. (smeh) Ne, nekako ni, vse je poza. Znak napredka pride po naravni poti, tega ne moreš forsirati. Po naravni poti pa pride, če imaš svobodo in vire. Imajo mobilne telefone, morda je to znak napredka. Živijo v preteklosti, tako da je za nekoga, ki živi v 50. letih, telefon res nekaj posebnega. Malo je smešno ...

Kaj vas je najbolj očaralo?

Nisem pričakoval tako dobrega piva, očarala pa me je arhitektura, notranjost hotelov, kjer je vse domače in zanimivo. Zanimivi, lepi ljudje, ki sem jih fotografiral. Zelo sem navezan na te fotografije, ker jih je bilo težko narediti.

Kako ste sploh prišli do tega, da ste se odpravili v Severno Korejo?

Šef agencije v Pekingu, ki ima najdaljši staž, je videl moje stvari in predlagal, da naredimo skupni projekt. Prek njega je bilo že veliko kulturne izmenjave ...

Matjaž

Je kaj resnice v tem, da so Korejci sami priredili poročila, da so zmagali na svetovnem prvenstvu v nogometu?

Menim, da tam sploh ne vedo, da je bilo svetovno prvenstvo. Tam vedo samo tisto, kar je oblasti v interesu.

Kakšna je zgodba teh radiev, ki so v notranjosti vsakega stanovanja nenehno prižgani?

Včasih se je veliko o tem govorilo, pa o Big Brotherju, ta je čisto orwelska ... Videl sem ga samo v enem prostoru in vesel sem bil, da sem ga lahko slikal. To eno stvar, ki je bila stereotipna, bi lahko dal na veliki zvon, ampak dejansko sem jo videl v enem najstarejšem, najslabšem hotelu in nisem prepričan, da sploh še dela. Možno, da je res, da ga imajo povsod, ampak nimam odgovora.

Matjaž

Pravite, da ste bili navdušen nad njihovo hrano, sicer pa na Kitajskem najbolj pogrešate cedevito, barcafe in Mladino ...Kaj pa čokolino?

(smeh) Ne, nikoli nisem bil oboževalec. Včasih si nesem tja kakšen pršut in sir, zadnjič sem dobil slivovko ... Tam je kava kar draga in ni tako fino mleta, da bi jo lahko delal doma v džezvi, ki sem jo dobil v Sarajevu.

Se počutite, kot da ste tam doma, ali se počutite kot Rom, ki tava po svetu?

Sem malo Rom, prostora v garaži je čedalje manj. Že ko sem se preselil iz Londona, sem prinesel ogromno stvari, nekaj od zdaj pa od mladosti ...Tako se je nakopičilo veliko stvari, ki jih bom nekoč imel nekje. Težko se navežem na nekaj, ker ne vem, kaj se bo zgodilo. Rad zagrabim priložnost, ko pride, brez nekih, ojoj, imam ženo in otroka, ne vem, ali lahko ... Ali pa ojoj, imam posojilo, ne vem, ali lahko. Ta svoboda mi pomeni veliko.

Napisala: Manja Plešnar za revijo Story
Fotografije: osebni arhiv

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri